Sveti oče duhovnikom in posvečenim osebam: Prinašajte Jezusov pogled

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Sveti oče je najprej izrazil veselje nad tem, da svoj obisk v Marseillu začenja s skupno molitvijo s tistimi, ki si »v tej nadškofiji z velikodušnostjo in zavzetostjo« prizadevajo »graditi civilizacijo srečanja z Bogom ter z bližnjim«.

»Ob prihodu v Marseille sem se pridružil velikim osebnostim: sveti Tereziji Deteta Jezusa, svetemu Karlu de Foucauldu, svetemu Janezu Pavlu II. in mnogim drugim, ki so prišli sem kot romarji, da bi se izročili Naši Gospe Varuhinji. Pod njen plašč polagamo sadove Sredozemskih srečanj, skupaj s pričakovanji in upanji vaših src.

V svetopisemskem odlomku nas je prerok Sofonija spodbudil k veselju in zaupanju ter nas spomnil, da Gospod, naš Bog ni daleč, je tukaj, v naši sredi, da nas reši (prim. 3,17). To je sporočilo, ki na nek način spominja na zgodovino te bazilike in na to, kar predstavlja. Ni bila namreč zgrajena v spomin na poseben čudež ali prikazanje, ampak preprosto zato, ker je sveto Božje ljudstvo od 13. stoletja dalje tukaj, na griču La Garde, iskalo in našlo Gospodovo navzočnost skozi oči njegove Svete Matere. Zato prebivalci Marseilla – zlasti tisti, ki plujejo po valovih Sredozemskega morja – že stoletja prihajajo sem molit. Sveto verno Božje ljudstvo je bilo tisto, ki je tako "mazililo" to svetišče, ta kraj molitve. Sveto Božje ljudstvo, ki je, kakor nam pravi koncil, nezmotljivo v verovanju.

Še danes je Dobra Mati (Bonne Mère) za vse protagonistka zelo nežnega "srečanja pogledov": na eni strani gre za srečanje z Jezusovim pogledom, saj nam ona vedno kaže Jezusa, čigar ljubezen se zrcali v njenih očeh; Marijina najbolj pristna gesta je naslednja: "Storite to, kar vam reče", pokazati na Jezusa. Na drugi strani pa gre za srečanje pogledov številnih moških in žensk vseh starosti in razmer, ki jih ona zbira in vodi k Bogu, kot smo spomnili na začetku te molitve, ko smo k njenim nogam položili prižgano svečo. Na križišču ljudstev, ki ga predstavlja Marseille, bi torej rad z vami razmišljal prav o tem srečanju pogledov, saj se mi zdi, da je v njem dobro izražena marijanska razsežnost našega poslanstva. Tudi mi, duhovniki, posvečene osebe, diakoni smo namreč poklicani, da ljudem pomagamo začutiti Jezusov pogled ter hkrati prinašati Jezusu pogled bratov. Izmenjava pogledov. V prvem primeru smo orodja usmiljenja, v drugem pa orodja priprošnje.

Prvi pogled: Jezusov pogled, ki boža človeka. To je pogled, ki gre od zgoraj navzdol, vendar ne zato, da bi sodil, ampak da bi pomagal vstati tistemu, ki je na tleh. Pogled, ki se razodeva v Marijinih očeh, je poln nežnosti. In mi, ki smo poklicani, da posredujemo ta pogled, smo se dolžni skloniti, občutiti sočutje. To besedo poudarjam: sočutje. Ne pozabimo, da je slog Boga bližina, sočutje in nežnost; vzeti za svojo "potrpežljivo in spodbudno dobrohotnost Dobrega Pastirja, ki ne graja izgubljene ovce, ampak si jo zadane na rame in se veseli njene vrnitve v stajo (prim. Lk 15,4-7)" (Kongregacija za kler, Direktorij za službo in življenje duhovnikov, 41). Rad mislim, da Gospod ne zna kazati s prstom, da bi sodil, zna pa iztegniti roko, da ponovno dvigne.

