Papež Frančišek: Naša dolžnost je pomagati ljudem, ki lahko utonejo v morju

Andreja Červek – Vatikan

Po marijanski molitvi v baziliki Naše Gospe Varuhinje se je sveti oče podal k spominskemu obeležju, posvečenem mornarjem in migrantom, ki so na morju izgubili življenje. Gre za znamenje križa, ki simbolizira tri teologalne kreposti: vero, upanje in ljubezen. Ob papežu so se zbrali predstavniki različnih verskih skupnosti ter tudi predstavniki ustanov, ki se posvečajo migrantom in pomorščakom, medverskemu dialogu in karitativnosti.

Srečanje je bilo preplet zbrane tišine, molitve in petja, ob koncu pa so pred križ položili tudi venec. Sveti oče je zbrane nagovoril in spodbudil, naj mesto Marseille postane mozaik miru. Spregovoril je o dolžnosti človeštva, da pomaga ljudem, ki se z upanjem na boljšo prihodnost podajo čez morje in tvegajo, da bodo utonili. Poudaril je, da ne moremo več gledati tragedij brodolomov, ki jih povzročata kruto trgovanje in fanatizem brezbrižnosti.

Nagovor papeža Frančiška med trenutkom zbranosti z verskimi voditelji pred spominskim obeležjem, posvečen pogrešanim mornarjem in migrantom (Marseille, 22. september 2023)

Dragi bratje in sestre,

zahvaljujem se vam, da ste tukaj. Pred nami je morje, vir življenja, vendar pa ta kraj spominja na tragedijo brodolomov, ki povzročajo smrt. Zbrali smo se v spomin na tiste, ki jim ni uspelo, ki niso bili rešeni. Ne navadimo se obravnavati brodolomov kot črno kroniko, smrtne žrtve na morju pa kot številke: ne, so imena in priimki, so obrazi in zgodbe, so zlomljena življenja in porušene sanje. Mislim na mnoge brate in sestre, ki so se utopili v strahu, skupaj z upi, ki so jih nosili v svojih srcih. Ob takšni drami niso potrebne besede, ampak dejanja. Pred tem pa je potrebna človečnost: tišina, jok, sočutje in molitev. Zdaj vas vabim k trenutku tišine v spomin na te naše brate in sestre: naj se nas dotaknejo njihove tragedije. [trenutek tišine]

Preveč oseb, ki so na begu pred konflikti, revščino in okoljskimi nesrečami, v valovih Sredozemskega morja najde dokončno zavrnitev svojega iskanja boljše prihodnosti. In tako je to čudovito morje postalo ogromno pokopališče, kjer so mnogi bratje in sestre prikrajšani celo za pravico do groba, in to, kar je pokopano, je le človeško dostojanstvo. V knjigi-pričevanju »Bratec« glavni junak ob koncu težkega potovanja, ki ga vodi iz Republike Gvineje v Evropo, pravi: »Ko sediš nad morjem, si na razpotju. Na eni strani je življenje, na drugi pa smrt. Drugih izhodov ni« (A. Arzallus Antia – I. Balde, Fratellino, Milano 2021, 107). Prijatelji, tudi pred nami je razpotje: na eni strani bratstvo, ki človeški skupnosti daje dobroto; na drugi strani brezbrižnost, ki Sredozemlje pušča okrvavljeno. Nahajamo se pred razpotjem civilizacije. Ali kultura človečnosti in bratstva ali kultura brezbrižnosti, kjer naj se vsak znajde, kot zna.

Ne moremo pristati na to, da se s človeškimi bitji ravna kot s trgovskim blagom, se jih zapira in muči na strašne načine; ne moremo več gledati tragedij brodolomov, ki jih povzročata kruto trgovanje in fanatizem brezbrižnosti. Osebam, ki tvegajo, da bodo utonile, ko bodo zapuščene sredi valov, je treba pomagati. To je dolžnost človeštva, to je dolžnost civilizacije!

