Kaj se lahko o sinodi naučimo od »male črede« v Mongoliji

Andrea Tornielli, uredniški direktor Dikasterija za komunikacijo

Ime ji je Rufina Chamingerel in je pastoralna delavka, ki je v soboto, 2. septembra, med srečanjem v katedrali v Ulan Batorju namenila nekaj besed papežu Frančišku. Dejala je: »Še vedno ne vem, kako bi besedo “skupnost“ prevedla v naš jezik ... Naša Cerkev je v tisti fazi, ko otroci nenehno zastavljajo vprašanja svojim staršem ... Imamo veliko srečo, saj nimamo veliko knjig za katehezo v našem jeziku, imamo pa veliko misijonarjev, ki so žive knjige. Rada bi poudarila učinkovitost sinode in sinodalnosti. Med sinodo so naši verniki, zlasti pastoralni delavci, lahko še bolje razumeli pravo naravo Cerkve in dobili celovitejši pogled za naše župnije.« Iz katoliške »male črede« v mongolskih stepah prihaja dragocen podatek za sinodo o sinodalnosti. Sinodalno delo, ki so ga doživeli tukaj, jim je pomagalo »bolje razumeti pravo naravo Cerkve«.

Papež Frančišek je zatem v svojem govoru katoličanom v Mongoliji želel »poudariti besedo: občestvo«. Kajti, je pojasnil, »Cerkve se ne razume na podlagi merila, ki je zgolj funkcionalno: ne, Cerkev ni funkcionalno podjetje«, ampak »je nekaj drugega«. »Beseda “občestvo“ dobro pojasni, kaj je Cerkev. V tem telesu Cerkve škof ni moderator različnih komponent, ki so morda utemeljene na podlagi načela večine, ampak v moči duhovnega načela, po katerem je Jezus sam navzoč v osebi škofa, da bi zagotovil občestvo v svojem mističnem Telesu.«

»Cerkev je občestvo« je naslov knjige, ki jo je v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja napisal dominikanec Jérôme Hamer, kardinal in kasnejši tajnik Kongregacije za nauk vere. Ekleziologija občestva, je trdila škofovska sinoda leta 1985, je »osrednja in temeljna ideja v dokumentih drugega vatikanskega koncila«.

Papež Frančišek je velikokrat pojasnil, da načelo demokratične igre večine in manjšine ne velja za življenje Cerkve in ne spoštuje njene narave. V mongolski prestolnici je papež dejal: »Enost v Cerkvi ni stvar reda in spoštovanja, niti ne gre za dobro strategijo »ustvarjanja ekipe«; je vprašanje vere in ljubezni do Gospoda, je zvestoba Njemu. Zato je pomembno, da se vse cerkvene komponente povežejo okoli škofa, ki predstavlja živega Kristusa sredi svojega ljudstva in gradi tisto občestvo, ki je že oznanjevanje in ki zelo pomaga pri inkulturaciji vere.«

Sinoda, ki je tik pred vrati, je priložnost, da izkusimo in rastemo v zavedanju, kaj pomeni živeti cerkveno občestvo, ne po posvetni logiki, ne po vnaprej pripravljenih individualnih ali skupinskih ”psevdoagendah”, ampak tako, da ponovno odkrijemo občestvo v molitvi in medsebojnem poslušanju, se vsi pustimo voditi Duhu ter tako udejanjimo temeljno razsežnost biti Cerkev. Razsežnost, ki je v Cerkvi prisotna od samega začetka.

Ko je papež Frančišek 26. avgusta prejel nagrado »je novinarstvo«, je rekel: »Ravno v tem času, v katerem je veliko govorjenja in malo poslušanja in v katerem obstaja nevarnost, da oslabi čut za skupno dobro, je vsa Cerkev stopila na pot, da bi skupaj ponovno odkrila besedo skupaj. Ponovno moramo odkriti besedo skupaj. Hoditi skupaj. Spraševati se skupaj. Skupaj si naložiti skupnostnega razločevanja, kar je za nas molitev, kot so to počeli prvi apostoli. To je sinodalnost, ki bi jo želeli spremeniti v vsakodnevno navado v vseh njenih izrazih. Ravno s tem namenom se bodo čez dober mesec dni tukaj v Rimu zbrali škofje in laiki z vsega sveta na sinodi o sinodalnosti. Šlo bo za skupno poslušanje, skupno razločevanje, skupno molitev.«

Iz osrčja Azije, iz Mongolije, iz nastajajoče Cerkve, ki je v kilometrih tako zelo oddaljena od Rima, a tako blizu papeževemu srcu, prihaja sporočilo za sinodalne očete in matere, ki se bodo čez nekaj dni zbrali okoli Petrovega naslednika, da bi molili, poslušali drug drugega in skupaj razločevali, kako oznanjati evangelij ženskam in moškim našega časa.