Bratje, sestre, učimo se od tega pogleda, ne dopustimo, da bi minil dan, ne da bi se spomnili, kdaj smo ga sami prejeli, ter ga naredimo za svojega, da bi bili moški in ženske sočutja.Bližina, sočutje, nežnost. Ne pozabimo. Biti sočutni pomeni biti blizu in nežni. Odprimo vrata cerkva in župnišč, predvsem pa vrata srca, da bi s svojo krotkostjo, prijaznostjo in sprejemanjem kazali obličje našega Gospoda. Kdorkoli se vam približa, naj ne najde razdalje in obsojanja, ampak pričevanje ponižnega veselja, ki je rodovitnejše od vsakršne nastopaške sposobnosti. Naj tisti, ki jih je življenje ranilo, v vašem pogledu najdejo varen pristan, sprejem, v vašem objemu spodbudo, v vaših rokah, ki zmorejo obrisati solze, nežnost. Kljub številnim vsakodnevnim opravilom, prosim, ne dovolite, da bi izginila toplota očetovskega in materinskega pogleda Boga. Duhovnike prosim: pri zakramentu sprave vedno odpuščajte, odpuščajte! Bodite velikodušni, kakor je Bog velikodušen do nas. Odpuščajte! In z Božjim odpuščanjem se v življenju odpre veliko poti. To je lepo storiti z velikodušnim podeljevanjem njegovega odpuščanja – vedno, vedno –, da bi po milosti razvezovali ljudi spon greha in jih osvobajali ovir, obžalovanja, zamer in strahov, ki jih sami ne morejo premagati. Lepo je v vsaki starosti s čudenjem ponovno odkriti veselje, da z zakramenti razsvetljujemo življenja v veselih in žalostnih trenutkih ter v imenu Boga predajamo nepričakovana upanja: njegovo bližino, ki tolaži, njegovo sočutje, ki zdravi, njegovo nežnost, ki gane. Bližina, sočutje, nežnost. Bodite blizu vsem, še posebej slabotnim in tistim, ki imajo manj možnosti, ter naj trpečim nikoli ne manjka vaša pozorna in diskretna bližina. Tako bodo v njih, pa tudi v vas, rasli vera, ki poživlja sedanjost, upanje, ki odpira za prihodnost, ter ljubezen, ki traja večno. To je prvi korak: prinašati bratom Jezusov pogled. V življenju obstaja le ena situacija, v kateri je dovoljeno gledati na osebo zviška: kadar jo skušamo prijeti za roko in jo dvigniti. V drugih primerih gre za greh napuha. Poglejte ljudi, ki so na tleh in vas z toko – zavestno ali nezavedno – prosijo, da jih dvignete. Primite jih za roko in jih dvignite: to je zelo lepa gesta, ki je no mogoče storiti brez nežnosti.

In potem obstaja drugi pogled: pogled moških in žensk, ki se obračajo k Jezusu. Kot Marija, ki je v Kani Galilejski doumela in pred Gospoda prinesla skrbi ženina in neveste (prim. Jn 2,3), ste tudi vi poklicani biti glas, ki posreduje za druge (prim. Rim 8,34). Tedaj bodo molitev brevirja, vsakodnevno premišljevanje Božje besede, rožni venec in vsaka druga molitev – posebej vam priporočam adoracijo – polni obrazov tistih, ki vam jih Božja previdnost postavlja na pot. S seboj boste nosili njihove oči, glasove in vprašanja: ob evharistični mizi, pred tabernakljem ali v tišini svoje sobe, kjer Oče vidi (prim. Mt 6,6). Postali boste njihov zvesti odmev, kakor priprošnjiki, kot "angeli na zemlji", glasniki, ki vse prinašajo "pred obličje Gospodove slave" (Tb 12,12).

To kratko meditacijo bi rad sklenil s tem, da bi vašo pozornost usmeril na tri Marijine podobe, ki se častijo v tej baziliki. Prva je velika podoba, ki stoji na njenem vrhu: Marija ima v naročju Dete Jezusa, ki blagoslavlja. Kakor Marija, tudi mi povsod prinašajmo Jezusov blagoslov in mir: v vsako družino in v vsako srce. Sejte mir! To je pogled usmiljenja. Druga podoba se nahaja pod nami, v kripti: to je Devica s šopkom, dar velikodušnega laika. Tudi ona v eni roki nosi Dete Jezusa in nam ga kaže, v drugi roki pa namesto žezla drži šopek rož. Spominja nas na to, da Marija, podoba Cerkve, ob tem, ko nam podarja svojega Sina, tudi nas podarja Njemu, kot šopek rož, v katerem je vsaka oseba edinstvena, lepa in dragocena v Očetovih očeh. To je pogled priprošnje. Tretja podoba pa je tista, ki jo vidimo tukaj v sredini, na oltarju, in je izjemna zaradi sijaja, ki ga izžareva. Tudi mi, dragi bratje in sestre, postanemo živi evangelij v tolikšni meri, kolikor ga podarjamo, kolikor izstopamo iz sebe in odsevamo njegovo svetlobo in lepoto s ponižnim, radostnim življenjem, bogatim z apostolsko gorečnostjo. Naj nam bodo pri tem v spodbudo številni misijonarji, ki so s tega visokega kraja odšli oznanjat blagovest Jezusa Kristusa po vsem svetu.

Predragi, prinašajmo bratom Božji pogled, prinašajmo Bogu žejo naših bratov, širimo veselje evangelija. To je naše življenje in je kljub naporom in padcem, tudi našim grehom neverjetno lepo. Skupaj prosimo Marijo, naj nas spremlja, naj nas varuje. In vi, prosim, molite zame.«