Papež novim kardinalom: Biti kot simfonični orkester, ki odraža sinodalnost Cerkve

Andreja Červek – Vatikan

Sveti oče je na začetku homilije spomnil na prve vrstice drugega poglavja Apostolskih del (prim. Apd 2,1-11), ki je po njegovih besedah »temeljno besedilo«, kjer najdemo poročilo o binkoštih, o krstu Cerkve. A kar je dejansko pritegnilo papeža Frančiška, je – kot je dejal –

neka podrobnost: »Tisti izraz, ki je prišel iz ust Judov, ki so tedaj prebivali v Jeruzalemu (prim. v. 5). Govorili so: “Mi smo Parti, Medijci, Elamci ...“ (prim. v. 9) in tako naprej.« In ob tem »dolgem seznamu ljudstev« je papež pomislil na nove kardinale, ki prihajajo »z vseh koncev sveta« in »so najrazličnejših narodnosti«.

»Iz vseh narodov pod nebom«

Sveti oče je nadaljeval, da se je ob premišljevanju tega odlomka zavedel »presenečenja«, ki se je »skrivalo v tej povezavi idej« in v katerem je prepoznal »humor Svetega Duha«. »Kaj je to “presenečenje“? Vsebuje ga dejstvo, da se običajno mi pastirji, ko beremo pripoved o binkoštih, poistovetimo z apostoli. Naravno je, da je tako. A tisti “Parti, Medijci, Elamci“ itd., ki sem jih v svojih mislih povezoval s kardinali, ne spadajo v skupino učencev, so zunaj sobe zadnje večerje, so del tiste “množice“, ki se je “zbrala“, ko je zaslišala hrup, ki ga je povzročil silovit vihar (prim. v. 6). Apostoli so bili “vsi Galilejci“ (prim. v. 7), medtem ko je bilo ljudstvo, ki se je zbralo, “iz vseh narodov pod nebom“ (v. 5), tako kot so škofje in kardinali v našem času.«

Bili smo evangelizirani

Takšna zamenjava vlog nam daje misliti in če jo pogledamo od blizu, razkriva zanimivo perspektivo, o čemer je papež želel spregovoriti v nadaljevanju homilije. »Gre za to, da prenesemo nase – jaz kot prvi – izkušnjo tistih Judov, ki so se po Božjem daru znašli kot protagonisti binkoštnega dogodka, to je “krsta“ Svetega Duha, ki je porajal eno, sveto, katoliško in apostolsko Cerkev.« To perspektivo, ta pogled je papež povzel z besedami: »s čudenjem ponovno odkriti dar, da smo prejeli evangelij “v svojih jezikih“ (v. 11), kot pravijo tisti ljudje. S hvaležnostjo se pomisliti na dar, da smo bili evangelizirani in da smo prišli iz narodov, ki so vsak v svojem času prejeli kerigmo, oznanilo skrivnosti odrešenja, in s tem, ko so jo sprejeli, so bili krščeni v Svetem Duhu ter so postali del Cerkve; Matere Cerkve, ki govori v vseh jezikih, in je ena in katoliška.«

Evangelizirani evangelizatorji

Ta Božja beseda iz Apostolskih del, kot je zatrdil sveti oče, »nam daje misliti, da, preden smo “apostoli“, preden smo duhovniki, škofje, kardinali, smo “Parti, Medijci, Elamiti“ itd. itd. In to bi moralo v nas prebuditi čudenje in hvaležnost, da smo prejeli milost evangelija v svojih narodih, iz katerih izhajamo.« To je po papeževih besedah zelo pomembno in se ne sme pozabiti: »Kajti tam, v zgodovini našega ljudstva, rekel bi v “mesu“ našega ljudstva, je Sveti Duh storil čudež sporočanja skrivnosti Jezusa Kristusa, ki je umrl in vstal. In prišel je do nas “v naših jezikih“, z usti in dejanji naših starih staršev in staršev, katehistov, duhovnikov, redovnikov ... Vsak od nas se lahko spomni konkretnih glasov in obrazov. Vera se posreduje “v narečju“, po materah in babicah.«

