Sveti oče v Mongoliji kot romar prijateljstva
Andreja Červek – Vatikan
Sveti oče v Mongolijo prihaja kot »romar prijateljstva«, kar je izpostavil na začetku govora, namenjenega mongolskemu političnemu vrhu, diplomatskemu zboru, predstavnikom civilnih in verskih oblasti ter kulture. Izrazil je veselje, da je prišel v Mongolijo, v to »očarljivo in prostrano deželo«, k ljudstvu, ki »dobro pozna pomen in vrednost hoje«, na kar spominja tradicionalno mongolsko bivališče ger, »čudovita nomadska hiša«.
Papež je najprej spomnil na diplomatske odnose med Mongolijo in Svetim sedežem, ki so bili vzpostavljeni pred tridesetimi leti, zatem pa še na daljno preteklost: natanko pred 777 leti, med koncem avgusta in začetkom septembra 1246, je papežev odposlanec fra Giovanni di Pian del Carpine obiskal tretjega mongolskega cesarja Guyuga in velikemu kanu izročil uradno pismo papeža Inocenca IV. Kmalu zatem je bilo napisano in v več jezikov prevedeno pismo z odgovorom, ki je bilo v tradicionalnih mongolskih pismenkah opremljeno s pečatom velikega kana. Pismo je shranjeno v Vatikanski knjižnici in – kot je dejal papež Frančišek – »avtentično kopijo tega pisma, izdelano z najnaprednejšimi tehnikami, ki zagotavljajo najboljšo možno kakovost«, tokrat prinaša kot dar. »Naj bo znamenje starodavnega prijateljstva, ki raste in se obnavlja,« je dodal.
S pogledom zaobjamemo širno obzorje
V nadaljevanju je sveti oče spregovoril o temah, kot so neoporečen odnos do narave, povezanost med tradicijo in sodobnostjo, prizadevanje za mir, globoke duhovne poteze mongolske kulture, svoboda mišljenja in veroizpovedi. Pri tem pa pogosto izhajal iz pomena in podobe tipičnega mongolskega okroglega šotora ger, prestavljivega bivališča, ki ga uporabljajo mongolska nomadska ljudstva. »Izvedel sem, da otroci vaše pokrajine zgodaj zjutraj z vrat gera gledajo v daljavo, da bi prešteli živino in o tem poročali staršem. Tudi za nas je dobro, da s pogledom zaobjamemo širno obzorje, ki nas obdaja, premagamo ozkost ozkih pogledov in se odpremo prostrani miselnosti, k čemur nas vabijo geri, ki so se zaradi izkušnje nomadstva v stepah razširili na širno ozemlje in postali prepoznavni element različnih sosednjih kultur.« Spomnil je na neizmerne površine mongolskega ozemlja, od puščave Gobi do step, od velikih prerij do iglastih gozdov in gorskih verig Altaja in Khangaja z neštetimi vodotoki, ter jih imenoval »ogledalo veličine in lepote celotnega planeta, ki naj bi postal gostoljuben vrt«.
»Vaša modrost, ki se je usedala v generacije preudarnih rejcev in kmetov, ki so vedno skrbeli, da ne bi porušili občutljivega ravnovesja ekosistema, lahko veliko nauči tiste, ki se danes ne želijo zapreti v iskanje kratkovidnih interesov, temveč želijo potomcem izročiti zemljo, ki je še vedno prijetna in rodovitna. To, kar je za nas kristjane stvarstvo, tj. sad Božjega dobrohotnega načrta, nam vi pomagate prepoznati in spodbujati s tenkočutnostjo in pozornostjo, pri tem pa posledice človekovega opustošenja premagati s kulturo skrbi in previdnosti, ki se odraža v politikah odgovorne ekologije. Geri so bivališča, ki bi jih danes lahko imenovali pametni (smart) in zeleni (green), saj so vsestranski, večnamenski in nimajo nobenega vpliva na okolje. Poleg tega celostna vizija mongolske šamanske tradicije in spoštovanje vsakega živega bitja, ki izhaja iz budistične filozofije, predstavljata pomemben prispevek k nujnemu in neodložljivemu prizadevanju za zaščito planeta Zemlje.«
Odnos med tradicijo in sodobnostjo
Geri, tako na podeželju kot v mestnih središčih, po papeževih besedah pričajo o »dragoceni povezanosti med tradicijo in sodobnostjo«. Združujejo namreč življenje starejših ljudi in mladih, ter govorijo o »kontinuiteti mongolskega ljudstva, ki je od starodavnih časov do danes znalo varovati svoje korenine in se zlasti v zadnjih desetletjih odprlo za velike svetovne izzive razvoja in demokracije«.
