Papež v pogovoru z madžarskimi jezuiti o nekaterih aktualnih vprašanjih

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Sveti oče je jezuite naprej osebno pozdravil, nato pa je provincial, p. Attila András, predstavil njihovo provinco. Papež jih je povabil, naj ga vprašajo, kar želijo, ob njihovem predlogu, da mu dajo za vsak odgovor eno darilo, pa se je nasmehnil in dejal, naj raje najprej zastavijo vsa vprašanja in mu izročijo darila na koncu, saj se je bal, da ne bi bilo dovolj časa.

Bistveno pri delu z mladimi: pričevanje

Na vprašanje, kaj je pomembno pri delu z mladimi, je papež Frančišek odgovoril, da je bistvenega pomena pričevanje. »Brez pričevanja ni mogoče narediti ničesar. Vse se konča kot tista lepa Minina pesem: "Besede, besede, besede …" Brez pričevanja ne moremo storiti ničesar. In pričevanje pomeni živeti dosledno,« je še poudaril sveti oče.

Zakaj je papež ponovno obiskal Madžarsko?

Eden izmed jezuitov je izrazil svoje veselje nad papeževim obiskom in ga vprašal, kako to, da se je vrnil na Madžarsko glede na to, da je bil v Budimpešti leta 2021. Sveti oče je odgovoril, da je bil zadnjič v ospredju obisk Slovaške, v Budimpešto pa je prišel samo za nekaj ur ob sklepu evharističnega kongresa. Vendar pa je takrat obljubil, da se bo vrnil, in to je sedaj tudi storil.

Jezuitska formacija in mladi

V naslednjem vprašanju so jezuiti papeža prosili za nasvete glede mladih jezuitov v formaciji ter mladih v splošnem. Sveti oče je odgovoril, da je potrebno govoriti jasno. Dejal je, da je nekdo rekel, da mora dober jezuit »jasno misliti in nejasno govoriti. Vendar pa tako ne sme biti v odnosu do mladih: potrebno je govoriti jasno, jim pokazati doslednost. Mladi imajo nos za to, če ni doslednosti. In z mladimi v formaciji je treba govoriti kot z odraslimi, kot se govori z moškimi in ne z otroki. Potrebno jih je uvesti v duhovno izkušnjo, jih pripraviti na veliko duhovno izkušnjo, ki so duhovne vaje. Mladi ne tolerirajo dvojnega jezika, to mi je jasno. Vendar pa biti jasni še zdaleč ne pomeni biti agresivni. Jasnost mora biti vedno združena s prijaznostjo, bratstvom, očetovstvom,« je poudaril papež in dejal, da je ključna beseda »pristnost«.
»Pričakujem pristnost; da se pove stvari tako kot so, težave, grehe ... In ti kot formator moraš mlade naučiti doslednosti. Mladi morajo povedati, kar čutijo, pomemben pa je tudi dialog z ostarelimi, kjer je potrebno govoriti, razpravljati. Stari ne smejo ostati sami, biti morajo v skupnosti, tako da je mogoča izmenjava med njimi in mladimi. Spomnite se Joelove prerokbe: starčki bodo imeli sanje, mladeniči pa bodo imeli videnja. Preroštvo mladega človeka se rodi v nežnem odnosu s starimi. "Nežnost" je ena izmed ključnih besed Boga: bližina, sočutje in nežnost. Če bomo hodili po tej poti, ne bomo nikoli zgrešili. To je Božji slog.«

