Sveti oče med večernicami: Cerkvi je zaupana naloga, da postane ribič ljudi
Papež Frančišek
Dragi bratje škofje,
dragi duhovniki, diakoni, posvečene osebe in semeniščniki,
dragi pastoralni delavci, bratje in sestre, dober večer!
Vesel sem, da sem med vami, da skupaj s tolikimi mladimi doživim Svetovni dan mladih, pa tudi, da z vami delim vašo cerkveno pot, vaše napore in vaša upanja. Zahvaljujem se msgr. Joséju Ornelasu Carvalhu za besede, ki mi jih je namenil. Želim moliti z vami, da bi, kot je dejal, mogli skupaj z mladimi postati drzni v sprejemanju »Božjih sanj in v odkrivanju poti za veselo, velikodušno in preobražajoče sodelovanje za Cerkev in za človeštvo.«
Potopil sem se v lepoto vaše države, deželo prehoda med preteklostjo in prihodnostjo, kraj starodavnih izročil in velikih sprememb, ki jo krasijo bujne doline in zlate plaže s pogledom na brezmejno lepoto oceana, ki meji na Portugalsko. To me vrača v kontekst prvega klica učencev, ki jih je Jezus poklical na obalah Galilejskega morja. Rad bi se zadržal pri tem klicu, ki poudarja to, kar smo pravkar slišali v kratkem berilu večernic: Gospod nas je odrešil in poklical ne na temelju naših del, ampak po svoji milosti (prim. 2 Tim 1,9). To se je zgodilo v življenju prvih učencev, ko je Jezus, ki je šel mimo, »zagledal dva čolna dva čolna pri bregu; ribiči so pravkar stopili iz njiju in izpirali mreže« (Lk 2,5). Jezus je tedaj stopil v Simeonov čoln in potem, ko je govoril množicam, spremenil življenja teh ribičev, ko jih je povabil, naj odrinejo na globoko in vržejo mreže. Takoj opazimo kontrast: na eni strani ribiči stopijo iz čolna, da bi izprali mreže, se pravi, da bi jih očistili, jih dobro shranili in se vrnili domov; na drugi strani Jezus stopi v čoln in povabi, naj ponovno vržejo mreže za lov. Razlike izstopajo: učenci stopijo iz čolna, Jezus stopi v čoln; oni hočejo shraniti mreže, On hoče, da jih ponovno vržejo v morje za lov.
Najprej so tukaj ribiči, ki stopijo iz čolna, da bi izprali mreže. Ta prizor se prikaže pred Jezusovimi očmi in on se ustavi tam. Pred kratkim je začel svoje oznanjevanje v sinagogi v Nazaretu, njegovi sovaščani pa so ga vrgli iz mesta in ga celo skušali ubiti (prim. Lk 4,28-30). Tedaj zapusti sveti kraj in začne oznanjati besedo med ljudmi, na cestah, kjer ženske in moški njegovega časa vsak dan trdo delajo. Kristus želi prinesti Božjo bližini ravno na kraje in v okoliščine, v katerih ljudje živijo, se borijo, upajo, včasih stiskajo v rokah polome in neuspehe, čisto tako kakor ti ribiči, ki ponoči niso nič ujeli. Jezus nežno gleda Simona in njegove tovariše, ki utrujeni in zagrenjeni s ponavljajočimi se gibi, ki so tudi utrujeni in vdani v usodo izpirajo svoje mreže: ne ostane jim drugega, kot da se domov vrnejo praznih rok.
Včasih lahko na naši cerkveni poti občutimo podobno utrujenost, ko se zdi, da v rokah stiskamo samo prazne mreže. To je precej razširjen občutek v deželah s starodavno krščansko tradicijo, preko katerih je šlo veliko družbenih in kulturnih sprememb in jih vedno bolj zaznamujejo sekularizem, brezbrižnost do Boga in vedno večja odmaknjenost od življenja po veri. To pogosto še poudarita razočaranje in jeza, ki ju nekateri gojijo do Cerkve, včasih zaradi našega slabega pričevanja in zaradi škandalov, ki so skazili njeno obličje, ter kličejo k ponižnemu in stalnemu očiščevanju, vedno izhajajoč iz krika in bolečine žrtev. Toda kadar se čutimo napadene, obstaja nevarnost, da bi stopili iz čolna, ostali zapleteni v mreže vdanosti v usodo in pesimizma. Namesto tega moramo svoje napore in solze prinašati Gospodu, da bi se potem spoprijeli s pastoralnimi in duhovnimi okoliščinami tako, da se drug z drugim soočimo z odprtim srcem in skušamo skupaj preizkusiti kakšno novo pot v zaupanju, da Jezus še vedno prime svojo ljubljeno Nevesto za roko in jo dvigne.