»Današnja Mongolija s svojo razvejeno mrežo diplomatskih odnosov, aktivnim članstvom v Združenih narodih ter zavzemanjem za človekove pravice in mir ima pomembno vlogo v središču velike azijske celine in na mednarodnem prizorišču,« je dejal sveti oče in izpostavil tudi odločnost Mongolije, da zaustavi širjenje jedrskega oboroževanja in se svetu predstavi kot država brez jedrskega orožja: »Mongolija ni samo demokratična država, ki izvaja miroljubno zunanjo politiko, ampak želi imeti tudi pomembno vlogo pri zagotavljanju svetovnega miru.« Izpostavil je še, da Mongolija v svojem sodnem sistemu nima več smrtne kazni.
Napetosti reševati na podlagi srečanja in dialoga
Sveti oče je zatem spomnil na obdobje, v katerem je mongolsko cesarstvo obsegalo največje strnjeno ozemlje v zgodovini. Letos tudi mineva 860. let od rojstva Džingiskana, ustanovitelja in velikega kana Mongolskega cesarstva. »Skozi stoletja je vključevanje oddaljenih in zelo različnih dežel v ospredje postavilo redko sposobnost vaših prednikov, da so prepoznali izjemnost ljudstev, ki so sestavljala ogromno ozemlje cesarstva, in jih postavili v korist skupnega razvoja.« To je »zgled, ki ga je treba ceniti in ponuditi tudi današnjemu času«, kajti na svetu, kjer danes pustošijo premnogi konflikti, je treba »ob spoštovanju mednarodnih zakonov tudi danes ponovno vzpostaviti pogoje, ki so bili nekoč del Mongolskega miru (pax mongolica), tj. odsotnost konfliktov«.
Papež je navedel mongolski pregovor »Oblaki preidejo, nebo ostaja« ter zatrdil: »Naj preidejo temni oblaki vojne, naj jih odnese trdna volja univerzalnega bratstva, v katerem se napetosti rešujejo na podlagi srečanja in dialoga, vsem pa so zagotovljene temeljne pravice! Tukaj, v vaši deželi z bogato zgodovino in nebom, prosimo za ta dar od zgoraj in si skupaj prizadevajmo za izgradnjo prihodnosti miru.«
Dvigniti pogled v nebo
Sveti oče se je vrnil h geru in dejal, da »ko vstopimo vanj, se pogled usmeri proti najvišji osrednji točki, kjer je okroglo okno, skozi katero vstopa svetloba in omogoča, da občudujemo nebo«. Izpostavil je, kako pomembno je znati zreti v nebo: »Dvigniti pogled v nebo – večno modro nebo, ki ga vi od vedno častite – pometi ostati v drži poslušne odprtosti za versko učenje. V potezah vaše kulturne identitete je globok duhovni pomen in lepo je, da je Mongolija simbol verske svobode.«
Ob motrenju neskončnih obzorij, ki so redko poseljena, se je v ljudeh izoblikovala nagnjenost k duhovnosti, zelo spoštovana je tišina in človekova notranjost. Pred naravo in njenimi pojavi pa se pojavi tudi občutek čudenja, ki vodi v ponižnost in skromnost, izbiro bistvenega in sposobnost, da se ločimo od vsega, kar ni bistveno. Papež je pri tem mislil na nevarnost današnjega potrošništva, ki ustvarja mnogo nepravičnosti in prav tako vodi v individualizem, ki pozablja na druge in na dobra izročila.
»Po drugi strani pa so verstva, če se opirajo na svojo izvirno duhovno dediščino in jih niso pokvarili sektaški odkloni, v vseh pogledih zanesljiva podpora pri oblikovanju zdravih in uspešnih družb, v katerih si verniki prizadevajo, da bi civilno sobivanje in politično načrtovanje vedno bolj služila skupnemu dobremu, kar pomeni tudi omejevanje nevarnega raka korupcije. Ta predstavlja resno grožnjo za razvoj katerekoli človeške skupine, saj se hrani z utilitaristično in brezvestno miselnostjo, ki siromaši celotne države. Je pokazatelj pogleda, ki se oddaljuje od neba in beži pred širnimi obzorji bratstva ter se zapira vase in pred vse drugo postavlja lastne interese.«
Svoboda mišljenja in veroizpovedi
Frančišek je nadaljeval, so starodavni mongolski voditelji znali »povezati različne glasove in izkušnje, tudi z verskega vidika«. Spoštljiva in spravljiva drža se je ohranjala tudi do »številnih svetih tradicij«, kar dokazujejo »različna bogočastja – tudi krščansko –, ki so bila zaščitena v starodavni prestolnici Kharakhorum«. »Zato je bilo skoraj naravno, da ste dosegli svobodo mišljenja in veroizpovedi, ki jo potrjuje vaša sedanja ustava; potem ko ste brez prelivanja krvi premagali ateistično ideologijo, ki je hotela izkoreniniti verski čut, saj ga je imela za zavoro razvoja, se zdaj prepoznavate v tej bistveni vrednosti harmonije in sinergije med verniki različnih verstev, ki vsak s svojega stališča prispevajo k moralnemu in duhovnemu napredku ljudstev,« je dejal sveti oče.
