Poslanica svetega očeta Frančiška za 109. svetovni dan migrantov in beguncev
Papež Frančišek
POSLANICA SVETEGA OČETA
za 109. svetovni dan migrantov in beguncev
Svobodna odločitev preseliti se ali ostati
Dragi bratje in sestre!
Današnji migracijski tokovi so izraz zapletenega in razčlenjenega pojava, katerega razumevanje zahteva pozorno analizo vseh vidikov, ki so značilni za različne faze migracijske izkušnje od odhoda do prihoda, vključno z morebitno vrnitvijo. Z namenom, da bi prispeval k temu prizadevanju za razumevanje stvarnosti, sem se odločil, da Poslanico za 109. svetovni dan migrantov in beguncev posvetim svobodi, ki bi morala vedno odlikovati odločitev za odhod iz svoje dežele.
»Svobodni oditi, svobodni ostati,« se je glasil naslov solidarnostne pobude, ki jo je pred nekaj leti začela Italijanska škofovska konferenca kot konkreten odgovor na izzive sodobnega preseljevanja. S stalnim poslušanjem delnih Cerkva sem lahko potrdil, da zagotavljanje takšne svobode predstavlja obširno in skupno pastoralno skrb.
»Gospodov angel se je prikazal Jožefu v sanjah in rekel: »Vstani, vzemi dete in njegovo mater in béži v Egipt! Bodi tam, dokler ti ne povem; Herod bo namreč iskal dete, da bi ga umoril« (Mt 2,13). Beg Svete Družine v Egipt ni bil sad svobodne izbire, tako kot to niso bila številna preseljevanja, ki so zaznamovala zgodovino Izraelskega ljudstva. Preselitev bi morala vedno biti svobodna izbira, vendar v mnogih primerih tudi danes to ni. Spopadi, naravne katastrofe ali preprosto nemožnost, da bi v svoji deželi živeli dostojno in srečno življenje prisilijo milijone ljudi, da odidejo. Že leta 2003 je sv. Janez Pavel II. dejal, da »ustvarjanje konkretnih pogojev za mir, kar zadeva migrante, pomeni resno si prizadevati za zaščito pravice do neizselitve, se pravi do življenja v miru in dostojanstvu v svoji domovini« (Sporočilo za 90. Svetovni dan migrantov in beguncev, 3).
»Vzeli so tudi živino in imetje, ki so ga pridobili v kánaanski deželi. Tako so Jakob in z njim vsi njegovi potomci prišli v Egipt« (1 Mz 46,6). Zaradi hude lakote je bil Jakob z vso svojo družino prisiljen zateči se v Egipt, kjer jim je njegov sin Jožef zagotovil preživetje. Preganjanja, vojne, atmosferski pojavi in beda so med najvidnejšimi vzroki sodobnih prisilnih migracij. Migranti bežijo zaradi revščine, strahu, obupa. Da bi odstranili te vzroke in s tem končali prisilne migracije, je potrebno skupno prizadevanje vseh, vsakega v skladu z njegovimi pristojnostmi. Zavzetost se začne z vprašanjem, kaj lahko storimo, pa tudi kaj moramo nehati početi. Prizadevati si za zaustavitev oborožitvene tekme, ekonomskega kolonializma, ropanja virov drugih, pustošenja našega skupnega doma.
»Vsi verniki so se družili med seboj in imeli vse skupno: prodajali so premoženje in imetje ter od tega delili vsem, kolikor je kdo potreboval« (Apd 2,44-45). Ideal prve krščanske skupnosti se zdi tako oddaljen od današnje resničnosti! Če hočemo iz preseljevanja narediti resnično svobodno odločitev, si moramo prizadevati, da vsem zagotovimo pravično udeležbo pri skupnem dobrem, spoštovanje temeljnih pravic in dostop do celovitega človeškega razvoja. Samo na ta način bomo lahko vsakemu nudili možnost dostojnega življenja ter osebne in družinske uresničitve. Jasno je, da poglavitna naloga pripada državam izvora in njihovim vladarjem, ki so poklicani izvajati dobro, pregledno, pošteno, daljnovidno politiko, ki bo v službi vseh, zlasti najbolj ranljivih. To jim je treba omogočiti, ne da bi bili oropani svojih naravnih in človeških virov in brez zunanjega vmešavanja, katerega cilj je podpiranje koristi peščice. In tam, kjer okoliščine omogočajo odločitev glede izselitve ali ostajanja, je vendarle treba zagotoviti, da bo izbira ozaveščena in pretehtana, da bi se izognili temu, da bi toliko moških, žensk in otrok postalo žrtev tveganih iluzij ali brezvestnih trgovcev z ljudmi.
»V tem jubilejnem letu se vrnite vsak k svoji lastnini« (3 Mz 25,13). Obhajanje jubilejnega leta je za Izraelsko ljudstvo predstavljalo dejanje skupne pravičnosti: »vsak se je lahko vrnil v svoj prvotni položaj, z izbrisom vseh dolgov, z vrnitvijo zemlje in z možnostjo, da ponovno uživa svojo svobodo, ki je lastna članom Božjega ljudstva« (Kateheza, 10. februarja 2016). Ko se približujemo jubileju leta 2025, se je dobro spomniti tega vidika jubilejnih obhajanj. Potrebna so skupna prizadevanja posameznih držav in mednarodne skupnosti, da bi vsem zagotovili pravico, da se jim ni treba izseliti, oziroma možnost, da mirno in dostojanstveno živijo v svoji deželi. Gre za pravico, ki še ni urejena, vendar je temeljnega pomena in njeno zagotavljanje je treba razumeti kot soodgovornost vseh držav v odnosu do skupnega dobrega, ki presega narodne meje. Ker namreč svetovni viri niso neomejeni, je razvoj gospodarsko revnejših držav odvisen od sposobnosti podelitve, ki jo je mogoče ustvariti med vsemi državami. Dokler ta pravica ne bo zagotovljena – in gre za dolgo pot – jih bo še vedno veliko prisiljenih oditi iskat boljše življenje.
»Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni« (Mt 25,35-36). Te besede zvenijo kot nenehen opomin, naj v migrantu ne prepoznamo samo brata ali sestro v težavah, ampak samega Kristusa, ki trka na naša vrata. Ko si prizadevamo, da bi mogla vsaka migracija biti sad svobodne izbire, smo poklicani h kar največjemu spoštovanju dostojanstva vsakega migranta; in to pomeni na najboljši možni način spremljati in urejati tokove z gradnjo mostov in ne zidov, ko širimo kanale za varno in redno migracijo. Kjerkoli se odločimo graditi svojo prihodnost, v državi, v kateri smo bili rojeni ali drugje, je pomembno, da vedno obstaja skupnost, ki je pripravljena sprejemati, zaščititi, spodbujati in vključevati vse, brez razlik in ne da bi kogar koli pustili zunaj.
Sinodalna pot, na katero smo se podali kot Cerkev, nas vodi, da v najbolj ranljivih ljudeh – in med temi so migranti in begunci – vidimo posebne tovariše na poti, ki jih je treba ljubiti in skrbeti zanje kot za brate in sestre. Le če bomo hodili skupaj, bomo lahko šli daleč in dosegli skupni cilj naše poti.
Rim, sv. Janez v Lateranu, 11. maja 2023
FRANČIŠEK
Molitev
