Sveti oče obhajal 50-letnico slovesnih zaobljub v Družbi Jezusovi
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Jezuiti pogosto izpovejo večne zaobljube 22. aprila, saj so na ta dan leta 1542 Ignacij Lojolski in njegovi prvi tovariši v Rimu izrekli svoje slovesne zaobljube, potem ko je papež Pavel III. odobril ustanovitev tedaj nastajajočega reda. Bergoglio je v Družbo Jezusovo vstopil 11. marca 1958, v duhovnika pa je bil posvečen 13. decembra 1969.
Kristus v središču
Kot je papež Frančišek spomnil med homilijo 31. julija 2013 v cerkvi Jezusovega imena (Il Gesù) v Rimu, je jezuit »decentraliziran«, saj je človek, ki ima »v središču« Kristusa, »Kristusa, vedno večjega« (Deus semper maior). Dodal je, da k središčnemu mestu Kristusa sodi tudi središčno mesto Cerkve: to sta dva ognja, ki ju ni mogoče ločiti, kajti človek ne more slediti Kristusu drugače kot »v« Cerkvi in »s« Cerkvijo. »Jezus hoče, da bi bili možje, ukoreninjeni in utemeljeni v Cerkvi. Ne morejo obstajati vzporedne ali ločene poti. Da, pomembne so poti iskanja in ustvarjalnosti: iti na periferije, na mnoge periferije. Zato je potrebna ustvarjalnost, vendar vedno v skupnosti, v Cerkvi, s pripadnostjo, ki nam daje pogum, da gremo naprej. Služiti Kristusu pomeni ljubiti to konkretno Cerkev, ji služiti z velikodušnostjo in v duhu pokorščine.«
Pustiti, da nas osvoji Kristus
Druga lastnost jezuita, o kateri je govoril sveti oče, je ta, da išče Jezusa, vedoč, da ga je On že prej iskal in »osvojil«: »Pot, da bi živeli to dvojno središčnost, je ta, da dopustimo, da nas osvoji Kristus. Iščem Jezusa in mu služim, ker me je On prvi iskal, ker me je On osvojil: in to je središče naše izkušnje. On je vedno prvi. Ko mi pridemo, je On že prišel in nas čaka.«
Milost sramu
Po besedah papeža Frančiška pa je za jezuita značilen tudi »sram«, ki vodi v ponižnost. Sobrate je pozval, naj prosijo za »milost sramu«: »Ta prihaja iz stalnega usmiljenega pogovora z Jezusom; gre za sram, zaradi katerega pred Jezusom Kristusom zardimo; sram, ki nas uglasi s srcem Jezusa Kristusa, ki ga je Bog zaradi mene napravil za greh; sram, ki uskladi naše srce v solzah in nas spremlja pri vsakodnevni hoji za Gospodom. In to nas kot posameznike in kot Družbo vedno vodi v ponižnost, da živimo to pomembno krepost. Ponižnost, zaradi katere se vsak dan zavedamo, da nismo mi tisti, ki gradimo Božje kraljestvo, ampak je vedno Gospodova milost tista, ki deluje v nas; ponižnost, ki nas spodbuja, da v celoti služimo Kristusu in Cerkvi in ne sebi ali svojim idejam; kakor glinene posode, ki so krhke, pomanjkljive, nezadostne, vendar pa je v njih neizmeren zaklad, ki ga nosimo in predajamo.«