Sveti oče med splošno avdienco: Sredozemlje naj postane mozaik civilizacije in upanja

Andreja Červek – Vatikan

Povod papeževega dvodnevnega obiska Marseilla – odvijal se je 22. in 23. septembra – so bila Sredozemska srečanja, ki so potekala od 17. septembra na temo »Mozaik upanja«. Na sklepnem zasedanju je bil navzoč tudi sveti oče, ob njem pa škofje in župani z območja Sredozemlja ter številni mladi. Sredozemlje mora obnoviti svojo poklicanost in postati laboratorij civilizacije in miru, je dejal papež pri katehezi ter o Sredozemlju spregovoril kot o zibleki civilizacije, o srečanju v Marseillu pa dejal, da prinaša upanje in bratstvo.

Svetopisemski odlomek:  Mt 4,12-16

[Jezus] se je umaknil v Galilejo. Zapustil je Nazaret in se nastanil v Kafarnáumu, ki leži ob jezeru, v Zábulonovi in Neftálijevi pokrajini, da se je izpolnilo, kar je bilo povedano po preroku Izaiju: »Dežela Zábulonova in dežela Neftálijeva, ob poti k morju, onkraj Jordana, poganska Galileja! Ljudstvo, ki je prebivalo v temi, je zagledalo veliko luč.«

Kateheza: Apostolsko potovanje v Marseille ob sklepu Sredozemskih srečanj

Dragi bratje in sestre!

Konec prejšnjega tedna sem se odpravil v Marseille, kjer sem se udeležil zaključka Sredozemskih srečanj, na katerem so sodelovali škofje in župani z območja Sredozemlja ter številni mladi, da bi pogled bil odprt za prihodnost. Dogodek v Marseillu je bil namreč naslovljen »Mozaik upanja«. To so sanje, to je izziv: da bi Sredozemlje ponovno dobilo svojo poklicanost, da bi postalo laboratorij civilizacije in miru.

Sredozemlje je zibelka civilizacije, zibelka pa je za življenje! Nedopustno je, da postane grobišče ali kraj spopadov. Sredozemsko morje je tisto, kar najbolj nasprotuje spopadu civilizacij, vojni in trgovini z ljudmi. Je ravno nasprotno, saj Sredozemsko morje vzpostavlja komunikacijo med Afriko, Azijo in Evropo, severom in jugom, vzhodom in zahodom, ljudmi in kulturami, narodi in jeziki, filozofijami in verstvi. Seveda je morje vedno nekako brezno, ki ga je treba prečkati, in lahko postane tudi nevarno. Toda njegove vode varujejo zaklade življenja, njegovi valovi in vetrovi pa nosijo plovila vseh vrst.

Z njegove vzhodne obale se je pred dva tisoč leti začel oznanjati evangelij Jezusa Kristusa. Njegovo oznanilo se seveda ne zgodi s čarobno močjo in se ne zgodi enkrat za vselej. To je sad poti in vsaka generacija je poklicana, da prehodi določen del in razbere znamenja časa, v katerem živi.

Srečanje v Marseillu je potekalo po podobnih srečanjih, ki so bila leta 2020 v Bariju in lani v Firencah. Ni bil osamljen dogodek, temveč korak naprej na poti, ki se je začela s »Sredozemskimi kolokviji«, ki jih je konec petdesetih let prejšnjega stoletja v Firencah organiziral župan Giorgio La Pira. Gre za korak naprej, da bi se danes odzvali na poziv svetega Pavla VI. v njegovi okrožnici Populorum Progressio, naj spodbujamo »bolj človeški svet za vse, svet, v katerem lahko vsi nekaj dajo in nekaj prejmejo, ne da bi napredek nekaterih oviral razvoj drugih« (št. 44).

Kaj je prinesel dogodek v Marseillu? Dal je pogled na Sredozemlje, ki bi ga opredelil kot preprosto človeški, ne ideološki, ne strateški, ne politično korekten ali instrumentalen, ampak človeški, to je takšen, ki lahko vse poveže s primarno vrednostjo človeške osebe in njenega nedotakljivega dostojanstva. Hkrati pa je ponudil tudi pogled upanja. Danes je to presenetljivo: ko poslušaš priče, ki so preživele nečloveške razmere in o njih spregovorile, in ravno od njih prejmeš »izpoved upanja«. To je tudi pogled bratstva.

Bratje in sestre, to upanje, to bratstvo ne more in ne sme »izhlapeti«, ampak se mora organizirati, konkretizirati v dolgoročne, srednjeročne in kratkoročne ukrepe, da bi se ljudje lahko v polnem dostojanstvu odločili, ali bodo migrirali ali ne. Sredozemlje mora biti sporočilo upanja.

Obstaja pa še en dopolnilni vidik: treba je povrniti upanje našim evropskim družbam, zlasti novim generacijam. Kako lahko sprejmemo druge, če sami nimamo obzorja, odprtega za prihodnost? Kako naj se mladi, ki jim primanjkuje upanja, ki so zaprti v zasebno življenje in zaskrbljeni zaradi svoje negotovosti, odprejo za srečanje in izmenjavo? Naše družbe, ki so pogosto bolne zaradi individualizma, potrošništva in praznih rešitev, se morajo odpreti, napolniti z zrakom dušo in duha, potem pa bodo lahko krizo razumele kot priložnost in se z njo pozitivno soočile.

Evropa mora ponovno odkriti gorečnost in navdušenje in lahko rečem, da ju je v Marseillu našla: v pastirju kardinalu Avelinu, v duhovnikih in posvečenih osebah, v vernikih laikih, ki se posvečajo karitativnosti in vzgoji, v Božjem ljudstvu, ki je med mašo na stadionu Vélodrome pokazalo veliko topline. Zahvaljujem se vsem njim in tudi predsedniku republike, ki je s svojo navzočnostjo bil priča pozornosti celotne Francije do dogodka v Marseillu. Naj Devica Marija, ki jo prebivalci Marseilla častijo kot Notre Dame de la Garde, spremlja pot ljudstev Sredozemlja, da bo ta regija postala to, za kar je bila vedno poklicana: mozaik civilizacije in upanja.