Sveti oče v pogovoru z novinarji posvaril pred ideologijami v Cerkvi in v svetu

Vatican News

Zakaj v Mongolijo? Papež zadovoljen z obiskom

Kot je v navadi, je prvo vprašanje svetemu očetu zastavil novinar iz države, kjer je potekalo apostolsko potovanje. Najprej se mu je zahvalil, da je obiskal Mongolijo, nato pa ga je vprašal, kakšen je bil glavni namen potovanja in če je zadovoljen z doseženim rezultatom. »Ideja o obisku Mongolije se mi je porodila ob misli na majhno katoliško skupnost. Na ta potovanja grem, da obiščem katoliške skupnosti, pa tudi zato, da bi vzpostavil dialog z zgodovino in kulturo ljudi, z mistiko, ki je lastna določenemu ljudstvu. Pomembno je, da evangelizacije ne pojmujemo kot prozelitizma. Prozelitizem vedno omejuje. Papež Benedikt XVI. je dejal, da se vera ne širi s prozelitizmom, ampak s privlačnostjo. Oznanjevanje evangelija vstopa v dialog s kulturo. Obstaja evangelizacija kulture, pa tudi inkulturacija evangelija. Kristjani namreč svoje krščanske vrednote izražajo tudi s kulturo lastnega ljudstva. To je popolnoma nasprotno temu, kar naj bi bila verska kolonizacija. Zame je potovanje pomenilo spoznati to ljudstvo, vstopiti v dialog s tem ljudstvom, sprejeti njegovo kulturo ter spremljati Cerkev na njeni poti z velikim spoštovanjem do kulture tega ljudstva. In z rezultatom sem zadovoljen.«

Ulan Bator kot platforma za dialog med Evropo in Azijo?

Drugi mongolski novinar se je navezal na besede svetega očeta, ko je dejal, da je danes spor civilizacij mogoče razrešiti samo z dialogom. Zanimalo ga je, če bi bil lahko Ulan Bator predlagan kot platforma za mednarodni dialog med Evropo in Azijo: »Mislim, da. Pri vas imate zelo zanimivo stvar, ki prav tako spodbuja ta dialog; dovolim si jo poimenovati "mistika tretjega soseda". Pomislite, da je Ulan Bator prestolnica države, ki je najbolj oddaljena od morja, in lahko rečemo, da je vaša dežela med dvema velesilama, Rusijo in Kitajsko. In zato je vaša mistika ta, da si prizadevate za dialog tudi s "tretjimi sosedi": ne zato, ker bi sosednji državi zaničevali, saj imate z obema dobre odnose, ampak zaradi težnje po univerzalnosti, da bi svoje vrednote pokazali vsemu svetu ter bi tudi od drugih sprejeli njihove vrednote, da bi vas to privedlo k vzpostavitvi dialoga. Zanimivo je, da se je v zgodovini to, da se je šlo iskat druge dežele, velikokrat enačilo s kolonializmom ali nadvlado, vedno. Vi pa imate z mistiko tretjega soseda to filozofijo, da greste iskat, da bi vzpostavili dialog. Ta izraz o tretjem sosedu mi je bil zelo všeč. To je vaše bogastvo.«

Odnosi s Kitajsko. Bo šel kardinal Zuppi v Peking?

