Pismo XVI. rednega generalnega zasedanja Škofovske sinode Božjemu ljudstvu

Pismo XVI. rednega generalnega zasedanja
Škofovske sinode
Božjemu ljudstvu

Drage sestre, dragi bratje, ko se dela prve seje XVI. rednega generalnega zasedanja Škofovske sinode bližajo koncu, se želimo skupaj z vsemi vami zahvaliti Bogu za lepo in bogato izkustvo, ki smo ga pravkar doživeli. Ta blagoslovljeni čas smo živeli v globokem občestvu z vsemi vami. Podpirale so nas vaše molitve, s seboj smo nosili vaša pričakovanja, vprašanja in tudi vaše strahove. Pretekli sta že dve leti, odkar se je na željo papeža Frančiška začel dolg proces poslušanja in razločevanja, ki je bil odprt za vse Božje ljudstvo brez izjeme, da bi »hodili skupaj«, pod vodstvom Svetega Duha kot misijonski učenci v hoji za Jezusom Kristusom.

Zasedanje, ki nas je zbralo v Rimu od 30. septembra 2023, predstavlja pomembno etapo v tem procesu. V mnogih pogledih je bila to izkušnja brez primere. Prvič so bili na povabilo papeža Frančiška moški in ženske v moči svojega krsta povabljeni, da sedejo za isto mizo, da bi se udeležili ne samo razprav, ampak tudi glasovanj tega zasedanja Škofovske sinode. V dopolnjevanju naših poklicev, karizem in služb smo skupaj intenzivno poslušali Božjo besedo in izkušnjam drugih. Z uporabo metode pogovora v Duhu smo ponižno podelili bogastvo in revščino naših skupnosti na vseh celinah, ter skušali razbrati, kaj želi Sveti Duh povedati Cerkvi danes. Tako smo doživeli tudi pomembnost spodbujanja medsebojne izmenjave med latinskim izročilom in izročilom krščanskega Vzhoda. Udeležba bratskih delegatov Cerkva in cerkvenih skupnosti je močno obogatila naše razprave.

Naše zasedanje je potekalo v okviru sveta v krizi. Njegove rane in škandalozne neenakosti so boleče odmevale v naših srcih in so našemu delu dale posebno težo, toliko bolj, ker so nekateri izmed nas prišli iz držav, kjer divjajo vojne. Molili smo za žrtve morilskega nasilja, ne da bi pozabili na vse tiste, ki so jih beda in korupcija pahnili na nevarna pota preseljevanja. Zagotovili smo svojo solidarnost in svojo zavezo skupaj z ženskami in moškimi, ki se na vseh koncih sveta trudijo kot delavci za pravičnost in mir.

Na povabilo svetega očeta smo dali pomemben prostor tišini, da bi spodbujali med nami spoštljivo poslušanje in željo po občestvu v Duhu. Med ekumensko vigilijo ob začetku smo doživeli, kako v tihem zrenju križanega Kristusa raste žeja po edinosti. »Križ je namreč edini sedež njega, ki je z darovanjem življenja za odrešenje sveta svoje učence izročil Očetu, da 'bi bili vsi eno' (Jn 17,21). Trdno združeni v upanju, ki nam ga daje Njegovo vstajenje, smo mu izročili svoj skupni Dom, v katerem vedno bolj nujno odmeva vpitje zemlje in vpitje revežev: 'Laudate Deum'« je spomnil papež Frančišek na samem začetku našega dela.

Dan za dnem smo slišali nujen poziv k pastoralnemu in misijonskemu spreobrnjenju. Kajti poklicanost Cerkve ni oznanjevati evangelij z osredotočenjem na samo sebe, ampak da se postavi v službo neskončne ljubezni, s katero Bog ljubi svet (prim. Jn 3,16). Na vprašanje, kaj pričakujejo od Cerkve ob tej sinodi, postavljeno nekaterim brezdomcem, ki živijo v bližini Trga svetega Petra, so odgovorili: »Ljubezen!« Ta ljubezen mora vedno ostati goreče srce Cerkve, trinitarična in evharistična ljubezen, kot je opozoril papež, ko je 15. oktobra, na sredini poti našega zasedanja spomnil na sporočilo svete Terezije Deteta Jezusa. »Zaupanje« je tisto, ki nam daje smelost in notranjo svobodo, ki smo jo doživljali, da smo brez oklevanja svobodno in ponižno izrazili svoja zbliževanja in svoje razlike, svoje želje in svoja vprašanja.

