Molitveno bdenje SDM. Papež mlade spodbudil k misijonarskemu veselju

Andreja Červek – Vatikan

Molitveni program je bil obogaten s pesmijo in plesom, s katerima so mladi izrazili tri osrednje molitvene trenutke: srečanje, vstati in odpraviti se, ter se tako navezali na geslo srečanja: »Marija je vstala in se v naglici odpravila« (Lk 1,39). Prizorišče je bil velik oder, ki je spominjal na morski val ali morda na puščavsko sipino, sredi njega pa velik osvetljen križ. Sodelovalo je 50 plesalcev, zbor je štel 210 pevcev, orkester 100 glasbenikov različnih narodnosti. Kot vedno so tudi tokrat mladi prinesli križ in Marijino ikono SDM. Papeževemu govoru, med katerim je govoril o veselju, je sledilo češčenje Najsvetejšega, temu pa še sklepni blagoslov.

Marija se odpravi, ker ljubi

Papež Frančišek je izrazil svoje veselje in se vsem zbranim zahvalil, da so »potovali,« da so »hodili« in prišli na molitveno bdenje. Spomnil je, da je tudi Devica Marija morala potovati, da bi obiskala Elizabeto: »Vstala je in se v naglici odpravila« (Lk 1,39). »Sprašujemo se: zakaj Marija vstane in se v naglici odpravi k svoji sorodnici? Seveda je ravnokar izvedela, da je Elizabeta noseča, vendar je tudi sama noseča. Marija naredi to, kar ni naprošena in ne dolžna storiti; Marije gre, ker ljubi; in kdor ljubi, z veseljem teče. To je tisto, kar z nami naredi ljubezen.«

Veselje je misijonarsko

Marijino veselje je dvojno: slišala je angelovo oznanjenje in izvedela novice o Elizabeti. Po papeževih besedah je zanimivo, da ni mislila nase, ampak na druge: »Zakaj? Ker je veselje misijonarsko.« Veselje ni za enega človeka, ampak je namenjeno drugim, je papež večkrat izpostavil in se na mlade obrnil z vprašanjem: »Vi, ki ste tukaj, ki ste prišli na srečanje, da bi slišali Kristusovo sporočilo, našli smisel življenja, ali boste vse to obdržali zase ali pa ga boste ponesli drugim?« Vse to je namreč treba ponesti drugim, kajti veselje je misijonarsko!«

Sveti oče je dodal, da so drugi pripravili naše srce za to veselje, ter mlade povabil, naj pomislijo na ljudi, ki so zanje bili svetel žarek: starši, stari starši, prijatelji, duhovniki, posvečene osebe, katehisti, animatorji, učitelji ... »So kot korenine našega veselja,« je dejal. »Veselje, ki je prišlo po teh koreninah, je tisto, kar mi moramo dati, kajti imamo korenine veselja. In na isti način smo tudi mi lahko korenine veselja za druge. Ne gre za to, da bi prinašali bežno veselje, trenutno veselje, temveč za veselje, ki ustvarja korenine.«

Biti korenine veselja

Še eno papeževo vprašanje: » Kako lahko postanemo korenine veselja?« Veselje – je odgovarjal – je treba iskati in ga »odkrivati v pogovoru z drugimi« ter te korenine veselja, ki smo jih prejeli, dajati naprej. Res je, da se pri tem lahko utrudimo. Ko je kdo utrujen, nima več volje, da bi nadaljeval hojo, vda se, neha hoditi in pade. Pomembno pa je, da kdor pade, ponovno vstane. Papež je izpostavil, da ko nekoga vidimo, kako je padel, mu moramo pomagati vstati. In to je tudi edini trenutek, ko na drugega smemo gledati od zgoraj navzdol. »Edina okoliščina, edini trenutek, ko je dopustno gledati na osebo od zgoraj navzdol, je, da ji pomagamo vstati,« je poudaril in tudi zbrane mlade povabil, naj te besede ponovijo skupaj z njim.

Uriti se za hojo skozi življenje

Naslednji poudarek, ki ga je naredil sveti oče, se je nanašal na stalnost pri hoji: »Da bi v življenju kaj dosegli, se je treba izuriti za hojo. Včasih se nam ne ljubi hoditi, ne ljubi se nam naprezati ...« Zato je po papeževih besedah potrebno urjenje za hojo v življenju, za kar ni tečajev. Hoje skozi življenje se naučimo od staršev, starih staršev, prijateljev, ki si podajajo roke. »Hoditi in, če pademo, ponovno vstati. Hoditi s ciljem. Vsak dan v življenju se uriti,« kajti v življenju ni nič zastonj. »Samo ena stvar je zastonj: Jezusova ljubezen!« Papež je mlade spodbudil, naj s to zastonjsko Jezusovo ljubeznijo hodijo naprej v upanju, ne pozabijo svojih korenin in brez strahu nadaljujejo pot.