Sveti oče: Ne dvoličnost, ampak verodostojne priče evangelija
Papež Frančišek
Za te voditelje Jezus uporablja zelo ostre besede, »govorijo namreč, pa ne delajo« (Mt 23,3) in »vsa svoja dela opravljajo zato, da bi jih ljudje videli« (v. 5). Jezus pravi, da govorijo, pa ne delajo in vse kar delajo, delajo zato, da bi jih ljudje videli. Zaustavimo se pri teh dveh vidikih: razdalja med reči in delati ter zatem o primatu zunanjega nad notranjim.
Razdalja med reči in delati. Tem učiteljem Izraela, ki si domišljajo, da učijo druge Božjo Besedo in da so spoštovani kot vplivneži Templja, Jezus očita dvoličnost njihovega življenja, saj pridigajo eno, živijo pa drugo. Te Jezusove besede prikličejo tiste prerokov, zlasti Izaija: »Ker mi to ljudstvo prihaja naproti le s svojimi usti in me časti le s svojimi ustnicami, medtem ko je njegovo srce daleč od mene« (Iz 29,13). Nevarnost, nad katero je potrebno biti čuječi, je dvoličnost srca. Tudi mi imamo to dvoličnost srca. S to dvoličnostjo postavimo v nevarnost pristnost našega pričevanja in svojo verodostojnost kot človeka in kot kristjana.
Tudi mi čutimo zaradi naše krhkosti neko razdaljo med reči in delati, vendar je nekaj drugega imeti dvojno srce, živeti »z eno nogo v dveh čevljih«, ne da bi zaznali problem. Še zlasti, ko smo poklicani, v življenju, v družbi ali v Cerkvi sprejeti odgovorno vlogo, se moramo spomniti tega: nobene dvoličnosti! Za duhovnika, pastoralnega delavca, politika, učitelja ali starša velja vedno to pravilo: to, kar rečeš, kar pridigaš drugim, si prizadevaj, da boš prvi to živel. Da bi bili zaupanja vredni učitelji, moramo najprej biti verodostojne priče.
Drugi vidik pride kot posledica prvega: primat zunanjega nad notranjim. Dejansko so bili, potem ko so živeli dvoličnost, pismouki in farizeji zaskrbljeni s tem in so morali skriti svojo nedoslednost, da bi rešili svoje zunanje spoštovanje. V resnici, če bi ljudje vedeli, kaj je v resnici v njihovih srcih, bi osramočeni izgubili vso svojo kredibilnost. Zaradi tega delajo dela, s katerimi se zdijo pravični, da bi »rešili obraz« kot se temu reče. Šminka je zelo pogosta, šminkajo si obraz, šminkajo si življenje, šminkajo si srce. Ti našminkani ljudje ne znajo živeti resnico. Večkrat imamo tudi mi to skušnjavo po dvoličnosti.
Bratje in sestre, ko sprejemamo ta Jezusov opomin, se vprašajmo tudi mi: se trudimo udejanjiti to kar pridigamo, ali pa živimo v dvoličnosti, ko rečemo eno, delamo pa drugo? Nas skrbi samo to, da bomo na zunaj izgledali brezgrešne, našminkane ali pa z iskrenostjo srca skrbimo za svoje notranje življenje?
Obrnimo se na Sveto Devico, na njo, ki je z neokrnjenostjo in ponižnostjo srca živela po Božji volji, naj nam pomaga postati verodostojne priče evangelija.
