Papež Frančišek: Samo ljubezen poteši žejo srca in daje resnično veselje

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Homilija papeža Frančiška

Z besedami psalma smo molili: »O Bog, […] mojo dušo žeja po tebi; moje telo koprni po tebi na suhi, izčrpani zemlji brez vode« (Ps 63,2). Ta čudovit vzklik spremlja potovanje našega življenja, sredi puščav, ki smo jih poklicani prehoditi. In prav na tej suhi zemlji nas doseže vesela novica: na naši poti nismo sami; naše suše nimajo moči, da bi za vedno naredile naše življenje neplodno; krik naše žeje ne ostane neuslišan. Bog Oče je poslal svojega Sina, da bi nam podaril živo vodo Svetega Duha, da bi potešil žejo naše duše (prim. Jn 4,10). In kot smo pravkar slišali v evangeliju, nam Jezus kaže pot, na kateri se lahko odžejamo: to je pot ljubezni, ki jo je On prehodil do konca, vse do križa, in po kateri nas vabi, naj mu sledimo tako, da »izgubimo svoje življenje, da bi ga ponovno našli« (prim. Mt 16,24-25).

Skupaj se zaustavimo ob teh dveh vidikih: žeja, ki je v nas in ljubezen, ki poteši našo žejo.
Najprej smo poklicani prepoznati žejo, ki je v nas. Psalmist vpije k Bogu zaradi svoje žeje, saj njegovo življenje spominja na puščavo. Njegove besede posebej odmevajo v deželi, kot je Mongolija: prostrano področje, bogato z zgodovino in kulturo, pa tudi zaznamovano s sušo step in puščav. Mnogi izmed vas ste navajeni na lepoto in napor hoje, ki spominja na bistveni vidik svetopisemske duhovnosti, ki jo predstavlja Abrahamov lik, bolj v splošnem pa je lastna izraelskemu ljudstvu in vsakemu Gospodovemu učencu: vsi, mi vsi smo namreč »Božji nomadi«, romarji, ki iščejo srečo, popotniki, žejni ljubezni. Puščava, o kateri piše psalmist, se torej nanaša na naše življenje: mi smo tista suha zemlja, ki hrepeni po bistri vodi, po vodi, ki poteši žejo v globini; naše srce je tisto, ki želi odkriti skrivnost resničnega veselja, tistega, ki nas lahko spremlja in podpira tudi sredi bivanjskih suš. Da, v sebi nosimo neusahljivo žejo po sreči; iščemo pomen in smer svojega življenja, razlog za dejavnosti, ki jih vsak dan opravljamo; predvsem pa smo žejni ljubezni, ker je samo ljubezen tista, ki nas resnično poteši, zaradi nje se dobro počutimo, odpira nas za zaupanje in nam daje okušati lepoto življenja. Dragi bratje in sestre, krščanska vera odgovarja na to žejo; jemlje jo resno; ne odstrani je, ne poskuša je potešiti z blažili ali nadomestki: ne. V tej žeji je namreč naša velika skrivnost: odpira nas živemu Bogu, Bogu Ljubezni, ki nam prihaja naproti, da bi nas naredil za svoje otroke ter brate in sestre med nami.