Španska novinarka je spomnila na papeževe besede ob koncu svete maše v Ulan Batorju, ko je pozdravil kitajsko ljudstvo in tamkajšnjim katoličanom naročil, naj bodo dobri državljani – in sicer potem ko kitajske oblasti niso dovolile škofom, da bi prišli v Mongolijo. Svetega očeta je vprašala, kakšni so trenutno odnosi s Kitajsko ter če je kaj novega glede potovanja kardinala Zuppija v Peking in misije v Ukrajini. »Misija kardinala Zuppija je mirovna misija, ki sem mu jo zaupal. In naredil je načrt, v skladu s katerim naj bi obiskal Moskvo, Kijev, Združene države in tudi Peking. Kardinal Zuppi je človek velikega dialoga in univerzalne vizije, v preteklosti je imel izkušnjo pri iskanju rešitev za mir v Mozambiku, zato sem poslal njega. Odnosi s Kitajsko so zelo spoštljivi, zelo spoštljivi. Osebno zelo občudujem kitajsko ljudstvo, kanali so zelo odprti, za imenovanje škofov obstaja komisija, ki že nekaj časa sodeluje s kitajsko vlado in Vatikanom; poleg tega obstaja nekaj katoliških duhovnikov ali intelektualcev, ki so pogosto povabljeni na kitajske univerze, da predavajo. Menim, da moramo iti naprej na verskem področju, da bi se bolje razumeli in da kitajski državljani ne bi mislili, da Cerkev ne sprejema njihove kulture in vrednot ter da je odvisna od druge tuje sile. Po tej prijateljski poti dobro hodi komisija, ki ji predseduje kardinal Parolin: dobro delajo, tudi na kitajski strani, odnosi so na poti. Do kitajskega ljudstva gojim veliko spoštovanje.«

»Če ne bom šel v Vietnam jaz, bo šel zagotovo Janez XXIV.«

V nadaljevanju pogovora je beseda tekla o odnosih med Svetim sedežem in Vietnamom. Novinar iz Združenih držav Amerike je poudaril, da so ti zelo pozitivni in da si mnogi katoličani v Vietnamu želijo, da bi papež obiskal tudi njih. Zanimalo ga je, če je to mogoče ter katera potovanja ima v načrtu. »Vietnam je ena izmed zelo lepih izkušenj dialoga, ki jih je Cerkev doživela v zadnjem času. Rekel bi, da gre za neke vrste simpatijo v dialogu. Obe strani sta bili pripravljeni razumeti druga drugo in iskati poti naprej. Bilo je tudi nekaj težav, vendar pa menim, da se bodo v Vietnamu težave prej ali slej razrešile. Pred kratkim sva se z vietnamskim predsednikom svobodno pogovarjala. Odnose z Vietnamom vidim zelo pozitivno, že vrsto let se na tem področju dobro dela. Spomnim se, da je pred štirimi leti prišla na obisk skupina vietnamskih parlamentarcev: z njimi je bil lep dialog, bili so zelo spoštljivi. Kadar se določena kultura odpre, obstaja možnost dialoga, če pa obstaja zaprtost ali sumničavost, je dialog zelo težaven. Dialog z Vietnamom je odprt, ima svoje prednosti in slabosti, vendar pa je odprt in počasi se gre naprej. V preteklosti je bilo nekaj težav, vendar so se razrešile. Glede potovanja v Vietnam: če ne bom šel jaz, bo šel zagotovo Janez XXIV., saj je to dežela, ki zasluži iti naprej in kateri sem naklonjen. Kar zadeva druga potovanja, je na vrsti Marseille, potem pa ena izmed majhnih evropskih držav – bomo videli, če bo mogoče. Vendar pa po pravici povedano, zame potovati ni več tako preprosto kot na začetku. Obstajajo omejitve pri hoji in to omejuje, vendar pa bomo videli.«

