Papež umetnikom: V resnični lepoti začutimo hrepenenje po Bogu

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Papež se je na začetku gostom zahvalil, da so sprejeli njegovo povabilo in dodal, da je vesel njihove prisotnosti. Poudaril je, da je imela Cerkev z umetniki vedno odnos, ki ga lahko opišemo kot naravnega in posebnega hkrati. »Gre za naravno prijateljstvo, saj umetnik resno jemlje neizčrpno globino obstoja, življenja in sveta, tudi v njegovih protislovjih in tragičnih straneh. Ta globina lahko postane nevidna za pogled številnih specializiranih znanj, ki se odzivajo na neposredne potrebe, vendar si prizadevajo videti življenje kot večplastno resničnost. Umetnik vse spominja na to, da je razsežnost, v kateri se gibljemo, tudi če se tega ne zavedamo, razsežnost Duha. Vaša umetnost je kot jadro, ki se napolni z Duhom in nas vodi naprej. Prijateljstvo Cerkve z umetnostjo je torej nekaj naravnega. Je pa tudi posebno prijateljstvo, zlasti če pomislimo na številne dele zgodovine, ki smo jih prehodili skupaj in ki spadajo v dediščino vseh, tako verujočih kot neverujočih. Ob spominu na to pričakujemo nove sadove tudi v našem času, v ozračju poslušanja, svobode in spoštovanja. Ljudje potrebujejo te sadove, posebne sadove.«

Sveti oče se je nato zaustavil ob besedah Romana Guardinija, ki je zapisal, da je »stanje, v katerem se nahaja umetnik medtem ko ustvarja, podobno stanju otroka in tudi vidca« (L'opera d'arte, Brescia 1998, 25). »Ti dve primerjavi se mi zdita zanimivi. Po njegovem mnenju "umetniško delo odpira prostor, v katerega človek lahko vstopi, kjer lahko diha, se giblje in se ukvarja s stvarmi in ljudmi, ki se odpirajo" (ibid., str. 35). Res je, pri umetniškem delu se meje razrahljajo, okviri izkušnje in razumevanja pa razširijo. Vse se zdi bolj odprto in bolj dosegljivo. Tedaj človek pridobi spontanost otroka, ki si predstavlja, ter prodornost vidca, ki doume resničnost.

Da, umetnik je otrok – to ne sme zveneti kot žalitev; pomeni, da se giblje predvsem v prostoru iznajdbe, novosti, ustvarjanja, da prinaša na svet nekaj, česar še ni bilo. Na ta način zavrača idejo, da je človek bitje za smrt. Res je, da se mora človek soočiti s svojo umrljivostjo, vendar pa ni bitje za smrt, temveč za življenje. Hannah Arendt pravi, da je človeku lastno, da živi zato, da v svet prinaša novost. To je razsežnost človekove rodovitnosti. Prinašati novost. Vi umetniki to uresničujete tako, da uveljavljate svojo originalnost. V svoja dela vedno vnašate sebe kot neponovljiva bitja, kar smo vsi, vendar z namenom, da bi ustvarili še več. Ko vam pri tem pomaga talent, na svetlo prikličete še ne videno, svet obogatite z novo resničnostjo. Mislim na nekatere besede, ki jih beremo v knjigi preroka Izaija, ko Bog pravi: "Glejte, novo stvar storim, zdaj klije. Je ne poznate?" (43,19). In v knjigi Razodetja potrjuje: "Glej, vse delam novo" (21,5). Zdi se torej, da je umetnikova ustvarjalnost soudeležena pri stvariteljski gorečnosti Boga, to je pri gorečnosti, s katero je ustvarjal Bog. Vi ste zavezniki Božjih sanj! Ste oči, ki gledajo in sanjajo. Ni dovolj samo gledati, potrebno je tudi sanjati. Neki latinskoameriški pisatelj je dejal, da imamo ljudje dve očesi: z enim gledamo to, kar vidimo, z drugim pa to, o čemer sanjamo. In kadar človek nima teh dveh očes ali ima le del enega ali drugega, mu nekaj manjka. Ni dovolj, da samo gledamo, ampak moramo sanjati. Ljudje hrepenimo po novem svetu, ki ga ne bomo videli s svojimi očmi v celoti, čeprav po njem hrepenimo, ga iščemo in o njem sanjamo.«

Papež Frančišek je ob tem umetnike spomnil, da imajo sposobnost, da sanjajo nove verzije sveta; da v zgodovino vnesejo novost. »Zato Guardini pravi, da ste podobni tudi vidcem. Nekoliko ste podobni prerokom. Na stvari znate gledati tako v globino kot v daljavo, kot stražarji, ki stisnejo svoje oči, da bi pregledali obzorje in zaznali resničnost onkraj navideznega. Pri tem ste poklicani, da se izognete sugestivni moči tiste domnevno umetne in površinske lepote, ki je danes zelo razširjena in pogosto vpletena v ekonomske mehanizme, ki ustvarjajo neenakosti. Ta lepota ne privlači, ker je to lepota, ki se rodi mrtva. V njej ni življenja, zato ne privlači. To je lažna lepota, kozmetična lepota; maskiranje, ki zakriva, namesto da bi razkrivalo. Beseda, ki jo za ličenje uporabljamo v italijanščini, je povezana s trikom, prevaro (trucco). Do te lepote ohranjajte distanco, vaša umetnost želi delovati kot kritična vest družbe, ki odstranjuje tančico z očitnega. Pokazati želite to, kar daje človeku misliti, kar ga ohranja budnega, kar razkriva resničnost tudi v njenih protislovjih, v njenih vidikih, ki jih je bolj udobno ali priročno pustiti skrite. Kot svetopisemski preroki nas soočate s stvarmi, ki nas včasih motijo, kritizirate današnje lažne mite, nove malike, banalne razprave, pasti potrošništva, zvijače oblasti.«