Ljubezen do tistih, ki so zagrešili spolne zlorabe

V nadaljevanju srečanja je beseda tekla o krščanski ljubezni do tistih, ki so zagrešili spolne zlorabe. Eden izmed jezuitov je spomnil, da evangelij naroča, naj ljubimo, vendar pa ostaja vprašanje, kako ljubiti tiste, ki so zlorabljali. Poudaril je, da Bog ljubi vse, tudi njih, vendar pa ga je zanimalo, kako naj to storimo ljudje. Dejal je, da bi rad izkazoval sočutje in ljubezen vsem, tudi sovražnikom, kakor pravi evangelij, hkrati pa se sprašuje, kako je to mogoče. Papež Frančišek je odgovoril, da to ni lahko. Ob tem je spomnil, da je stvarnost zlorab zelo široka: obstajajo spolne, psihološke, ekonomske zlorabe, zlorabe migrantov itd. Vprašanje, kako ljubiti tiste, ki so zagrešili spolne zlorabe, je po besedah svetega očeta zelo močno: »Kako pristopiti k njim, kako se pogovarjati z njimi, ko do njih čutimo gnus?« Storilca je po papeževih besedah »potrebno obsoditi, vendar kot brata. Obsodbo je treba razumeti kot dejanje ljubezni. Obstaja logika, način ljubezni do sovražnika, ki se izraža tudi na ta način. In tega ni lahko razumeti in živeti. Za vsakega izmed nas je tisti, ki je zlorabljal, sovražnik, saj se poistovetimo s trpljenjem zlorabljenega. Ko slišiš, kaj zloraba pusti v srcih tistih, ki so bili zlorabljeni, te zelo pretrese. Tudi pogovor s tistim, ki je zlorabljal, v nas vzbuja gnev, ni lahko. Vendar pa so tudi oni Božji otroci. In za to je potrebna pastorala. Zaslužijo si kazen, a hkrati tudi pastoralno oskrbo. Kako to storiti? Ne, ni lahko. Imaš prav,« je papež sklenil odgovor na četrto vprašanje.

Cerkev in današnji svet

Madžarski jezuiti so se s svetim očetom pogovarjali tudi o odnosu med Cerkvijo in sodobnim svetom, o čemer je govoril tudi drugi vatikanski koncil. Zanimalo jih je, kako medsebojno spraviti Cerkev in stvarnost, ki je že presegla sodobnost. Papež je dejal, da na to vprašanje teoretično ne zna odgovoriti, vendar pa zagotovo ve, da se drugi vatikanski koncil še vedno udejanja. »Pravijo, da je potrebno eno stoletje za to, da se koncil asimilira. In vem, da obstaja strašen odpor, obstaja neverjeten restavracionizem, kar sam imenujem "nazajskost",« je dejal papež ter spomnil na Pismo Hebrejcem, ki pravi »Mi pa nismo med tistimi, ki se vračajo nazaj« (10,39). »Tok zgodovine in milosti teče od spodaj navzgor, kakor limfa drevesa, ki rodi sad. Brez tega toka pa ostaneš mumija. Vračanje nazaj ne ohranja življenja, nikoli. Potrebno se je spremeniti, kot piše sveti Vincencij iz Lérinsa v Commonitórium primum, ko pravi, da celo dogme krščanske vere napredujejo, se z leti utrjujejo, s časom razvijajo, s starostjo poglabljajo. Toda to je sprememba od spodaj navzgor. Nevarnost danes predstavlja "nazajskost", reakcija na sodobnost. To je nostalgična bolezen. Zato sem se odločil, da je zdaj za vse novo posvečene duhovnike obvezno pridobiti dovoljenje za maševanje po Rimskem misalu iz leta 1962. Po vseh potrebnih posvetovanjih sem se tako odločil, ker sem videl, da se ta pastoralni ukrep, ki sta ga dobro opravila Janez Pavel II. in Benedikt XVI., uporablja na ideološki način, za vračanje nazaj. Treba je bilo ustaviti to nazajskost, ki ni bila v pastoralni viziji mojih predhodnikov.«

O p. Ferencu Jálicsu in obtožbah

Zatem je papež odgovoril na vprašanje o svojem odnosu do p. Ferenca Jálicsca. Podrobneje je razložil dogajanje v 70-letih prejšnjega stoletja, ko je bil provincial in so ga obtoževali težkih stvari. Sveti oče je povedal, da sta patra Ferenc Jálics in Orlando Yorio opravljala svoje poslanstvo v delavski četrti in sta delala dobro. Dodal je, da je bil Jálics njegov duhovni oče in spovednik v prvem in drugem letniku teologije. Po papeževih besedah je bila v četrti, kjer sta delovala omenjena jezuita, gverilska skupina. »Jezuita nista imela z njo nobene povezave, saj sta bila pastirja in ne politika. Vendar pa so ju zaprli, čeprav sta bila nedolžna. Kljub temu, da niso našli ničesar, česar bi ju obtožili, sta morala biti devet mesecev v zaporu, kjer so jima grozili in ju mučili. Potem so ju izpustili, vendar te stvari pustijo globoke rane,« je dejal sveti oče ter dodal, da je Jálics prišel takoj k njemu, da sta se pogovorila. Papež mu je svetoval, naj gre k svoji mami v Združene države Amerike. Ob tem je sveti oče poudaril, da je bila tedanja situacija »resnično preveč nejasna in negotova«, kasneje pa se je razširila legenda, da je bil on tisti, ki ju je dal zapreti. Pred enim mesecem je Argentinska škofovska konferenca objavila dva izmed treh načrtovanih zvezkov z vsemi dokumenti, povezanimi s tem, kar se je zgodilo med Cerkvijo in vojaki. Po papeževih besedah je tam mogoče dobiti vse informacije.