Mongolska katoliška skupnost
»V tem smislu je mongolska katoliška skupnost vesela, da še naprej daje svoj prispevek. Pred nekaj več kot tridesetimi leti je svojo vero začela slaviti v geru, na njegovo obliko pa spominja tudi sedanja katedrala, ki se nahaja v tem velikem mestu. To so znamenja želje, da bi v duhu odgovornega in bratskega služenja delila svoje delo z mongolskim ljudstvom, ki je njeno ljudstvo,« je dejal in izrazil zadovoljstvo, da »katoliška skupnost, čeprav majhna in zadržana, z navdušenjem in zavzetostjo sodeluje pri rasti države, širi kulturo solidarnosti, spoštovanje vseh in medverski dialog ter si prizadeva za pravičnost, mir in družbeno harmonijo«.
Izrazil je upanje, da bodo s pomočjo zakonodaje, ki je dolgoročna in pozorna na konkretne potrebe, lokalni katoličani s pomočjo posvečenih oseb, ki nujno prihajajo večinoma iz drugih držav, »vedno lahko brez težav ponudili svoj človeški in duhovni prispevek Mongoliji v korist tega ljudstva«. »V tem pogledu so pogajanja, ki potekajo za sklenitev dvostranskega sporazuma med Mongolijo in Svetim sedežem, pomemben kanal za doseganje tistih pogojev, ki so bistveni za izvajanje običajnih dejavnosti, v katere je vključena katoliška Cerkev. Med njimi poleg bolj verske razsežnosti bogoslužja izstopajo številne pobude za celostni človeški razvoj, ki se odvijajo tudi na področjih izobraževanja, zdravstva, pomoči ter raziskovanja in vlaganja v kulturo. Te pobude lepo pričajo o ponižnem, bratskem in podpornem duhu Jezusovega evangelija, ki je edina pot, po kateri so katoličani poklicani hoditi na skupni poti z vsemi ljudmi na zemlji.«
Upati skupaj
Ob koncu govora je sveti oče spregovoril še o geslu apostolskega potovanja »Upati skupaj«, ki izraža »potencial, ki je povezan s hojo z drugimi, v medsebojnem spoštovanju in sinergiji za skupno dobro«. Izpostavil je, da je katoliška Cerkev »priča plemenite in rodovitne duhovne tradicije, ki je prispevala k razvoju celotnih narodov na številnih področjih človeškega življenja, od znanosti do literature, od umetnosti do politike«. Izrazil je prepričanje, da tudi »mongolski katoličani so in bodo pripravljeni prispevati k izgradnji uspešne in varne družbe, v dialogu in sodelovanju z vsemi sestavinami te velike dežele«.
Sklenil je s povabilom znanega mongolskega pesnika »Bodi kot nebo«, ki je pozival, »naj presežemo minljivost zemeljskih sprememb in posnemamo velikodušnost, ki jo navdihuje ravno neizmerno, jasno modro nebo, ki ga vidimo v Mongoliji«.
»Tudi mi, romarji in gostje v tej deželi, ki lahko svetu ponudi tako veliko, želimo danes sprejeti to vabilo in ga spremeniti v konkretna znamenja sočutja, dialoga in skupnega načrtovanja. Naj različni sestavni deli mongolske družbe, ki so tu dobro zastopani, še naprej ponujajo svetu lepoto in plemenitost edinstvenega naroda. Tako kot vaša pisava, tudi vi ostanite "pokončni" in dvigujte veliko človeškega trpljenja okoli vas ter vse opozarjajte na dostojanstvo vsakega človeka, ki je poklicano prebivati v zemeljskem domu, ki objema nebesa. Bayarlalaa! [hvala!].«
