Papež Cerkvi v Mongoliji: Bog ljubi majhnost. Hvala za vaše pričevanje

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Svetega očeta je v bližini katedrale pričakalo okoli 2000 ljudi, ob prihodu pa je v geru pred katedralo najprej na kratko pozdravil gospo Tsetsege, ki je pred približno desetimi leti na smetišču našla lesen Marijin kip. Poimenovali so ga »nebeška Mati« in so ga kasneje slovesno postavili v katedralo. Kardinal Marengo je pred tem kipom 8. decembra lani posvetil Mongolijo Mariji.

Papež Frančišek je nato odšel v katedralo in prisluhnil pesmi, pozdravu predsednika Škofovske konference Srednje Azije msgr. Joséja Luisa Mumbiela Sierra, pričevanjem s. Salvie, misijonarke ljubezni, mongolskega duhovnika Petra Sanjaajava in pastoralne sodelavke Rufine, nato pa je zbrane nagovoril. Najprej se je zahvalil za pozdravne besede in za pričevanja ter predvsem za prisotnost in vero vseh navzočih.

Vesel sem, da se lahko srečam z vami. Veselje evangelija je razlog, ki je spodbudil vas, moške in ženske, posvečene v redovništvu in duhovništvu, da ste tukaj in se skupaj s sestrami in brati laiki posvečate Gospodu in drugim. Za to hvalim Boga, in sicer z lepo slavilno molitvijo, Psalmom 34, ki bo izhodišče za podelitev nekaterih misli z vami. Tako pravi: »Okusite in poglejte, kako je Gospod dober« (v. 9).

Okusiti in videti, kajti Gospodovo veselje in dobrota nista nekaj začasnega, ampak ostajata znotraj, dajeta okus življenju in pomagata videti stvari na nov način; kakor si nam povedala ti, Rufina, v svojem lepem pričevanju. Zato želim okusiti okus vere v tej deželi predvsem s spominjanjem zgodb in obrazov ter življenj, podarjenih za evangelij. Posvetiti življenje za evangelij. To je lepa opredelitev misijonarske poklicanosti kristjana in zlasti načina, kako jo kristjani živijo tukaj.

Spominjam se škofa Wenceslaa Selga Padilla, prvega apostolskega prefekta, začetnika sodobne faze Cerkve v Mongoliji, ki je zgradil to katedralo. V tej deželi pa vera ne sega le v devetdeseta leta prejšnjega stoletja, ampak ima zelo starodavne korenine. Izkušnjam prvega tisočletja, zaznamovanim z evangelizacijskim gibanjem sirskega izročila, ki se je širilo po Svilni cesti, je sledila velika misijonarska zavzetost: ne moremo, da ne bi spomnili na diplomatske misije v 13. stoletju, pa tudi na apostolsko skrb, izraženo okoli leta 1310 z imenovanjem Janeza da Montecorvina za prvega škofa v Khanbaliqu (današnjem Pekingu, op. prev.), ki je bil odgovoren za vse to prostrano področje sveta pod mongolsko dinastijo Juan. Prav on je poskrbel za prvi prevod knjige Psalmov in Nove zaveze v mongolski jezik. Ta velika zgodovina gorečnosti za evangelij se je na izjemen način nadaljevala leta 1992 s prihodom prvih misijonarjev Kongregacije Marijinega Brezmadežnega Srca, katerim so se pridružili predstavniki drugih redovnih ustanov, škofijski duhovniki in prostovoljci laiki. Med njimi bi rad spomnil na dejavnega in gorečega duhovnika Stephana Kima Seong-hyeona. Prav tako se spomnimo številnih zvestih služabnikov evangelija v Mongoliji, ki so zdaj tukaj z nami in ki s tem, ko so svoje življenje podarili za Kristusa, vidijo in okušajo čudovite reči, ki jih Njegova dobrota še naprej dela v vas in po vas. Hvala.