Nebo nas bo blagoslovilo, če bomo na kopnem in na morju znali poskrbeti za najslabotnejše, če bomo znali premagati paralizo strahu in nezainteresiranost, ki z žametnimi rokavicami obsoja na smrt. V tem smo mi, predstavniki različnih verstev, poklicani biti zgled. Bog je namreč blagoslovil našega očeta Abrahama. Poklican je bil, naj zapusti svojo domovino: »Odšel je, ne da bi vedel, kam gre« (Heb 11,8). Kot gost in romar na tuji zemlji je sprejemal popotnike, ki so šli mimo njegovega šotora (prim. 1 Mz 18): »Izgnan iz svoje domovine, brez doma, je on sam bil dom in domovina vseh« (sv. Peter Krizolog, Razprave, 121). In »kot nagrado za svojo gostoljubnost je dobil potomce« (sv. Ambrož Milanski, De officiis, II, 21). V izvoru treh sredozemskih monoteizmov je torej sprejemanje, ljubezen do tujca v imenu Boga. In to je bistvenega pomena, če tako kot naš oče Abraham sanjamo o rodovitni prihodnosti.

Zato moramo verniki biti zgledni v medsebojnem in bratskem sprejemanju. Odnosi med verskimi skupinami pogosto niso lahki, saj ideološka kuga ekstremizma razjeda resnično življenje skupnosti. V zvezi s tem pa bi rad ponovil besede Božjega moža, ki je živel nedaleč od tod: »Nihče naj v svojem srcu ne goji sovraštva do bližnjega, ampak ljubezen, kajti kdor sovraži četudi samo enega človeka, ne bo mogel mirno stati pred Bogom. Bog ne usliši njegove molitve, dokler v srcu hrani jezo« (sv. Cezarij iz Arlesa, Govori, XIV, 2).

Tudi Marseille, za katerega je značilen bogat verski pluralizem, je danes na razpotju: srečanje ali spor. In zahvaljujem se vsem, ki stopate na stran srečanja: hvala za vašo solidarno in konkretno zavzemanje za vlaganje v ljudi in njihovo integracijo. Marseille je zgled integracije. Lepo je, da je tu Marseille-Espérance, ustanova za medverski dialog, ki spodbuja bratstvo in mirno sobivanje. Ozrimo se k pionirjem in pričevalcem dialoga, kot je bil Jules Isaac, ki je živel v bližini in katerega 60. obletnica smrti je potekala pred kratkim. Vi ste Marseille prihodnosti. Ne da bi izgubili pogum, pojdite naprej, da bo to mesto za Francijo, Evropo in svet mozaik upanja.

Kot željo bi rad za konec navedel nekaj besed, ki jih je David Sassoli izrekel v Bariju ob prejšnjem srečanju o Sredozemlju: »V Bagdadu, v Hiši modrosti kalifa Al Ma'muna, so se srečevali Judje, kristjani in muslimani, da bi brali svete knjige in grške filozofe. Danes vsi, tako verniki kot laiki, čutimo potrebo, da ponovno zgradimo to hišo, da bi se še naprej skupaj borili proti malikom, rušili zidove, gradili mostove in dali vsebino novemu humanizmu. Poglobljeno gledati na naš čas in ga ljubiti še bolj, ko ga je težko ljubiti, – verjamem, da je to seme, posejano v teh dneh, ki so tako pozorni na našo usodo. Dovolj je strahu pred težavami, ki nam jih predstavlja Sredozemlje. [...] Za Evropsko unijo in za vse nas je od tega odvisno naše preživetje« (Govor na srečanju Sredozemlje, meja miru, 22. februar 2020).

Bratje in sestre, skupaj se soočimo s težavami, ne pustimo, da bi upanje potonilo, skupaj sestavimo mozaik miru!

In veseli me, ko tudkaj vidim veliko vas, ki se odpravljate na morje, da bi reševali migrante, in ki vam velikokrat preprečijo, da bi šli, ker ladji nekaj manjka, manjka eno, manjka drugo ... To so geste sovraštva do brata, preoblečene v »ravnovesje«. Hvala vam za vse, kar počnete.