Sveti oče: Trpljenje kot kraj srečanja z Božjo bližino in sočutjem

Andreja Červek – Vatikan

Letno plenarno zasedanje Papeške svetopisemske komisije je potekalo na temo Bolezen in trpljenje v Svetem pismu. Po papeževih besedah ta tema zadeva vse, tako vernike kot nevernike: »Človeška narava, ki jo je ranil greh, v sebi nosi stvarnost omejenosti, krhkosti in smrti.«

Ta tema je tudi odgovor na sodobno miselnost, ki bolezen in končnost pogosto obravnava kot izgubo, ne-vrednoto in nadlogo, ki jih je treba za vsako ceno zmanjšati, odpraviti in izničiti. Človek si noče zastaviti vprašanja o njunem pomenu, morda zato, ker se boji moralnih in eksistencialnih posledic. Pa vendar se nihče ne more izogniti iskanju tega »zakaj«, pri čemer se papež sklicuje na Janeza Pavla II. (prim. Salvifici doloris, 9).

Trpljenje kot priložnost za rast in razločevanje

Tudi vernik lahko včasih omahuje, ko se sooči z izkušnjo bolečine. To je stvarnost, ki vzbuja strah in lahko človeka pusti pretresenega, celo tako, da omaja njegovo vero. »Človek se znajde na razpotju: lahko dovoli, da ga trpljenje zapre vase vse do obupa in upora, ali pa ga sprejme kot priložnost za rast in razločevanje, kaj je v življenju zares pomembno, vse do srečanja z Bogom.« In ravno slednje je pogled vere, ki ga najdemo v Svetem pismu, tako v Stari kot Novi zavezi.

Človek Stare zaveze doživlja bolezen z mislimi, nenehno obrnjenimi k Bogu: zaupa se mu v času solz (prim. Ps 38), prosi ga za ozdravljenje v bolezni (prim. Ps 6,3; Iz 38) in se v času preizkušnje k njemu pogosto vrača z vzgibi spreobrnjenja (prim. Ps 38,5.12; 39,9; Iz 53,11).

V Novi zavezi se pojavi Jezus (prim. Jn 3,16). »Sin, ki razodeva Očetovo ljubezen, usmiljenje, odpuščanje in nenehno iskanje grešnega, izgubljenega in ranjenega človeka. Ni naključje, da Kristusovo javno delovanje v veliki meri zaznamuje stik z bolniki. Čudežna ozdravljenja so ena glavnih značilnosti njegove službe (prim. Mt 9,35; 4,23): ozdravlja gobavce in hrome (prim. Mr 1,40-42; 2,10-12); ozdravi Simonovo taščo in stotnikovega služabnika (prim. Mt 8,5-15); osvobodi obsedene in ozdravi vse bolnike, ki mu zaupajo (prim. Mr 6,56).«

»Bolan sem bil in ste me obiskali«

Jezusovo sočutje in številna ozdravljenja so predstavljena kot »znamenje, da je “Bog obiskal svoje ljudstvo“ (Lk 7,16) in da se je približalo nebeško kraljestvo (prim. Lk 10,9)«. Ta znamenja razodevajo njegovo božansko identiteto, mesijansko poslanstvo (prim. Lk 7,20-23) in njegovo ljubezen do slabotnih do te mere, da se z njimi poistoveti, ko pravi: “Bolan sem bil in ste me obiskali“ (Mt 25,36). Vrh tega poistovetenja se zgodi v trpljenju, tako da Kristusov križ postane znamenje par excellence Božje solidarnosti z nami in hkrati možnost za nas, da se mu pridružimo pri odrešenjskem delu (prim. Kol 1,24). Tudi po vstajenju, ko Gospod zaupa učencem nalogo, da nadaljujejo njegovo delo, jim naroča, naj ozdravljajo za bolnike, nanje polagajo roke in jih blagoslavljajo v njegovem imenu (prim. Mr 16,15-18).«

Bolečina kot kraj srečanja z bližino in sočutjem Boga Očeta

Papež nadaljuje: »Sveto pismo ne ponuja banalnega in utopičnega odgovora na vprašanje bolezni in smrti in niti fatalističnega odgovora, ki vse opravičuje z nerazumljivo božjo sodbo ali, še huje, z neizprosno usodo, pred katero nam ne preostane nič drugega kot to, da se brez razumevanja pokorimo. Svetopisemski človek se prej čuti povabljenega, da se sooči z univerzalnim stanjem bolečine kot krajem srečanja z bližino in sočutjem Boga, dobrega Očeta, ki z neskončnim usmiljenjem poskrbi za svoja ranjena bitja, da bi jih ozdravil, dvignil in rešil.«

»Tako se v Kristusu tudi trpljenje spremeni v ljubezen in končnost stvari tega sveta postane upanje na vstajenje in odrešenje, kot nas spominja avtor knjige Razodetja (prim. Raz 21,4). V bistvu je za kristjana celo bolezen velik dar občestva, s katerim ga Bog naredi deležnega polnosti svoje dobrote ravno po izkušnji njegove slabotnosti,« izpostavlja sveti oče. »Način, kako živimo bolečino, nam dejansko govori o naši sposobnosti ljubiti in dopustiti, da smo ljubljeni, o naši zmožnosti, da v luči ljubezni osmislimo dogodke obstoja, in o naši pripravljenosti sprejeti omejitev kot priložnost za rast in odrešenje.«

Živeti človeško in krščansko solidarnost

Papež Frančišek ob koncu izpostavi še en »vidik izkušnje bolezni, ki nas uči živeti človeško in krščansko solidarnost v skladu z Božjim slogom, kar so bližina, sočutje in nežnost«. Prilika o dobrem Samarijanu nas opominja, da »sklanjanje nad bolečino drugih za človeka ni neka izbira, ampak nujni pogoj, tako za njegovo polno uresničitev kot osebe kot za izgradnjo vključujoče družbe, ki je zares usmerjena k skupnemu dobremu« (prim. Fratelli tutti, 67-68).