Vendar pa zakaj bi življenje podarili za evangelij? To je vprašanje, ki ga zastavljam vam. Kot je rekla Rufina, gre krščansko življenje naprej s postavljanjem vprašanj, kakor otroci, ki vedno sprašujejo nove stvari, ker v obdobju zakaj ne razumejo vsega. Krščansko življenje pa se približuje Gospodu in vedno postavlja vprašanja, da bi bolje razumeli Gospoda, da bi bolje razumeli njegovo sporočilo. Svoje življenje porabiti za evangelij, ker smo okusili tistega Boga, ki je v Jezusu postal viden, v Njem se ga je mogoče dotakniti, ga srečati. Da, On je blagovest, namenjena vsem ljudstvom, oznanilo, ki ga Cerkev ne more nehati prinašati, ga udejanjati v življenju in ga »šepetati« srcem posameznikov in kultur. Jezik Boga je velikokrat počasno šepetanje, ki potrebuje svoj čas; On govori na takšen način. Ta izkušnja Božje ljubezni v Kristusu je čista luč, ki preoblikuje obličje in ga naredi svetlega. Bratje in sestre, krščansko življenje se rodi iz zrenja tega obličja, je vprašanje ljubezni, vsakdanjega srečanja z Gospodom v Besedi in v Kruhu življenja ter v obličju drugega, v pomoči potrebnih, v katerih je navzoč Jezus. Na to si nas spomnila ti, s. Salvia, s svojim pričevanjem, hvala! Tukaj si več kot dvajset let in si se naučila pogovarjati s tem ljudstvom: hvala.

V teh enaintridesetih letih vaše prisotnosti v Mongoliji ste, dragi duhovniki, posvečene osebe in pastoralni delavci, pričeli z različnimi karitativnimi pobudami, ki posrkajo večino vaših moči in odsevajo usmiljeno obličje Kristusa, dobrega Samarijana. To je kakor vaša vizitka, zaradi katere ste spoštovani in cenjeni, saj ste mnogim ljudem prinesli koristi na različnih področjih: od pomoči pri vzgoji in izobraževanju pa do zdravstvene oskrbe in kulturne promocije. Spodbujam vas, da greste naprej po tej plodni in dobrodejni poti za ljubljeno mongolsko ljudstvo. Dejanja ljubezni in dejanja karitativnosti.

Hkrati vas vabim, da okušate in gledate Gospoda, da se vedno znova vračate k tistemu prvotnemu pogledu, iz katerega se je vse rodilo. Brez njega namreč moči pojenjajo in pastoralna zavzetost tvega, da postane brezplodno opravljanje storitev, zaporedje dolžnih dejanj, ki na koncu ne prenašajo drugega kot utrujenost in nezadovoljstvo. Če pa boste ostajali v stiku s Kristusovim obličjem, ga motrili v Svetem pismu in zrli v tišini pred tabernakljem, ga boste prepoznali na obrazih tistih, ki jim služite in prevzelo vas bo globoko veselje, ki tudi sredi težav v srcu pušča mir. To je potrebno, ne pa prezaposleni in raztreseni ljudje, ki izvajajo projekte in včasih tvegajo, da bi bili videti zagrenjeni zaradi življenja, ki zagotovo ni lahko. Vrniti se moramo k izviru, k Jezusovemu obličju, k njegovi navzočnosti, ki jo je potrebno okušati: On je naš zaklad (prim. Mt 13,44), dragoceni biser, za katerega je vredno prodati vse (prim. Mt 13,45). Bratje in sestre v Mongoliji, ki imajo izrazit čut za sveto in – kot je značilno za azijsko celino – obsežno in jasno izraženo versko zgodovino, od vas pričakujejo to pričevanje in znajo prepoznati njegovo pristnost. Dati morate to pričevanje, saj se evangelij ne širi s prozelitizmom, ampak s pričevanjem.