Sveti oče je nadalje povedal, da ga je p. Jálics po tem, ko so vojaki odšli, prosil za dovoljenje, da bi prišel na duhovne vaje v Argentino. Takrat sta tudi skupaj maševala, po tistem pa ga je srečal tudi kot nadškof in kasneje kot papež: prišel ga je obiskat v Rim. Glede tega zadnjega srečanja pa je sveti oče dejal, da je videl, da je bilo patru težko, ker ni vedel, kako naj se pogovarja z njim, med njima je bila razdalja. V obeh so ostale rane preteklih let, saj sta oba doživela omenjeno preganjanje.

Po papeževih besedah so mu nekateri predstavniki vlade hoteli »odsekati glavo« in niso izpostavljali toliko vprašanja glede Jálicsa, ampak so pod vprašaj postavili njegov celoten način delovanja v času diktature. Zato so ga pozvali na sojenje in mu dali na izbiro, kje naj poteka zaslišanje. Odločil se je za sedež škofije in tam so ga zasliševali štiri ure in deset minut. Sveti oče je poudaril, da je bil eden izmed sodnikov zelo oster glede njegovega ravnanja, vendar pa je on vedno odgovarjal po resnici. Dodal je, da je po njegovem mnenju edino resno, utemeljeno in dobro vprašanje postavil odvetnik, ki je pripadal komunistični partiji. »In zahvaljujoč temu vprašanju so se stvari razjasnile in na koncu je bila dokazana moja nedolžnost,« je pojasnil papež ter spomnil, da »na tem sojenju skorajda ni bilo govora o Jálicsu, temveč o drugih ljudeh, ki so prosili za pomoč«.

Dva izmed sodnikov je ponovno srečal v Rimu kot papež, eden je bil s skupino Argentincev. Svetemu očetu se je zdelo, da ga pozna, vendar se ni mogel spomniti, kje ga je videl. Objel ga je in odšel, vendar pa je kasneje prišel še enkrat in takrat se je predstavil. Papež mu je rekel, da si zasluži stokratno kazen, vendar zaradi svojih grehov in ne zaradi stvari, katerih so ga obtoževali. Prav tako mu je dejal, naj bo v miru zaradi tega, kar se je zgodilo. Kasneje je k papežu prišel tudi drugi izmed treh sodnikov in mu je jasno povedal, da so od vlade dobili navodilo, da ga morajo obsoditi.
Ob tem je sveti oče dodal, da je bila v času, ko je vojska zajela Jálicsa in Yoria, situacija v Argentini zmedena in nikakor ni bilo jasno, kaj je treba storiti. Sam je storil to, kar je čutil, da mora storiti, da bi ju branil. Celotno dogajanje je bilo zelo boleče.
Jálics je bil pa papeževih besedah »dober človek, božji človek, ki je iskal Boga, vendar je bil žrtev kroga, ki mu ni pripadal. To je tudi sam razumel. To je bil krog skupine gverilcev, ki je delovala v kraju, kjer je bil kaplan. Vendar pa je v dokumentaciji, ki je bila objavljena pred kratkim, zapisana resnica o tem primeru,« je še spomnil sveti oče.

Spomin na posvečenje in nasvet novomašnikom

Zadnje vprašanje pa mu je zastavil jezuit, ki bo v kratkem posvečen v duhovnika. Zanimalo ga je, če se spomni svojega posvečenja in kakšen nasvet bi dal novomašnikom. Papež je povedal, da ima na ta dan lepe spomine in je hvaležen predstojnikom, da so jih dobro pripravili. Slovesnost je bila lepa in preprosta, brez pompa, na vrtu Fakultete. Posvečenih je bilo pet duhovnikov, trije izmed njih so že pokojni. Posebej je bil vesel, da je na posvečenje prišla tudi skupina kolegov iz kemijskega laboratorija, kjer je delal, saj so bili vsi ateisti in komunisti. Eno izmed njih je ugrabila in nato umorila vojska. Nasvet, ki ga je ob koncu sveti oče dal novomašnikom, pa je naslednji: »Ne oddaljuj se od starih!«