Papež: Terezija iz Lisieuxa kaže bistveno v Cerkvi, ljubezen in zaupanje v Božje usmiljenje

Adriana Masotti

»Zaupanje in nič drugega kot zaupanje nas mora voditi k ljubezni«. Pri teh besedah, ki jih je septembra leta 1896 zapisala sveta Terezija Deteta Jezusa in Svetega Obličja, se navdihuje naslov Apostolske spodbude, ki jo papež Frančišek posveča svetnici iz Lisieuxa. O njenih besedah pravi, da »povzemajo genija njene duhovnosti in zadostujejo za utemeljitev dejstva, da je bila razglašena za Cerkveno učiteljico« (2).

Sporočilo, ki je del duhovnega zaklada Cerkve
Frančišek pojasnjuje odločitev, da Spodbudo objavi danes, 15. oktobra, in ne na kak datum, ki je povezan z življenjem Svetnice, ki jo pozna in ljubi ves svet, tudi neverni. Razlog je želja, da »sporočilo preseže obletnice in je sprejeto kot del duhovnega zaklada Cerkve« (4). Datum objave se pokriva z godom svete Terezije Avilske, da bi sveto malo Terezijo pokazal kot »zrel sad« duhovnosti velike španske svetnice.

Priznanja papežev
Papež Frančišek ponovno prehodi etape priznavanja izredne vrednosti duhovnega pričevanja male Terezije skozi dejanja papežev. Začne s papežem Leonom XIII., ki ji je dovolil vstopiti v samostan pri 15 letih, pa preko Pija XI., ki jo je leta 1925 razglasil za svetnico in 1927 za zavetnico misijonov; do sv. Janeza Pavla II., ki jo je leta 1980 razglasil za Cerkveno učiteljico. »Končno – spominja Frančišek – sem njena starša Ludvika in Zelijo leta 2015 med sinodo o družini z veseljem razglasil za svetnika ter ji nedavno posvetil katehezo« (6).

Ljubezen misijonarske duše do Jezusa
V svoji celici je svetnica iz Lisieuxa zapisala: »Jezus je moja edina ljubezen« (8). Ko papež analizira njeno duhovno izkustvo, opaža, da jo je srečanje z Jezusom »poklicalo v misijone« tako zelo, da si ni mogla zamišljati »svoje posvetitve Bogu, ne da bi iskala dobro bratov«. V Karmel je namreč vstopila, »da bi reševala duše« (9). Mala Terezija je takole izražala svojo misijonarsko dušo: »Čutim, da bolj ko bo ogenj ljubezni razplamtel moje srce (…), toliko bolj bodo duše, ki se mi bodo približale, (ubogemu nekoristnemu odpadnemu železu, če bi se oddaljila od božanske žerjavice), hitro stekle k širjenju vonjav njihovega Ljubljenega, kajti duša, ki jo razplamteva ljubezen, ne more ostati nedejavna« (12).

Pot zaupanja in ljubezni
Frančišek gre v srce duhovnosti Male Terezije, tiste »male poti«, ki je poznana tudi kot pot duhovnega otroštva. Sveta Terezija Deteta Jezusa je zapisala: »Dvigalo, ki me mora dvigniti do nebes, so tvoje roke, o Jezus! Zato mi ni treba rasti, potrebno je celo, da ostanem majhna, da to postajam vedno bolj« (16). Zanjo je pomembno Božje delovanje, milost, ne osebne zasluge, ker je Gospod tisti, ki posvečuje. Papež piše: »Torej je najbolj primerna drža, da se zaupanje srca položi zunaj sebe, v neskončno usmiljenje Boga, ki brezmejno ljubi in ki je vse dal v Jezusovem križu. Zato Terezija nikoli ne uporablja izraza, »postala bom sveta«, ki je bil pogost v njenem času (20).

Prepustiti se Očetovim rokam
V našem bivanju, kjer nas pogosto, kot trdi Frančišek, »premagajo strahovi, želja po človeški varnosti, potreba, da bi imeli vse pod nadzorom« (23), nas zaupanje in s tem prepuščenost Bogu, ki ju spodbuja Mala Terezija, »osvobajata obsedenih preračunavanj, stalne zaskrbljenosti za prihodnost, strahov, ki jemljejo mir. (…) Če smo v rokah Očeta, ki nas brezmejno ljubi – nadaljuje – bo to res v kakršnih koli okoliščinah. Lahko bomo šli naprej ne glede na to, kaj se bo zgodilo in na tak ali drugačen način se bo v našem življenju izpolnil njegov načrt ljubezni in polnosti (24).