Ko je Gospod Jezus poslal svoje v svet, jih ni poslal, da bi širili politično misel, ampak, da bi z življenjem pričevali o novosti odnosa z njegovim Očetom, ki je postal »Oče naš« (prim. Jn 20,17), ter tako začeli konkretno bratstvo z vsakim ljudstvom. Cerkev, ki se rodi iz tega naročila, je uboga Cerkev, ki se opira samo na pristno vero, na razoroženo in razorožujočo moč Vstalega, ki more lajšati trpljenje ranjenega človeštva. Zato se vladam in civilnim institucijam ni potrebno bati evangelizacijskega delovanja Cerkve, saj ta nima političnih načrtov, ki bi jih morala izpolnjevati, ampak pozna le ponižno moč Božje milosti ter Besede usmiljenja in resnice, ki more spodbujati dobro vseh.

Da bi mogla izpolniti to poslanstvo, je Kristus svoji Cerkvi podaril strukturo, ki spominja na harmonijo, ki obstaja med različnimi deli človeškega telesa: On je Glava, to je glava, ki še naprej vodi Cerkev, v Telo, to je v nas, pa vliva svojega Duha, ki deluje predvsem v tistih znamenjih novega življenja, ki so zakramenti. Da bi zagotovil njihovo pristnost in učinkovitost, je postavil sveti red, ki ga zaznamuje tesna povezanost z Njim, dobrim Pastirjem, ki da življenje za čredo. Tudi ti, don Peter, si bil poklican k temu poslanstvu: hvala, da si z nami podelil svojo izkušnjo. Tako ima tudi sveto Božje ljudstvo v Mongoliji polnost duhovnih darov. In s tega vidika vas vabim, da v škofu ne vidite menedžerja, ampak živo podobo Kristusa, dobrega Pastirja, ki zbira in vodi svoje ljudstvo; učenca, ki je napolnjen z apostolsko karizmo, da bi gradil vaše bratstvo v Kristusu in ga vedno bolj ukoreninil v tem narodu s plemenito kulturno identiteto. Dejstvo, da je vaš škof kardinal, pa želi biti še dodaten izraz bližine: vsi vi, ste oddaljeni le fizično, a zelo blizu Petrovemu srcu; in celotna Cerkev je blizu vam, vaši skupnosti, ki je resnično katoliška to je univerzalna, in ki vzbuja naklonjenost vseh bratov in sester razkropljenih po svetu do Mongolije, v veliko cerkveno občestvo.

Poudarjam to besedo: občestvo. Cerkve se ne razume na podlagi merila, ki je zgolj funkcionalno: ne, Cerkev ni funkcionalno podjetje. Cerkev je nekaj drugega. Beseda »občestvo« dobro pojasni, kaj je Cerkev. V tem telesu Cerkve škof ni moderator različnih komponent, ki so morda utemeljene na podlagi načela večine, ampak v moči duhovnega načela, po katerem je Jezus sam navzoč v osebi škofa, da bi zagotovil občestvo v svojem mističnem Telesu. Z drugimi besedami, enost v Cerkvi ni stvar reda in spoštovanja, niti ne gre za dobro strategijo »ustvarjanja ekipe«; je vprašanje vere in ljubezni do Gospoda, je zvestoba Njemu. Zato je pomembno, da se vse cerkvene komponente povežejo okoli škofa, ki predstavlja živega Kristusa sredi svojega ljudstva in gradi tisto občestvo, ki je že oznanjevanje in ki zelo pomaga pri inkulturaciji vere.

Dragi misijonarji in misijonarke, okusite in poglejte, kakšen dar ste; okusite in poglejte lepoto tega, da se popolnoma darujete Kristusu, ki vas je poklical, da pričujete o njegovi ljubezni prav tukaj, v Mongoliji. To še naprej delajte tako, da gojite občestvo. Udejanjajte ga v preprostosti zmernega življenja, v posnemanju Gospoda, ki je v Jeruzalem vstopil na osličku in so mu na križu celo vzeli oblačila. Vedno bodite blizu ljudem, s tisto bližino, ki je drža Boga: Bog je blizu, sočuten in in nežen – bližina, sočutje in nežnost. Takšni bodite do ljudi, skrbite zanje osebno, naučite se njihovega jezika, spoštujte in ljubite njihovo kulturo; ne pustite se zapeljati skušnjavi posvetnih gotovosti, ampak ostanite trdni v evangeliju z zglednim poštenim duhovnim in moralnim življenjem. Preprostost in bližina torej, ne da bi se naveličali prinašati Jezusu obraze in zgodbe, težave in skrbi, s katerimi se srečujete; preživljajte čas v vsakodnevni molitvi, ki vam omogoča, da stojite pokonci v naporih služenja in od »Boga vse tolažbe« (2 Kor 1,3) zajemate tolažbo, ki jo je potrebno vlivati v srca tistih, ki trpijo.