In sedaj? Upamo, da bodo meseci, ki nas ločijo od drugega zasedanja v oktobru leta 2024, vsem omogočili konkretno udeležbo v dinamiki misijonskega občestva, ki ga označuje beseda »sinoda«. Ne gre za ideologijo, ampak za izkustvo, ki je zakoreninjeno v apostolskem izročilu. Kot nas je opozoril papež na začetku tega procesa: »Občestvo in poslanstvo sta v nevarnosti, da ostaneta nekoliko abstraktna pojma, če ne bomo gojili cerkvene prakse, ki izraža konkretnost sinodalnosti (…) in pospešuje resnično vključenost vseh« (9. oktober 2021). Izzivi so mnogovrstni in vprašanja številna. Strnjeno poročilo prvega zasedanja bo pojasnilo dosežene dogovore, opozorilo na odprta vprašanja in nakazalo, kako nadaljevati delo.

Da bi Cerkev napredovala v razločevanju, mora nujno prisluhniti vsem, začenši z najbolj ubogimi. Od nje to zahteva pot spreobrnjenja, ki je tudi pot hvalnice: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem« (Lk 10,21)! Gre za poslušanje tistih, ki nimajo besede v družbi ali se čutijo izključeni tudi iz Cerkve. Poslušanje ljudi, ki so žrtve rasizma v vseh njegovih oblikah, zlasti na nekaterih področjih domorodnim ljudstvom, katerih kulture so bile zasmehovane. Predvsem pa je Cerkev našega časa v duhu spreobrnjenja dolžna poslušati tiste, ki so bili žrtve zlorab, ki so jih zagrešili člani cerkvenega telesa, in se konkretno in strukturno zavezati, da se to ne bo več dogajalo.

Cerkev mora prisluhniti tudi laikom, ženskam in moškim, ki so vsi poklicani k svetosti v moči svoje krstne poklicanosti: pričevanju katehistov, ki so v številnih razmerah prvi oznanjevalci evangelija; preprostosti in živahnosti otrok; navdušenju mladih, njihovim vprašanjem in klicem; sanjam starejših, njihovi modrosti in spominu. Cerkev mora prisluhniti družinam, njihovim vzgojnim skrbem, krščanskemu pričevanju, ki ga nudijo današnjemu svetu. Sprejeti mora glasove tistih, ki želijo biti vključeni v laiške službe ali v organe, ki sodelujejo pri razločevanju in odločanju.

Za napredovanje v sinodalnem razločevanju mora Cerkev še bolj zbirati besede in izkušnje posvečenih služabnikov: duhovnikov, prvih sodelavcev škofov, katerih zakramentalna služba je nepogrešljiva za življenje celotnega telesa; diakonov, ki s svojo službo predstavljajo skrb vse Cerkve v službi najbolj ranljivih. Prav tako se mora pustiti izzvati preroškemu glasu posvečenega življenja, ki je budni čuvaj klicev Duha. Biti pa mora pozorna tudi na tiste, ki ne delijo njene vere, iščejo pa resnico in v katerih je navzoč in dejaven Duh, Tisti, ki »vsem ljudem podarja možnost, da se pridružijo tej velikonočni skrivnosti« (CS 22).

»Svet, v katerem živimo in smo poklicani, da ga ljubimo in mu služimo tudi v njegovih protislovjih, od Cerkve zahteva krepitev sinergij na vseh področjih njenega poslanstva. Ravno pot sinodalnosti je pot, ki jo Bog pričakuje od Cerkve tretjega tisočletja« (papež Frančišek, 17. oktobra 2015). Ne smemo se bati odgovoriti na ta klic. Devica Marija, prva na poti, nas spremlja na našem romanju. V veselju in bolečinah nam kaže svojega Sina in nas vabi k zaupanju. On, Jezus, je naše edino upanje!

Vatikan, 25. oktober 2023