Sveti oče na rimskem vojnem pokopališču o spominu in upanju
P. Ivan Herceg DJ - Vatikan
Homilija papeža Frančiška
Obhajanje dneva, kot je današnji, nas pripelje do dveh misli: spomina in upanja. Spomin na tiste pred nami, ki so živeli svoja življenja, ki so končali svoja življenja. Spomin na toliko ljudi, ki so nam delali dobro, v družini, med prijatelji. In tudi spomin na tiste, ki niso uspeli narediti veliko dobrega, a so bili sprejeti v Božji spomin, v Božje Usmiljenje. Obstaja skrivnost tega velikega Gospodovega Usmiljenja.
In potem upanje. To je takšen spomin, s katerim gledamo naprej, da pogledamo na našo pot, na svojo pot. Hodimo naproti srečanju z vsemi, z Gospodom. In prositi moramo Gospoda za to milost upanja. Upanje, ki nikoli ne razočara. Nikoli! Upanje, ki je tista vsakdanja vrlina, ki nas pelje naprej, nam pomaga reševati probleme in iskati izhode iz mnogih težav. Ampak vedno naprej, naprej. To rodovitno upanje, ta teološka krepost vsakega dne, vseh trenutkov. Rekel bi, teološka krepost kuhanja, ki je pri roki in nam vedno pomaga. Upanje, ki ne razočara. In med spominom in upanjem je ta napetost ...
Osredotočil bi se na nekaj, kar se mi je zgodilo ob vstopu. Pogledal sem starost teh padlih. Večina med 20 in 30. Prekinjena življenja, življenja brez prihodnosti, tukaj. In pomislil sem na starše, na matere, ki so prejele tisto pismo: »Gospa, v čast mi je povedati, da imate sina heroja« - »Ja, heroja, ampak so mi ga vzeli«. Toliko solz v teh prekinjenih življenjih. In nisem mogel kaj, da ne bi pomislil na današnje vojne. Enako se dogaja tudi danes z veliko mladimi in starimi ljudmi. V vojnah sveta, tudi tistih, ki so nam najbližje, v Evropi ali zunaj ... Koliko mrtvih. Življenje je uničeno, ne da bi se tega zavedali.
Danes ob misli na pokojne, ob spominu na pokojne in v upanju prosimo Gospoda za mir, da se ljudje ne bi več pobijali v vojnah. Veliko nedolžnih mrtvih, veliko vojakov, ki tam pustijo svoja življenja. In zakaj je temu tako? Vojne so vedno poraz. Vedno. Ni popolne zmage, ne. Vedno – ja, eden premaga drugega, ampak ... – za tem je poraz cene, ki jo je potrebno plačati.
Molimo h Gospodu za naše pokojne, za vse, za vse. Naj jih Gospod vse sprejme. In tudi naj se nas Gospod usmili in nam da upanje. Upanje, da gremo naprej in da jih bomo našli vse skupaj z Njim, ko nas pokliče. Tako naj bo.