Dejansko takoj, ko apostoli stopijo iz čolna, da bi izprali uporabljeno orodje, Jezus stopi v čoln in jih potem povabi, naj ponovno vržejo mreže. On nas pride iskat v našo osamljenost in naše krize, da bi nam pomagal ponovno začeti. Tudi danes hodi po obalah bivanja, da bi prebudil upanje in tudi nam, tako kot Simonu in drugim, rekel: »Odrini na globoko in vrzite mreže na lov« (Lk 5,4). Bratje in sestre, to, kar živimo, je gotovo težak čas, vendar Gospod danes sprašuje to Cerkev: »Ali hočeš stopiti iz čolna in se pogrezniti v razočaranje, ali pa me pustiš, da stopim v čoln in dovoliš, da novost moje besede še enkrat vzame v roke krmilo? Ali hočeš zgolj ohranjati preteklost, ki jo imaš za seboj, ali ponovno z navdušenjem vreči mreže za lov?« To je tisto, kar Gospod zahteva od nas: da prebudimo nemir za evangelij. In lahko rečemo, da je to »dobra« vznemirjenost, ki jo neizmernost oceana izroča vam, Portugalcem. Iti onkraj obal, a ne zato, da bi osvojili svet, ampak da bi ga razveselili z evangeljsko tolažbo in veseljem. Pod tem vidikom lahko beremo besede vašega velikega misijonarja patra Antonia Vieire, ki mu pravite »Paiaçu«, veliki oče. Rekel je, da vam je Bog dal majno deželo, v kateri ste se rodili, ker vam je dal gledati na ocean, vam je dal ves svet, da umrete, da se rodimo, Portugalska; da umremo, ves svet« (A. VIEIRA, Omelie, Vol. III, Tomo VII, Porto 1959, str. 69). Ponovno vreži mreže in objeti ves svet z upanjem evangelija: k temu smo poklicani. Ni čas, da bi se ustavili in vdali, da bi čoln privezali ob obalo ali da bi se ozirali nazaj. Ne smemo bežati pred tem časom, ker nam zbuja skrb, in se zatekati v oblike in načine preteklosti. Ne, to je čas milosti, ki nam ga Gospod daje, da bi si upali na morje evangelizacije in poslanstva.
Da bi to storili, pa moramo tudi sprejeti odločitve. Rad bi vam pokazal tri, ki se navdihujejo pri evangeliju.
Najprej, odriniti na globoko, velikodušno ne… . Da bi ponovno vrgli mreže, je treba zapustiti obalo razočaranj in negibnosti, se oddaljiti od tiste osladne žalosti in tistega ironičnega cinizma, nas prevzameta pred težavami. To je treba storiti, da bi iz malodušja prešli k veri, tako kot Simon, ki je kljub temu, da se je vso noč zaman trudi, rekel: »Na tvojo besedo bom vrgel mreže« (lk 5,5). A da bi vsak dan zaupali v Gospoda in njegovo besedo niso dovolj besede, potrebno je veliko molitve. Samo v češčenju, samo pred Gospodom ponovno najdemo čut in strast za evangelizacijo. Tedaj je premagana skušnjava, da bi nadaljevali s »pastoralo domotožja in objokovanj« in dobimo pogum, da odrinemo na globoko, brez ideologij in brez posvetnosti, gnani od ene same želje: da bi evangelij dosegel vsakogar. Na tej poti imate veliko zgledov in glede na to, da smo potopljeni med mlade, se rad spomnim mladeniča iz Lizbone, sv. Janeza de Brita, ki je pred stoletji med številnimi težavami odšel v Indijo ter začel govoriti in se oblačiti tako, kot tisti, ki jih je srečeval, samo da bi oznanjal Jezusa. Tudi mi smo poklicani, da potopimo svoje mreže v čas, ki ga živimo, da se pogovarjamo z vsemi, da evangelij naredimo razumljiv, četudi moramo zaradi tega tvegamo kakšno nevihto. Kakor mladi, ki z vsega sveta prihajajo sem, da izzovejo ogromne valove Nazaréja (Portugalsko mesto), tudi mi brez strahu odrinimo na globoko, kajti – kot sem že imel priložnost spomniti – »katoličan se ne sme bati odprtega morja, ne sme iskati zavetja varnih pristanišč […]. Če gremo na odprto, naletimo na viharje in veter nam je lahko nasproten. Kljub temu pa sveto potovanje vedno opravljamo v družbi Jezusa, ki svojim pravi: 'Bodite pogumni! Jaz sem, ne bojte se!' (Mt 14,27)« (Govor skupnosti 'La Civiltà Cattolica', 9. februarja 2017).