Sveti oče je dejal, da umetniki to pogosto počnejo z ironijo, ki je po njegovih besedah vrlina, ki jo je potrebno bolj gojiti, kakor tudi smisel za humor. Poudaril je, da so s tem, ko so vidci, stražarji, kritične vesti, zavezniki za mnoge stvari, ki so mu blizu: obramba človeškega življenja, socialna pravičnost, poslednji, skrb za skupni dom, občutek, da smo vsi bratje. Papež je dodal, da mu je pri srcu človečnost človeštva in da je ena izmed stvari, ki umetnost približa veri, dejstvo, da malo vznemirja. »Umetnost in vera ne moreta pustiti stvari takšnih, kot so: spreminjata jih, preoblikujeta, spreobračata, premikata. Umetnost nikoli ne more biti anestetik; daje mir, vendar vesti ne uspava, ampak jih ohranja budne. Umetniki pogosto skušate raziskati tudi podzemni svet človeškega obstoja, prepadov, temnih predelov. Nismo samo svetloba, in vi nas spominjate na to; vendar je potrebno v temine človeškega, individualizma in brezbrižnosti vnašati luč upanja. Pomagajte nam uzreti svetlobo, lepoto, ki rešuje.«

Umetnost je po papeževih besedah od nekdaj povezana z izkušnjo lepote. »Umetnost se dotika čutov, da bi oživila duha, in to počne z lepoto, ki je odsev stvari, kadar so dobre, pravilne, resnične. Je znamenje, da ima nekaj polnost: takrat spontano rečemo: "Kako lepo!" Lepota nam daje občutek, da je življenje usmerjeno k polnosti. V resnični lepoti tako začnemo čutiti hrepenenje po Bogu. Mnogi upajo, da se bo umetnost še bolj vrnila k lepoti. Seveda pa, kot sem rekel, obstaja tudi jalova lepota, umetna in površinska, celo zavajajoča lepota.«

V nadaljevanju je sveti oče spregovoril še o harmoniji, ki je po njegovih besedah pomembno merilo za razločevanje. »Prava lepota je namreč odsev harmonije. Teologi opisujejo očetovstvo Boga in sinovstvo Jezusa Kristusa, ko pa gre za opis Svetega Duha, pravijo, da je harmonija. Ipse harmonia est. Duh je tisti, ki ustvarja harmonijo. In umetnik ima nekaj od tega Duha, da ustvarja harmonijo. To človeško razsežnost duhovnega. Resnična lepota je namreč odsev harmonije. To je, če lahko tako rečem, operativna vrlina lepote. Je njen temeljni duh, v katerem deluje Božji Duh. Harmonija je, kadar obstajajo deli, ki so si med seboj različni, vendar tvorijo celoto. To je težka stvar, ki jo lahko omogoči le Duh: da razlike ne postanejo konflikti, ampak različnosti, ki se povezujejo; in hkrati, da enotnost ni uniformnost, ampak sprejema tisto, kar je mnogotero. Te čudeže dela harmonija, kot na binkošti. Kako aktualno je to sporočilo: smo v času ideološke medijske kolonizacije in silovitih konfliktov; poenotena globalizacija sobiva s številnimi zaprtimi lokalizmi. To je nevarnost našega časa, ki jo lahko občuti tudi Cerkev. Konflikt lahko deluje pod lažno pretvezo enotnosti; prav tako tudi delitve, frakcije, narcisizem. Načelo harmonije mora bolj naseljevati naš svet in pregnati uniformnost. Umetniki nam lahko pomagate dati prostor Duhu. Ko vidimo delo Duha, kar pomeni ustvarjati harmonijo razlik – ne uniformirati, ampak jih uskladiti – tedaj razumemo, kaj je lepota. Lepota je tisto delo Duha, ki ustvarja harmonijo. Bratje in sestre, naj vaš genij hodi po tej poti!«

Ob koncu srečanja je papež Frančišek umetnike prosil, naj ne pozabijo na revne, saj so ti Kristusovi ljubljenci, pri tem pa je spomnil, da danes obstaja veliko različnih oblik revščine: »Tudi revni potrebujejo umetnost in lepoto. Nekateri so v življenju zelo prikrajšani, zato jo še bolj potrebujejo. Običajno nimajo glasu, da bi jih slišali. Vi lahko postanete tolmači njihovega tihega krika.

Zahvaljujem se vam in ponovno izražam svoje spoštovanje do vas. Želim vam, da bi bila vaša dela vredna žensk in moških na tej zemlji ter da bi slavila Boga, ki je Oče vseh in ki ga vsi iščejo, tudi prek umetnosti.«