In tako pridemo do drugega vidika: ljubezen, ki poteši našo žejo. Prvi je bil naša žeja, bivanjska, globoka, in sedaj razmišljajmo o ljubezni, ki poteši našo žejo. To je vsebina krščanske vere: Bog, ki je ljubezen, je v svojem Sinu Jezusu postal blizu tebi, meni, nam vsem in želi podeliti tvoje življenje, tvoje napore, tvoje sanje, tvojo žejo po sreči. Res je, včasih se počutimo kot suha, izčrpana zemlja brez vode, vendar pa je prav tako res, da Bog skrbi za nas in nam ponuja bistro vodo, ki poteši žejo, živo vodo Duha, ki izvira v nas in nas prenavlja tako, da nas osvobaja nevarnosti suše. To vodo nam podarja Jezus. Kakor pravi sv. Avguštin, »če se bomo prepoznali v tistem, ki je žejen, se bomo prepoznali tudi v tistem, ki je odžejan« (O Psalmu 62, 3). Tudi če v svojem življenju večkrat doživljamo puščavo, osamljenost, napor, nerodovitnost, pa ne smemo pozabiti naslednjega: »Da v tej puščavi ne bi omagali – dodaja Avguštin –, nas Bog škropi z roso svoje Besede […]. Res je, da nam daje občutiti žejo, vendar pa potem pride in jo poteši. […] Bog se nas je usmilil in je za nas odprl novo pot v puščavi: to je Gospod Jezus Kristus. In v puščavi nam je priskrbel tolažbo: pridigarje njegove Besede. V puščavi nam je ponudil vodo, svoje pridigarje je napolnil s Svetim Duhom, da bi v njih nastal izvir vode, ki teče v večno življenje« (ibid., 3.8). Te besede, predragi, spominjajo na vašo zgodovino: v puščavah življenja in v naporu dejstva, da ste majhna skupnost, vam Gospod zagotavlja vodo svoje Besede, zlasti po pridigarjih in misijonarjih, ki so maziljeni s Svetim Duhom in sejejo njeno lepoto. In Beseda nas vedno vrača k bistvu vere: dopustiti, da nas Bog ljubi, da bi iz svojega življenja naredili daritev ljubezni. Kajti samo ljubezen resnično poteši našo žejo. Ne pozabimo: samo ljubezen resnično poteši žejo.

To je tisto, kar Jezus v današnjem evangeliju odločno pove apostolu Petru. Ta ne sprejme dejstva, da bo moral Jezus trpeti, da ga bodo voditelji ljudstva obtožili, da bo bil mučen in bo nato umrl na križu. Peter se odzove, Peter ugovarja, Jezusa bi rad prepričal, da se moti, saj po njegovem mnenju – in pogosto tako mislimo tudi mi – Mesija ne more biti poražen in nikakor ne more umreti na križu, kot hudodelec, ki ga je Bog zapustil. Toda Gospod Petra ošteje, ker razmišlja »po človeško« in ne po Božje (prim. Mt 16,21-23). Če mislimo, da uspeh, moč in materialne stvari zadoščajo, da potešijo suše našega življenja, je to posvetna miselnost, ki ne vodi k ničemur dobremu, ampak nas pušča še bolj suhe kot prej. Jezus pa nam kaže pot: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ in hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.« (Mt 16,24-25).

Bratje in sestre, najboljša pot je naslednja: objeti Kristusov križ. V središču krščanstva je ta osupljiva in izjemna novica: ko izgubiš svoje življenje, ko ga velikodušno podariš v služenju, ko ga tvegaš s tem, da ga vložiš v ljubezen, ko iz njega narediš zastonjski dar za druge, tedaj se ti vrne v izobilju, v tvojo notranjost vlije veselje, ki ne mine, mir v srcu, notranjo moč, ki te podpira. In notranji mir potrebujemo ...
Jezus nas vabi, da bi odkrili to resnico, Jezus želi vsem vam, tej deželi Mongoliji, razkriti: ni treba biti veliki, bogati ali močni, da bi bili srečni, ne. Samo ljubezen poteši žejo srca, samo ljubezen ozdravi naše rane, samo ljubezen nam daje resnično veselje. In to je pot, ki nas jo je Jezus naučil in odprl za nas.

Tudi mi, bratje in sestre, prisluhnimo torej besedi, ki jo Gospod pravi Petru: »Postavi se zadaj, za mano« (Mt 16,23), to pomeni: postani moj učenec, hodi po isti poti kot jaz in ne misli več po človeško. S Kristusovo milostjo in z milostjo Svetega Duha bomo torej lahko hodili po poti ljubezni. Tudi takrat, kadar ljubiti pomeni odpovedati se sebi, se boriti proti osebnim in posvetnim egoizmom, tvegati, da bi živeli bratstvo. Kajti če je res, da vse to terja napor in žrtev in včasih pomeni, da se je treba povzpeti na križ, je še bolj res, da nam Gospod tedaj, ko izgubimo življenje zaradi evangelija, podarja življenje v izobilju, polno ljubezni in veselja, za večnost.