Papežev odmev na polemike o besedah mladim Rusom

Novinar italijanske tiskovne agencije ANSA je spomnil na nedavne papeževe besede mladim ruskim katoličanom o veliki materi Rusiji ter o zapuščini osebnosti kot sta Peter Veliki in Katarina II., ki so v javnosti sprožile različne razprave. Izjave so po njegovih besedah zelo vznemirile Ukrajince, imele pa so tudi posledice na diplomatskem področju in so bile do neke mere razumljene skoraj kot poveličevanje ruskega imperializma in nekakšna potrditev Putinove politike. Svetega očeta je vprašal o razlogih za te besede in ga prosil, če lahko pove, kaj meni o imperializmih, zlasti o ruskem imperializmu. »Najprej poglejmo, kje se je to zgodilo: v pogovoru z mladimi Rusi. In ob koncu pogovora sem jim dal sporočilo, ki ga vedno ponavljam: naj sprejmejo svojo dediščino. Prva točka: prevzemite svojo dediščino. To, kar pravim povsod. V tej luči poskušam vzpostaviti tudi dialog med starimi starši in vnuki: naj vnuki prevzamejo dediščino. To ponavljam povsod in to je bilo sporočilo. Drugi korak je opredeliti dediščino: idejo velike Rusije sem omenil zato, ker je ruska dediščina zelo dobra, zelo lepa. Pomislite na področje literature in glasbe, na Dostojevskega, ki nam danes govori o zrelem humanizmu; ta humanizem, ki se je razvil, je prevzela v umetnosti in literaturi. To je bil drugi vidik tega, o čemer sem govoril, ko sem govoril o dediščini. Tretji vidik, ki morda ni bil ravno posrečen, pa je bil vidik velike Rusije ne v geografskem smislu, ampak v kulturnem, in sicer glede na to, kar so nas učili v šoli: Peter I. in Katarina II. Tako je prišel ta tretji element, ki morda ni najbolj primeren. Ne vem. To naj nam povejo zgodovinarji. Vendar pa mi je ta dodatek prišel na misel zato, ker sem se to učil v šoli. Mladim Rusom sem rekel, naj prevzamejo svojo dediščino, naj jo sprejmejo, kar pomeni, naj je ne kupujejo drugje. In kakšno dediščino je dala velika Rusija: ruska kultura je zelo lepa in zelo globoka; ne sme se je izbrisati zaradi političnih problemov. V Rusiji so bila tudi temna leta, vendar pa je dediščina vedno ostala takšna, dostopna.«

»Nisem govoril o imperializmu, ampak o kulturi«

»Poleg tega ste govorili o imperializmu. Ko sem to rekel, nisem mislil na imperializem, ampak sem govoril o kulturi. In prenos kulture nikoli ni osvajalski, nikoli; vedno gre za dialog, in o tem sem govoril, čeprav je res, da obstajajo tudi imperializmi, ki želijo vsiliti svojo ideologijo. Kadar se kulturo destilira in spremeni v ideologijo, je to strup. Uporablja se kulturo, vendar destilirano v ideologijo. Potrebno je razlikovati, kdaj gre za kulturo nekega ljudstva in kdaj za ideologije, ki se potem pojavijo pri kakšnem filozofu ali politiku tega ljudstva. In to pravim za vse, tudi za Cerkev. Velikokrat se v Cerkvi uveljavijo ideologije, ki Cerkev odtrgajo od življenja, ki izhaja iz korenine in gre navzgor; iztrgajo Cerkev od vpliva Svetega Duha. Ideologija se ne more utelesiti, je samo ideja. Vendar pa ideologija prevzame prostor in postane politika, običajno postane diktatura. Ni sposobna dialoga, iti naprej s kulturami. To počnejo imperializmi. Imperializem se vedno utrjuje na podlagi določene ideologije. Tudi v Cerkvi moramo razlikovati med naukom in ideologijo: pravi nauk ni nikoli ideološki, nikoli. Ukoreninjen je v svetem vernem Božjem ljudstvu. Ideologija pa je ločena od stvarnosti, ločena od ljudi.«

O nadaljevanju Laudato si’

Naslednje vprašanje je bilo povezano z nadaljevanjem okrožnice Laudato si’. Novinarja nemške tiskovne agencije DPA je zanimalo, če se novi dokument lahko razume kot izraz solidarnosti z okoljskimi aktivisti kot je skupina »Zadnja generacija« oz. s tistimi, ki organizirajo spektakularne proteste. Ali pa je morda v njem tudi sporočilo za mlade aktiviste, ki gredo na ulice? »Malo na splošno: ne spuščam se v te ekstremizme. Mladi so zaskrbljeni, saj gre za njihovo prihodnost. Dober italijanski znanstvenik je imel na srečanju, ki smo ga imeli na Akademiji, lep govor, ki ga je zaključil s temi besedami: "Ne želim si, da bi moja vnukinja, ki se je rodila včeraj, čez trideset let živela v tako grdem svetu." Mladi mislijo na prihodnost. In v tem smislu mi je všeč, da se dobro borijo. Kadar pa vstopi ideologija ali politični pritisk, to ne gre. Moja apostolska spodbuda bo izšla na god sv. Frančiška, 4. oktobra, in je pregled tega, kar se je zgodilo od podnebne konference v Parizu, ki je bila morda najbolj plodna do zdaj. Prav tako so vključene novice o drugih podnebnih konferencah ter nekatere stvari, ki še niso bile razrešene in se morajo nujno razrešiti. Dokument ni tako obsežen kot Laudato si’, vendar pa pomeni njegovo nadaljevanje glede novih stvari, prav tako pa gre tudi za analizo situacije.«

Kako vključiti periferije?