»Dejansko smo evangelizatorji v takšni meri, v kakršni v srcu ohranjamo čudenje in hvaležnost, da smo bili evangelizirani. Ali bolje, da smo evangelizirani, saj v resnici gre za dar, ki je vedno navzoč in zahteva, da ga nenehno obnavljamo v spominu in veri,« je izpostavil sveti oče in dodal: »Evangelizirani evangelizatorji in ne funkcionarji.«

Cerkev živi po delovanju Svetega Duha

Na zbrane kardinale se je obrnil z besedami, da binkošti – tako kot krst – ni stvar preteklosti, ampak je »ustvarjalno dejanje, ki ga Bog nenehno obnavlja«. »Cerkev – in vsak njen ud – živi od te vedno prisotne skrivnosti. Ne živi “od najemništva“, še manj od arheološke dediščine, pa naj bo še tako dragocena in plemenita. Cerkev in vsak krščen človek živita od Božje sedanjosti po delovanju Svetega Duha. Tudi dejanje, ki ga zdaj opravljamo tukaj, ima smisel, če ga živimo v tej perspektivi vere. In danes, v luči Božje besede, lahko dojamemo to resničnost: vi, novi kardinali, ste prišli z različnih koncev sveta in isti Duh, ki je dal rodovitnost evangelizaciji vaših ljudstev, zdaj v vas obnavlja vašo poklicanost in poslanstvo v Cerkvi in za Cerkev.«

Kardinalski zbor kot simfonični orkester

Sveti oče je iz tega svojega razmišljanja želel narediti »sklep« za kardinale in njihov zbor ter ga izrazil s podobo orkestra: »Kardinalski zbor je poklican, da je podoben simfoničnemu orkestru, ki predstavlja simfoničnost in sinodalnost Cerkve. Pravim tudi “sinodalnost“, ne le zato, ker smo tik pred prvim sinodalnim zasedanjem na to temo, ampak ker se mi zdi, da lahko prispodoba orkestra dobro osvetli sinodalni značaj Cerkve.«

Kot je pojasnil, simfonija zaživi zaradi dobre kompozicije različnih instrumentov. Vsak prispeva svoj delež, včasih sam in včasih skupaj z drugimi. »Raznolikost je nujna in nepogrešljiva,« je izpostavil. »Toda vsak zvok se mora skladati s skupno sliko. Pri tem je temeljnega pomena vzajemno poslušanje: vsak glasbenik mora poslušati druge. Če bi kdo poslušal samo sebe, pa naj bi njegov zvok še tako veličasten, to ne bi prispevalo k simfoniji. Enako bi se zgodilo, če en del orkestra ne bi poslušal drugih, ampak bi igral, kot da je sam, kot da je celota. In vodja orkestra je v službi tovrstnega čudeža, ki je vsakokrat izvedba simfonije. Poslušati mora bolj kot kdor koli drug, hkrati pa je njegova naloga pomagati vsakemu posamezniku in celotnemu orkestru, da do skrajnosti razvije ustvarjalno zvestobo, zvestobo delu, ki se izvaja, vendar ustvarjalno, sposobno dati tej partituri dušo, da bo na edinstven način odmevala tukaj in zdaj.«

Biti simfonična in sinodalna Cerkev

Sveti oče je ob koncu homilije vsem, ki so se udeležili konzistorija, dejal, da se je dobro videti v tej podobi orkestra ter se vedno bolj učiti »biti simfonična in sinodalna Cerkev«, zatem pa se je posebej obrnil na kardinale: »To predlagam zlasti vam, članom kardinalskega zbora, v tolažljivem zaupanju, da je naš učitelj Sveti Duh: notranji učitelj vsakega od nas in učitelj skupne hoje. On ustvarja raznolikost in edinost, On je harmonija sama. Njegovemu nežnemu in močnemu vodstvu se izročamo, prav tako pa tudi skrbnemu Marijinemu varstvu.«