Druga odločitev: skupaj nadaljevati s pastoralo. V besedilu Jezus zaupa Petru nalogo, naj odrine na globoko, potem pa govori v množini, ko pravi »vrzite mreže« (Lk 5,4): Peter vodi čoln, vendar so vsi v čolnu in vsi so poklicani, da vržejo mreže. In ko ujamejo veliko množino rib, ne mislijo, da bodo zmogli sami, ne upravljajo z darilom kot z zasebno posestjo ali lastnino, ampak so, kot pravi evangelij, »pomignili tovarišem v drugem čolnu, naj jim pridejo pomagat« (Lk 5,4). Na ta način so napolnili dva čolna, ne enega. Eden pomeni samoto, zaprtost, domišljavo samozadostnost, dva pa pomeni odnos. Cerkev je sinodalna, je občestvo, medsebojna pomoč, skupna hoja. V čolnu Cerkve mora biti prostor za vse. Vsi krščeni so poklicani, da vstopijo v čoln in vržejo mreže, da si osebno zavežejo za oznanjevanje evangelija. Gre za velik izziv, zlasti v okoljih, kjer so duhovniki in posvečene osebe utrujeni, ker jih je vedno manj, medtem ko pastoralne zahteve naraščajo. Vendar na to stanje lahko gledamo kot na priložnost, da z bratskim zanosom in zdravo pastoralno ustvarjalnostjo vključimo laike. Mreže prvih učencev tedaj postanejo podobe Cerkve, ki je »mreža odnosov«: človeških, duhovnih in pastoralnih. Če ni dialoga, soodgovornosti in soudeležbe, se Cerkev stara. Rad bi to povedal takole: nikoli škof brez svojih duhovnikov in brez Božjega ljudstva; nikoli duhovnik brez sobratov in vernih laikov; in vsi skupaj, kot Cerkev, nikoli brez drugih, nikoli brez sveta. Brez posvetnosti, vendar pa ne brez sveta. V Cerkvi si pomagamo, drug drugega podpiramo in smo poklicani tudi zunaj širiti ozračje konstruktivnega bratstva. Sicer pa sv. Peter piše, da smo živi kamni, uporabljeni za gradnjo duhovne stavbe (prim. 1 Pt 2,5). Rad bi dodal: vi, verni Portugalci, ste tudi »calçada«, oziroma ste dragoceni kamni tistih prijetnih in bleščečih tal, po katerih mora stopati evangelij. Noben kamen ne sme manjkati, sicer se takoj opazi. To je Cerkev, ki smo jo z Božjo pomočjo poklicani graditi!
Končno, tretja odločitev: postati ribiči ljudi. Jezus učencem zaupa poslanstvo, da odrinejo na globo na morju sveta. V Svetem pismu je morje pogosto povezano s krajem zla in sovražnih sil, ki jih ljudje niso sposobni obvladati. Zato loviti ljudi in jih vleči iz vode pomeni pomagati jim, da se dvignejo tja, od koder so potonili, jih rešiti zla, ki jim grozi, da jih bo utopilo, jih oživiti pred vsako obliko smrti. Evangelij je namreč oznanilo življenja v morju smrti, oznanilo svobode v vrtincih suženjstva, oznanilo luči v breznu teme. Kot trdi sv. Ambrož, »orodje apostolskega ribolova je kakor mreže: mreže namreč ne umorijo tistega, ki se vanje ujame, ampak ga ohranijo pri življenju, ga iz brezen potegnejo k svetlobi« (Exp. Luc. IV, 68-79). V današnji družbi je veliko teme, tudi tukaj, na Portugalskem. Občutek imamo, da je zmanjkalo navdušenja, poguma za sanje, moči za soočenje z izzivi, zaupanja v prihodnost. Medtem plovemo v negotovosti, v gospodarski nestalnosti, v revščini družbenega prijateljstva, v pomanjkanju upanja. Nam kot Cerkvi je zaupana naloga, da se potopimo v vode tega morja in vržemo mreže evangelija brez kazanja s prstom, brez obtoževanja, ampak s prinašanjem ljudem našega časa ponudbo novega življenja, z Jezusovo ponudbo: s prinašanjem evangeljske sprejemljivosti v večkulturno družbo; s prinašanjem Očetove bližine v nestalnost in revščino, ki naraščata, predvsem med mladimi; s prinašanjem Kristusove ljubezni tja, kjer je družina krhka in so odnosi ranjeni; s prenašanjem veselja Duha tja, kjer vladata izguba volje in vdanost v usodo. Neki vaš pisatelj je zapisal: »Da bi prišli do neskončnosti, in mislim, da tja lahko pridemo, potrebujemo pristanišče, samo eno, varno, in od tam lahko odpotujemo proti Nedoločenemu« (F. PESSOA, Livro di Desassossego. Composto por Bernardo Soares, Ajudante de Guarda-Livros na Cidade de Lisboa, Lisboa 1998, 247). Sanjajmo portugalsko Cerkev kot »varno pristanišče« za vsakega, ki se spoprijema s prehodi, z brodolomi in z viharji življenja!
Iz srca se vam zahvaljujem, bratje in sestre, za poslušanje, za to, kar delate, za vaš zgled in za vašo vztrajnost.
Izročam vas Fatimski Mariji, varstvu angela Portugalske in priprošnji vaših velikih svetnikov, zlasti tukaj, v Lizboni, sv. Antona, neutrudnega apostola, ki vam ga je ukradla Padova, navdihnjenega pridigarja, učenca evangelija, ki je bil pozoren na zlo v družbi in poln sočutja do ubogih. Naj posreduje za vas in vam podari veselje novega čudežnega ribolova. In, prosim vas, ne pozabite moliti zame.
