Sveti oče delegaciji novinarjev: Pomagajte mi pripovedovati sinodo brez sloganov
Papež Frančišek
Dragi prijatelji, dobrodošli!
Pozdravljam vas in se vam zahvaljujem za to srečanje in za podelitev novinarske nagrade »je novinarstvo«. Morate vedeti, da sem, še preden sem postal rimski škof, zavračal ponujene nagrade. Nikoli jih nisem prejel, nisem želel. In to sem nadaljeval tudi kot papež, vendar obstaja razlog, ki me je spodbudil, da sprejmem vašo, in to je nujnost konstruktivne komunikacije, ki daje prednost kulturi srečanja in ne soočanja; kulturi miru in ne vojne; kulturi odprtosti do drugih in ne predsodkov. Vsi ste slavni predstavniki italijanskega novinarstva. Dovolite mi torej, da vam zaupam upanje in tudi iskreno naslovim prošnjo za pomoč. Ampak ne prosim vas za denar, ne skrbite!
Upanje je naslednje. Da se bo danes, v času, ko se zdi, da vsi komentirajo vse, tudi ne glede na dejstva in pogosto še preden so se informirali, ponovno odkrilo in se vrnilo k vedno večjemu gojenju načela resničnosti – resničnost je vedno nad idejo, vedno –: resničnost dejstev; dinamičnost dejstev; ki niso nikoli fiksna in se vedno razvijajo, v dobro ali zlo, da ne bi tvegali, da bi se informacijska družba spremenila v družbo dezinformacij. Dezinformacija je eden od grehov novinarstva, ki so štirje: dezinformacija, ko novinarstvo ne informira ali slabo informira; klevetanje (včasih se to uporablja); obrekovanje, ki se razlikuje od klevetanja, vendar uničuje; in četrta je koprofilija, to je ljubezen do škandala, do umazanije, škandal se prodaja. Dezinformacija je prva med grehi, napakami – recimo tako – novinarstva.
Da pa bi udejanjali (načelo resničnosti), je treba širiti kulturo srečanja, kulturo dialoga, kulturo poslušanja drugega in njegovih razlogov. Digitalna kultura nam je prinesla toliko novih možnosti za izmenjavo, hkrati pa tvega, da bo komunikacijo spremenila v slogane. Ne, komunikacija je vedno potekala tja in nazaj. Najprej povem, nato poslušam in odgovarjam, a vedno v obliki dialoga. To ni slogan. Na primer, skrbijo me manipulacije tistih, ki sebično širijo lažne novice, da bi usmerjali javno mnenje. Prosim, ne prepustimo se logiki nasprotovanja, ne prepustimo se sovražni govorici. V dramatičnem razpletu, ki ga doživlja Evropa, z nadaljevanjem vojne v Ukrajini, smo poklicani k preskoku odgovornosti. Upam, da bo dan prostor glasovom miru, tistim, ki se zavzemajo za konec tega, tako kot mnogih drugih konfliktov, tistih, ki se ne predajajo »kajnovski« logiki vojne, ampak še naprej verjamejo, kljub vsemu v mir, v logiko dialoga in logiko diplomacije.
In zdaj prihajam k prošnji za pomoč. Ravno v tem času, v katerem je veliko govorjenja in malo poslušanja in v katerem obstaja nevarnost, da oslabi čut za skupno dobro, je vsa Cerkev stopila na pot, da bi skupaj ponovno odkrila Besedo. Besedo moramo ponovno odkriti skupaj. Hoditi skupaj. Spraševati se skupaj. Naložiti si breme skupnostnega razločevanja, ki je za nas molitev, kot so to storili prvi apostoli. To je sinodalnost, ki bi jo želeli prenesti v vsakodnevno navado v vseh njenih izrazih. S tem namenom se bodo čez dober mesec dni tukaj v Rimu zbrali škofje in laiki z vsega sveta na Sinodi o sinodalnosti. Šlo bo za skupno poslušanje, skupno razločevanje, skupno molitev. Beseda skupaj je zelo pomembna. Smo v kulturi izključevanja, ki je nekakšen kapitalizem komunikacije. Morda je običajna molitev te izključitve: »Zahvaljujem se ti, Gospod, ker nisem tak, nisem tak, nisem ...«. Gre za izključevanje drugega. Mi pa se moramo Gospodu zahvaliti za toliko lepega!
Zelo dobro razumem, da se lahko zdi govorjenje o »sinodi o sinodalnosti« nekaj neumnega, samo referenčnega, pretirano tehničnega, za širšo javnost premalo zanimivega. Toda to, kar se je zgodilo v preteklem letu, ki se bo nadaljevalo z zborovanjem oktobra in nato z drugo etapo sinode 2024, je nekaj zares pomembnega za Cerkev. To je pot, ki jo je sveti Pavel VI. začel ob koncu koncila, ko je ustanovil Tajništvo škofovske sinode, ker je spoznal, da v Zahodni Cerkvi ni več sinodalnosti, medtem ko imajo v Vzhodni Cerkvi to razsežnost. In ta toliko letna pot – 60 let – sedaj rodi velike sadove. Prosim, navadite se poslušati drug drugega, se pogovarjati, ne pa si rezati glave zaradi ene besede. Poslušajte, razpravljajte na zrel način. To je milost, ki jo vsi potrebujemo za napredovanje. In to je nekaj, kar Cerkev ponuja današnjemu svetu, svetu, ki je tolikokrat tako nesposoben sprejemati odločitve, tudi ko je na kocki naše preživetje. Poskušamo se naučiti novega načina živeti odnose, poslušati drug drugega, da bi slišali in sledili glasu Duha. Odprli smo svoja vrata, vsem ponudili možnost sodelovanja, upoštevali smo potrebe in predloge vseh. Skupaj želimo prispevati k izgradnji Cerkve, kjer se vsi počutijo kot doma, kjer nihče ni izključen. Beseda evangelija, ki je tako pomembna: vsi. Vsi, vsi: ni prvorazrednih, drugorazrednih in tretjerazrednih katoličanov, ne. Vsi skupaj. Vsi. To je Gospodovo povabilo.
Za to si upam prositi za pomoč vas mojstre novinarstva: pomagajte mi pripovedovati ta proces takšen, kot v resnici je, in pustite za seboj logiko sloganov in vnaprej zapakiranih zgodb. Ne, realnost. Nekdo je rekel: »Edina resnica je resničnost«. Ja, resničnost. Od tega bomo imeli vsi korist in prepričan sem, da tudi to »Je novinarstvo«!
Dragi prijatelji, še enkrat se vam zahvaljujem za to srečanje, za to, kar pomeni v naši skupni zavezanosti resnici in miru. Vse vas izročam Marijini priprošnji in vam priporočam: ne pozabite moliti zame!