Novinar italijanske nacionalne televizije pa je svetemu očetu zastavil vprašanje, povezano s periferijami, glede na to, da je po njegovih besedah »papež periferij«: Kaj lahko storijo Cerkev in državne institucije, da bi premagale to degradacijo in da bi periferije resnično postale del države? »Govoriš o periferijah v smislu slumov: treba je iti naprej, iti tja in delati tam, kot je delala v Buenos Airesu skupina duhovnikov s pomožnim škofom na čelu. Za to moramo biti odprti, vlade morajo biti odprte, vse vlade na svetu. Vendar pa obstajajo periferije, ki so tragične. Vračam se k škandalozni periferiji, ki se jo skuša prikriti: to je periferija ljudstva Rohinga. Rohingi trpijo, niso kristjani, so muslimani, vendar trpijo, ker so jih spremenili v periferijo, bili so izgnani. Videti moramo različne vrste periferij in se tudi naučiti, da je periferija tam, kjer je človeška stvarnost bolj očitna in manj sofisticirana. Eden izmed filozofov je nekoč rekel nekaj, kar me je zelo nagovorilo: "Stvarnost se bolje razume s periferije". S periferijami se moramo pogovarjati in vlade morajo poskrbeti za resnično socialno pravičnost, z različnimi socialnimi pa tudi ideološkimi periferijami. Potrebno se je pogovarjati, saj je velikokrat kakšna prefinjena ideološka periferija tista, ki povzroča socialne periferije. Svet periferij ni lahek.«

Na sinodi ni prostora za ideologijo. Tajnost zasedanj?

Francoski novinar je spomnil, da je zasedanje sinode, ki se bo začelo oktobra, že sad dela Božjega ljudstva. Želel je vedeti, kako se bodo izognili ideološki polarizaciji ter če bodo udeleženci sinode lahko javno govorili o tem, kar se bo dogajalo, ali pa bo celoten proces tajen. »Govorili ste o tem, kako se izogniti ideološkim pritiskom. Na sinodi ni prostora za ideologijo, gre za drugačno dinamiko. Sinoda je dialog, med krščenimi, med člani Cerkve, o življenju Cerkve, o dialogu s svetom, o problemih, ki danes zadevajo človeštvo. Če se namerava iti po ideološki poti, se sinoda konča. Na sinodi ni prostora za ideologijo, je prostor za dialog. Za medsebojno soočanje, med brati in sestrami, za soočanje z naukom Cerkve. Iti naprej. Potem želim poudariti, da sinodalnost ni moja iznajdba, ampak svetega Pavla VI. Ko se je končal drugi vatikanski koncil, se je zavedal, da je Cerkev na zahodu izgubila sinodalno razsežnost; vzhodna Cerkev jo ima. Zato je ustanovil tajništvo škofovske sinode, ki je v teh šestdesetih letih nadaljevalo z razmišljanjem na sinodalni način, z nenehnim napredkom in hojo naprej. Ob petdeseti obletnici te odločitve svetega Pavla VI. sem podpisal in objavil dokument o tem, kaj je sinoda, glede česa se je šlo naprej. In sedaj je šla naprej, je bolj dozorela, zato se mi je zdelo zelo dobro, da bi imeli sinodo o sinodalnosti, ki ni neka moda, je stara stvar, vzhodna Cerkev jo ima že od nekdaj. Toda vprašanje je, kako živeti sinodalnost in kako jo živeti kot kristjani. In kot sem rekel prej, ne da bi zapadli v ideologije. Glede poteka zasedanja: ohranjati moramo sinodalno ozračje. To ni televizijska oddaja, v kateri se govori o vsem. Ne. Gre za verski trenutek, za priložnost verske izmenjave. V sinodalnih uvodih bodo trije govori, ki bodo trajali po tri do štiri minute, nato pa bodo sledilo tri do štiri minute tišine za molitev. Potem naslednji trije govori in molitev. Brez tega duha molitve ni sinodalnosti, je politika, parlamentarizem. Glede tajnosti: obstaja oddelek, ki ga vodi Paolo Ruffini, ki je tukaj prisoten, in bo pripravljal sporočila za javnost o poteku sinode. Na sinodi je potrebno ohranjati vernost ter varovati svobodo ljudi, ki govorijo.«

