Papež: Cerkev kot sveto verno Božje ljudstvo. Klerikalizem je nadloga

Andreja Červek – Vatikan

V ospredje govora je papež Frančišek postavil verno Božje ljudstvo, sveto in grešno, preprosto in ponižno, ki hodi v Gospodovi navzočnosti in je nezmotljivo v veri. Izpostavil je vlogo ženske v Cerkvi: ženske so tiste, ki znajo čakati, znajo stopiti čez omejitve, morda v strahu, a pogumne; so tiste, ki se v jutranjem polmraku približajo h grobu s slutnjo, da bi tam lahko bilo kaj živega.

Opozoril pa je tudi na klerikalizem, ki je nadloga, je oblika posvetnosti, ki iz Cerkve naredi veleblagovnico s cenikom o storitvah, duhovniki pa postanejo zaposleni pri neki multinacionalki. Posvaril je pred slabim ravnanjem z Božjim ljudstvom s strani duhovnikov, kar rani obličje Cerkve.

Nagovor papeža Frančiška na 18. generalni kongregaciji (25. oktober 2023)

Rad razmišljam o Cerkvi kot vernem Božjem ljudstvu, svetem in grešnem; ljudstvu, ki je poklicano in sklicano z močjo blagrov in Matejevega evangelija 25. Jezus za svojo Cerkev ni sprejel nobenega od političnih načrtov svojega časa: ne od farizejev, ne od saducejev, ne od esenov, ne od zelotov. Nobene »zaprte korporacije«; preprosto je prevzel izročilo Izraela: »Ti boš moje ljudstvo in jaz bom tvoj Bog.«

Rad razmišljam o Cerkvi kot tem preprostem in ponižnem ljudstvu, ki hodi v Gospodovi navzočnosti (sveto Božje ljudstvo). To je verski čut našega vernega ljudstva. In pravim vernega ljudstva, da bi se izognil pastem mnogih ideoloških pristopov in shem, s katerimi se »skrči« stvarnost Božjega ljudstva. Preprosto povedano: verno ljudstvo ali tudi »verno sveto Božje ljudstvo« na poti, sveto in grešno. To je Cerkev.

Ena od značilnosti tega vernega ljudstva je njegova nezmotljivost. Da, nezmotljivo je v veri. (In credendo falli nequit, pravi Lumen Gentium 9) Infallibilitas in credendo. To razlagam takole: ko hočeš vedeti, kaj veruje Sveta Mati Cerkev, se obrni na učiteljstvo, saj je zadolženo, da te o tem pouči. A ko hočeš vedeti, kako veruje Cerkev, se obrni na verno ljudstvo.

Na misel mi prihaja podoba: verno ljudstvo, zbrano pred vhodom v katedralo v Efezu. Zgodovina (ali legenda) pripoveduje, da so ljudje stali na obeh straneh poti, ki je vodila h katedrali, in medtem ko so škofje vstopali v procesiji, so ljudje enoglasno ponavljali: »Mati Božja« in tako prosili hierarhijo, naj razglasi za dogmo tisto resnico, ki jo je Božje ljudstvo že vzelo za svojo. (Nekateri pravijo, da so v rokah držali palice in so jih kazali škofom.) Ne vem, ali gre za zgodovino ali legendo, a podoba je veljavna.

Verno ljudstvo, sveto verno Božje ljudstvo, ima dušo. In ker lahko govorimo o duši tega ljudstva, lahko govorimo o hermenevtiki, o načinu gledanja na stvarnost, o zavesti. Naše verno ljudstvo ima zavest o svojem dostojanstvu, krščuje svoje otroke, pokopava svoje umrle.

Člani hierarhije izhajajo iz tega ljudstva in so od tega ljudstva prejeli vero, običajno od svojih mater in babic. »Tvoja mati in tvoja babica,« pravi Pavel Timoteju. Vera, ki je posredovana v ženskem dialektu. Kot mati Makabejcev, ki je svojim otrokom govorila »v dialektu«. In tukaj bi rad izpostavil, da se v svetem vernem Božjem ljudstvu vera posreduje v dialektu, običajno v ženskem dialektu. In to ne samo zato, ker je Cerkev mati in so ravno ženske tiste, ki o njej najbolje razmišljajo (Cerkev je ženska), ampak ker so ženske tiste, ki znajo čakati, ki znajo odkriti vire Cerkve, vernega ljudstva; znajo stopiti čez omejitve, morda v strahu, a pogumne; in v polmraku dneva, ki se začenja, se približajo h grobu s slutnjo (ki še ni upanje), da bi tam lahko bilo kaj živega.

Ženska svetega vernega Božjega ljudstva je odsev Cerkve. Cerkev je ženska, je nevesta, je mati. Ko duhovniki pri svojem služenju gredo predaleč in grdo ravnajo z Božjim ljudstvom, iznakazijo obličje Cerkve s svojo maskulistično in diktatorsko držo (dovolj je pomisliti na govor s. Liliane Franco). Boleče je v nekaterih župnijskih uradih najti »cenik« o zakramentalnih storitvah kot v neki trgovini. Cerkev je ali verno Božje ljudstvo na poti, sveto in grešno, ali pa postane podjetje z različnimi storitvami. In ko se pastoralni delavci podajo na to drugo pot, Cerkev postane veleblagovnica zveličanja, duhovniki pa navadni zaposleni pri neki multinacionalki. To je velik polom, h kateremu nas vodi klerikalizem. In to z veliko žalosti in pohujšanja. (Dovolj je iti v cerkvene krojaške delavnice v Rimu, da bi videli škandal mladih duhovnikov, ki pomerjajo talarje ali klobuke ali srajce in čipke.)

Klerikalizem je bič, je nadloga, je oblika posvetnosti, ki umaže in poškoduje obličje Gospodove neveste; zasužnjuje sveto verno Božje ljudstvo.

Božje ljudstvo, sveto verno Božje ljudstvo pa potrpežljivo in ponižno hodi dalje ter prenaša zapravljanje, trpinčenje, izključevanje s strani institucionaliziranega klerikalizma. In kako naravno govorimo o »prvakih Cerkve« ali o škofovskih povišanjih, kot da bi šlo za napredovanje v karieri! Grozote sveta, posvetnost, ki grdo ravna s svetim vernim Božjim ljudstvom.