Papeževa bližina migrantu Patu: Veliko sem molil za tvojo ženo in hčerko

Vatican News

Pato je ob prihodu svetemu očetu podaril fotografijo žene in hčerke, papež pa ga je objel ter mu rekel, da je veliko molil zanju. Z ganjenostjo je prisluhnil bolečim pripovedim o tisočih ljudi, ki trpijo, ko poskušajo priti v Evropo. David iz Južnega Sudana, ki dela z osebami v centrih za pridržanje v severni Afriki, se je papežu zahvalil za njegovo spodbudo in posredovanje v korist migrantov: »Ne dajete nam samo sanj, ampak nas sprejemate,« je dejal.

Papeževa molitev za migrante in tiste, ki delajo zanje

Sveti oče je po tem, ko je prisluhnil pričevanjem, prisotnim izrazil svojo zahvalo za njihovo zavzetost. Spomnil, da je tudi v migrantih, ki imajo tako težke izkušnje, navzoč Kristus; Kristus, ki trpi. »Naš Kristus je blizu nas, ni nam ga treba iskati daleč stran, On je v vsakem človeku, ki trpi to krivico in ki umre: zelo veliko jih umre,« je dejal papež Frančišek in kot že večkrat tudi tokrat ponovil, da lahko na drugega človeka gledamo od zgoraj navzdol le v enem trenutku: kadar pokleknemo, da bi mu pomagali vstati. Ob tem je dodal, da je bolj udobno »ostati doma in ne delati ničesar, živeti za zabavo, živeti za lastne interese«. Tisti, ki gre ven, da bi služil drugim, po papeževih besedah čuti, da mu mnogi ne sledijo oz. ga ne razumejo. Zbrane je zato spodbudil, naj se ne bojijo in gredo naprej ter jih spomnil, da je privilegij, če se človek rodi v krajih, kjer lahko študira in dela. Privilegij pa je hkrati tudi dolg: »To, kar delate, ni nekaj dodatnega, ampak dolžnost,« je še poudaril sveti oče.

Ob koncu približno enournega srečanja je molil za navzoče in prosil Gospoda, naj bdi nad tistimi, ki »delajo za druge«, nad tistimi, ki niso mogli priti, nad tistimi, ki se nahajajo v centrih za pridržanje ter nad tistimi, ki trpijo – in teh je po njegovih besedah zelo veliko.

Kaplan Mattia Ferrari o srečanju

Kot je za Vatican News povedal kaplan organizacije Mediterranea Saving Humans, je bil Pato, ki je sicer katoličan in danes živi v enem izmed sprejemnih centrov v Italiji, kjer čaka na odobritev prošnje za azil, ganjen nad srečanjem s svetim očetom. »Zahvalil se mu je za bližino, ki jo vedno izkazuje migrantom. Dejal je, da čutijo, da je z njimi, pri tem pa ni govoril le v svojem imenu, ampak v imenu vseh migrantov. Ob tem je dodal, da je v veliki bolečini, ki jo nosi v sebi, papeževa bližina Božji dar«.

Patova zgodba

Pato se je rodil leta 1993 v francosko govorečem delu Kameruna, odraščal pa je v angleško govorečem delu države. Bil je žrtev spopadov med separatisti in vojsko, v katerih je izgubil svojo sestro, ki je bila njegova družina. Zato se je odločil, da bo šel v Evropo prek Libije, vendar pa je bil tam leta 2016 zaprt v centru za pridržanje v kraju Qarabulli. Tam je spoznal svojo sovrstnico Matylo Dosso iz Slonokoščene obale, ki je prav tako ostala brez svoje družine. Poročila sta se in 12. marca 2017 se jima je rodila hčerka Marie. Patova družina je štirikrat uspela pobegniti iz centra, da bi poskusila prečkati Sredozemsko morje, vendar so jih vsakič – prvič je bila žena noseča – ujeli in znova priprli, vsakič v drugem centru, vse do leta 2023. Leta 2019 je bil Pato ranjen v letalskem napadu na center za prebežnike v Tadžuri, ki je terjal več kot 40 žrtev, pri čemer je izgubil sluh na levem ušesu.

Tragedija v puščavi

Zadnje dejanje te tragične odisejade pa sega v 13. julij, ko se je Patova družina odločila, da bo šla iz Libije v Tunizijo, da bi spremenila svoje življenje. Po več poskusih prečkanja meje in slabem ravnanju s strani policije so družino 16. julija s 30 drugimi ljudmi pustili v puščavi brez vode in pri temperaturah blizu 50 stopinj Celzija. Pato je zaradi rane na ušesu izgubil moč in prosil Matylo in Marie, naj gresta naprej brez njega. Ostal je sam v puščavi, vendar pa so ga ponoči našli trije sudanski popotniki, ki so ga rešili in pripeljali nazaj v Libijo. Tam so bili poskusi, da bi našli njegovo družino, zaman; čez nekaj časa je Pato na družbenih omrežjih videl fotografijo skupine prebežnikov, ki so umrli v tunizijski puščavi, med njimi je prepoznal tudi ženo in hčerko.

Prihod v Italijo

Po omenjeni tragediji je Patu skupaj z 22 drugimi ljudmi, večinoma iz Sirije, uspelo s čolnom, ki ga je rešila italijanska obalna straža, priti na Lampeduso. Danes je v Italiji in sanja o svoji prihodnosti v Evropi. Želi delati kot pleskar; ta poklic ima rad in se bo skušal v njem še bolj izpopolniti. V enem izmed intervjujev je dejal, da čuti, da sta ga na poti do sem vodili žena in hčerka. Pravi, da mu brez njune pomoči nikoli ne bi uspelo. Po eni strani čuti mir, po drugi strani pa veliko notranjo bolečino in solze, ker je cilj dosegel sam, medtem ko so ga načrtovali za celotno družino.