Sinoda – Pandorina skrinjica?

Tudi naslednje vprašanje je bilo povezano s sinodo. Španski novinar se je strinjal, da sinoda vzbuja veliko zanimanja, prav tako pa je žal deležna tudi številnih kritik, ki prihajajo iz katoliških krogov. Omenil je knjigo s predgovorom kardinala Burka, ki pravi, da je sinoda Pandorina skrinjica, iz katere bodo prišle vse nesreče za Cerkev. Zanimalo ga je papeževo mnenje glede tega pogleda ter če misli, da bo pogojeval sinodo. »Ne vem če sem to že kdaj povedal. Pred nekaj meseci sem poklical v enega izmed karmeličanskih samostanov. Predstojnico sem vprašal, kako so sestre – šlo je za karmel, ki ni v Italiji. In prednica mi je odgovorila. Na koncu pa mi je rekla: "Sveti oče, bojimo se sinode." Vprašal sem jo zakaj in se pošalil, če želijo na sinodo poslati kakšno sestro. "Ne, bojimo se, da bi nam spremenila nauk." To je tisto, o čemer ste govorili vi, obstaja ta ideja ... Toda če greš naprej do korenin teh idej, boš našel ideologije. Kadar se v Cerkvi želi ločiti pot občestva, je vedno ideologija tista, ki to stori. In Cerkev obtožujejo tega ali onega, nikoli pa je ne obtožijo tistega, kar je resnično: greha. Nikoli ne rečejo, da je grešna ... Branijo nauk v narekovajih, ki je nauk kot destilirana voda, brez okusa in ni pravi katoliški nauk, ki je v veroizpovedi. In ki pogosto pohujšuje; tako kot vzbuja pohujšanje misel, da je Bog postal meso, da je Bog postal človek, da je Marija ohranila svoje devištvo. To vzbuja pohujšanje.«

Ali sinoda ne bi mogla biti bolj odprta do novinarjev?

Ameriška novinarka je svetemu očetu postavila vprašanje, povezano s sinodo, predvsem glede omejenih informacij, ki pridejo v javnost. Po njenih besedah so mnogi laiki posvetili veliko svojega časa in molitve pripravi na sinodo ter želijo vedeti, o čem se govori na zasedanjih. Glede na to, da se jih novinarji ne morejo udeležiti, jo je zanimalo, kako so lahko prepričani, da je to, kar dobijo kot informacije, resnično, ter če ni možnosti, da bi bila sinoda malo bolj odprta do novinarjev. »Saj je vendar zelo odprta, zelo odprta! Komisija, ki jo vodi Ruffini, bo vsak dan poročala o dogajanju; ne vem, kako bi bila lahko še bolj odprta. In ta komisija bo zelo spoštljiva glede vseh govorov in ne bo govoričila, ampak bo o sinodalnem dogajanju povedala stvari, ki so konstruktivne za Cerkev. Nekateri želijo, da bi imeli novice v smislu, da je nekdo nasprotoval drugemu zaradi te ali one stvari … to je politično govoričenje. Komisija ima nalogo, ki ni lahka, saj bo morala povedati: danes je premišljevanje potekalo v tej smeri, na ta način, pa tudi predati duh Cerkve in ne politike. Parlament se razlikuje od sinode. Ne pozabi, da je protagonist sinode Sveti Duh. Zato je potrebno predati cerkveni potek.«