»Preizkušnja proti veri« in zaupanje v usmiljenje
Duhovno življenje mlade karmeličanke ni bilo brez preizkušenj in bojev. Zlasti v zadnjem obdobju življenja je doživljala veliko »preizkušnjo proti veri« (25). V tistih časih je moderni ateizem doživljal velik razmah in ona »se je počutila kot sestra ateistov« (26). Zanje je prosila in darovala življenje, ko je obnavljala svoje dejanje vere. Verjela je v neskončno Božje usmiljenje in v dokončno Jezusovo zmago nad zlom. Njeno zaupanje je doseglo milost spreobrnjenja za večkratnega morilca pod vislicami. V Bogu je vse ljubezen, tudi pravičnost. »To je ena najbolj pomembnih odkritij Male Terezije – trdi papež – eden največjih prispevkov, ki jih je dala vsemu Božjemu ljudstvu. Na izreden način je prodrla v globine Božjega usmiljenja in od tam črpala luč svojega neomajnega upanja« (27).

Največja ljubezen v največji preprostosti
Sveta Terezija želi »razveseliti« Gospoda, želi »ustrezati« Jezusovi ljubezni. »Ima živo gotovost, da jo je Jezus v svojem trpljenju ljubil in jo osebno spoznal«, piše papež Frančišek. »Jezusovo ljubezen zre za vse in za vsakega posebej, kot bi bil edini na svetu« (33). O njej pravi še: »Živi ljubezen v majhnosti, v najbolj preprostih stvareh vsakdanjega življenja, in to počne v družbi Device Marije, ko se od nje uči, da 'ljubiti pomeni dati vse in darovati samega sebe'« (36).

Ljubezen bom v srcu moje matere Cerkve
Od svete Terezije Avilske je Mala Terezija podedovala, beremo v spodbudi, »veliko ljubezen do Cerkve in je znala doseči globino te skrivnosti« (38). V Povesti duše piše: »Dojela sem, da ima Cerkev srce in da je to srce razvneto od ljubezni. Dojela sem, da samo ljubezen poganja ude Cerkve«. In potem: »Našla sem svoje mesto v Cerkvi: Ljubezen bom v srcu svoje matere Cerkve!« (39). Papež Frančišek komentira: »To ni srce triumfalne Cerkve, to je srce ljubeče, ponižne in usmiljene Cerkve« (40). In dodaja: »Takšno odkritje srca Cerkve je tudi za nas danes velika luč, da se nebi pohujšali zaradi omejitev in slabosti cerkvene ustanove, zaznamovane s temo in grehi, in da bi vstopili v njeno srce, goreče od ljubezni, ki se je vnela na binkošti po daru Svetega Duha« (41).

Popoln dar za druge
Notranje preizkušnje, ki jih je doživljala Mala Terezija, so jo včasih prignale celo do vprašanja, »če sploh obstajajo nebesa« (42). Svetnico so pripeljale do tega, da je »od vroče želje po nebesih prešla k stalni in goreči želji po dobrem za vse« (43) in k odločitvi, da bo tudi po smrti nadaljevala svoje poslanstvo. »Tako je – beremo v Spodbudi – dosegla končno osebno sintezo evangelija, ki je izhajala iz popolnega zaupanje, da bi dosegla višek v popolnem darovanju za druge« (44). »Zaupanje – piše papež – nas vodi k ljubezni in nas tako osvobaja strahu. Zaupanje nam pomaga odtrgati pogled od sebe. Zaupanje nam omogoča, da v Božje roke položimo tisto, kar lahko naredi samo on. To nam pušča ogromen hudournik ljubezni in energij, ki so odprte za iskanje dobrega bratov« (45).

Na koncu je pomembna samo ljubezen
V zadnjem poglavju papež pojasnjuje, da mu ta Apostolska konstitucija omogoča, da spomni, da se, kot beremo v Veselje evangelija, v misijonarski Cerkvi »oznanilo osredotoča na bistveno, na tisto, kar je najlepše, največje, najbolj privlačno in istočasno najbolj potrebno« (47). »Na koncu – piše papež – je pomembna samo ljubezen« (48). Za svetega očeta je »poseben prispevek, ki nam ga podarja Mala Terezija kot svetnica in kot Cerkvena učiteljica« v tem, »da nas vodi v središče, k bistvenemu« (49). Papež se obrača na teologe, moraliste, strokovnjake za duhovnost in pravi: »Še vedno je potrebno, da usvojimo genialni uvid Male Terezije in iz njega potegnemo teoretične in praktične, doktrinalne in pastoralne, osebne in skupnostne posledice. Da bi to mogli storiti, sta potrebni smelost in notranja svoboda« (50).

Aktualnost »male poti«
Ko se napoti proti zaključku, papež omeni prvenstvene vidike njene »male poti« in njihovo aktualnost. V času, ki ga zaznamuje zaprtost v lastne koristi, v individualizem, v obsedenost z oblastjo, nam ona kaže lepoto podarjanja življenja, razkrije vrednost preprostosti in majhnosti ter popolno prvenstvo ljubezni, »ki presega legalistično in eticistično logiko, ki krščansko življenje napolni z obveznostmi in predpisi in zamrzne evangeljsko veselje« (52).

 Spodbudo konča kratka molitev, v kateri med drugim papež prosi: »Draga sveta Mala Terezija, pomagaj nam, da bomo vedno tako kakor ti zaupali v veliko ljubezen, ki jo ima Bog do nas, da bomo lahko vsak dan posnemali tvojo malo pot svetosti«(53).