Bratje in sestre, ko smo blizu Gospodu, se v nas namreč krepi gotovost, kot nam še razodeva Psalm 34: »Nič ne manjka njim, ki se ga bojijo. [...] Tistim, ki iščejo Gospoda, ne manjka nič dobrega« (v. 10-11). Neravnovesja in nasprotja življenja nedvomno zadevajo tudi vernike in evangelizatorji niso izvzeti iz tega bremena tesnobe, ki je lastno človeškemu stanju: psalmist se ne boji govoriti o hudobiji in hudodelcih, vendar spominja, da Gospod sliši klic ponižnih in jih rešuje »iz vseh njihovih stisk«, ker je blizu »njim, ki so skrušeni v srcu«, ter »tiste, ki so potrtega duha, rešuje« (v. 18-19). Zato se Cerkev svetu predstavlja kot glas solidarnosti z vsemi ubogimi in pomoči potrebnimi, ne molči spričo krivic in se s krotkostjo zavzema za spodbujanje dostojanstva vsakega človeškega bitja.

Predragi, na tej poti učencev-misijonarjev imate zanesljivo oporo: našo nebeško Mater, ki vam je želela dati otipljivo znamenje svoje diskretne in skrbne navzočnosti tako da je dopustila, da se je njena podoba našla na smetišču. Ta lep kip Brezmadežne se je pojavil na odlagališču smeti: ona, brezmadežna, imuna na greh, se je hotela tako približati, da je bila pomešana z odpadki družbe; tako se je iz umazanije smeti pokazala čistost svete Božje Matere, nebeške Matere. Slišal sem o zanimivem mongolskem izročilu o suun dalai ijii, materi s srcem, velikim kot ocean mleka. Če je v pripovedi Tajne zgodovine Mongolov nosečnost mitične kraljice Alungoo svetloba, ki prodira skozi zgornjo odprtino gera, vi lahko v Devici Mariji zrete materinsko svetlobo, ki od zgoraj vsak dan spremlja korake vaše Cerkve.

Naj vas pogled na Marijo okrepi in vam pomaga videti, da majhnost ni težava, ampak prednost. Da, Bog ljubi majhnost in po majhnosti rad uresničuje velike stvari, kot pričuje Marija (prim. Lk 1,48-49). Bratje in sestre, ne bojte se majhnih številk, zapoznelih uspehov, pomembnosti, ki se ne vidi. To ni Božja pot. Ozrimo se na Marijo, ki je v svoji majhnosti večja od nebes, saj je v sebi gostila Tistega, ki ga nebo in nebes nebesa ne morejo obseči (prim. 1 Kr 8,27). Bratje in sestre, izročimo se ji in prosimo za obnovljeno gorečnost, za gorečo ljubezen, ki se ne naveliča z veseljem pričevati evangelija. Pojdite naprej, pogumno, ne naveličajte se iti naprej. Najlepša hvala za vaše pričevanje. On, Gospod, vas je izbral in verjame v vas. Jaz sem z vami in vam iz vsega srca pravim: hvala; hvala za vaše pričevanje, hvala za vaša življenja, posvečena evangeliju. Nadaljujte tako, bodite vztrajni v molitvi in ustvarjalni v ljubezni, bodite še naprej trdni v občestvu, veseli in krotki v vsem in z vsemi. Iz srca vas blagoslavljam in se vas spominjam. Vi pa, prosim, ne pozabite moliti zame. Hvala.