Pri papežu delegacija carigrajskega ekumenskega patriarhata: skupaj za pravični mir

Andreja Červek – Vatikan

Delegacijo carigrajskega ekumenskega patriarhata je vodil pravoslavni metropolit Job, ki je tudi sopredsednik Mednarodne mešane komisije za teološki dialog med katoliško Cerkvijo in pravoslavno Cerkvijo. Spremljala sta ga škof Athenagoras in patriarhalni diakon Kallinikos Chasapis. Delegacija se je včeraj, na praznik svetih Petra in Pavla, udeležila tudi svete maše, ki jo je papež daroval v vatikanski baziliki, ter obiskala Dikasterij za pospeševanje edinosti kristjanov.

Sinodalnost in primat

Sveti oče v govoru najprej spomni na uspešen izid 15. plenarnega zasedanja Mednarodne mešane komisije za teološki dialog med katoliško in pravoslavno Cerkvijo, ki je nedavno potekalo v Aleksandriji v Egiptu. Kot dodaja, je bilo pomembno »opraviti skupno branje načina, kako se je v drugem tisočletju na Vzhodu in Zahodu razvijal odnos med sinodalnostjo in primatom: to lahko pomaga premagati polemične argumente, ki jih uporabljata obe strani, argumente, ki se morda zdijo koristni za krepitev njunih identitet, v resnici pa se na koncu osredotočijo le nase in na preteklost«.

»Danes smo ob upoštevanju nauka zgodovine poklicani, da skupaj poiščemo način izvajanja primata, ki je v okviru sinodalnosti v službi občestva Cerkve na vesoljni ravni. V zvezi s tem je primerno pojasnilo: ni mogoče misliti, da so iste pristojnosti, ki jih ima rimski škof v zvezi s svojo škofijo in katoliško skupnostjo, razširjene na pravoslavne skupnosti; ko bomo z Božjo pomočjo popolnoma združeni v veri in ljubezni, bo morala oblika, v kateri bo rimski škof opravljal svojo službo občestva v Cerkvi na vesoljni ravni, izhajati iz neločljive povezave med primatom in sinodalnostjo.«

Polna edinost je dar Svetega Duha

Ne smemo pa pozabiti, da bo polna edinost »dar Svetega Duha« in da jo je »v Duhu treba iskati«, saj »občestvo med verniki ni vprašanje popuščanja in kompromisov, ampak bratske ljubezni«, torej »bratov, ki se prepoznavajo kot ljubljeni otroci Očeta in znajo – polni Kristusovega Duha – umestiti svoje raznolikosti v širši kontekst«.

»Poklicani smo, da imamo njegov pogled in ga torej vztrajno prosimo za ta dar. Molimo k Duhu, ne da bi se utrudili, kličimo ga drug za drugega! In bratsko delimo, kar nosimo v srcu: bolečino in veselje, napor in upanje,« vabi papež.

Dolžni smo, da si skupaj prizadevamo za mir

V nadaljevanju govora v ospredje postavi zaskrbljenost v zvezi z mirom, zlasti v Ukrajini, ter poudari skupno ustvarjalno prizadevanje v smeri pravičnega in stabilnega miru.

»To je vojna, ki jo čutimo blizu in nam zato še bolj kaže, da so v resnici vse vojne le katastrofe, popolne katastrofe: za ljudstva in družine, za otroke in starejše, za ljudi, ki so prisiljeni zapustiti svojo državo, za mesta in vasi ter za stvarstvo, kot smo videli nedavno po uničenju jezu Nova Kahovka. Kot Kristusovi učenci se ne moremo sprijazniti z vojno, ampak smo dolžni skupaj prizadevati si za mir. Tragična realnost te vojne, za katero se zdi, da ji ni videti konca, od vseh zahteva skupno ustvarjalno prizadevanje, da bi si zamislili in uresničili poti miru v smeri pravičnega in stabilnega miru. Vsekakor mir ni stavrnost, ki bi jo lahko dosegli sami, ampak je predvsem Gospodov dar. Vendar pa gre za dar, ki zahteva ustrezno držo človeka, predvsem vernika, ki mora sodelovati pri Božjem delu miru.«

Zdravilo je spreobrnjenje naših src

V tem smislu nam evangelij pokaže, da »mir ne izvira zgolj iz odsotnosti vojne, ampak izvira iz človeškega srca«, beremo v nadaljevanju. Kar ga ovira, je navsezadnje »korenina zla, ki jo nosimo v sebi«: »posedovanje, želja po sebičnem zasledovanju lastnih interesov na osebni, skupnostni, nacionalni in celo verski ravni«.

»Zato nam je Jezus kot zdravilo predlagal spreobrnjenje naših src, njihovo prenovo z ljubeznijo Očeta, ki "daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim" (Mt 5,45). Gre za zastonjsko in univerzalno ljubezen, ki ni omejena na lastno skupino: če naše življenje ne oznanja novosti te ljubezni, kako potem lahko pričujemo o Jezusu v svetu? Proti zaprtostim in egoizmom je treba postaviti Božji slog, ki je, kot nas je z zgledom učil Kristus, služenje in odpoved samemu sebi. Prepričani smo lahko, da bodo z njegovim utelešenjem kristjani rasli v medsebojnem občestvu in pomagali svetu, ki ga zaznamujejo delitve in nesoglasja.«