Med opoldanskim nagovorom: Ohranimo svoje srce čuječe, to je željno srečanja z Njim

»Dragi bratje in sestre, dober dan! Tudi danes ne bom mogel vsega prebrati. Sem bolje, toda glas mi ne omogoča. Bo msgr. Braida, ki bo prebral katehezo«. S temi besedami je papež Frančišek uvedel v nagovor pred opoldansko molitvijo iz Doma svete Marte na 1. adventno nedeljo.

Vatican News

Danes, na prvo adventno nedeljo, v kratkem evangeliju, ki nam ga bogoslužje ponuja (prim. Mr 13,33-37), se Jezus trikrat obrne na nas s preprosto in neposredno spodbudo: »Čujte« (vv. 33.35.37).

Tematika je torej čuječnost. Kako jo moramo razumeti? Včasih mislimo o tej kreposti kot o drži, ki jo spodbuja skorajšnja kazen, kot da bo meteorit padel z neba in bi grozil, če se ne bi pravočasno umaknili, da nas bo potegnil za seboj. Prav gotovo ni to smisel krščanske čuječnosti.

Jezus jo oriše s priliko, ko govori o gospodarju, ki se bo vrnil in o svojih služabnikih, ki ga pričakujejo (prim. v. 34). V Svetem pismu je služabnik gospodarjeva »zaupanja vredna oseba«, s katerim gre pogosto za odnos ljubečega sodelovanja. Pomislimo na primer, da je Mojzes označen kot Božji služabnik (prim. 4 Mz 12,7) in tudi Marija pravi o sebi: »Glej, Gospodova služabnica sem« (Lk 1,38). Torej čuječnost služabnikov ni zaradi strahu, temveč iz želje, pričakovanja iti naproti njihovemu gospodu, ki prihaja. Pripravljeni so torej za njegov prihod, ker ga imajo radi, ker jim je pri srcu, da bo našel, ko bo prišel, gostoljuben in urejen dom. Zadovoljni so, da ga bodo ponovno videli, do te mere, da njegov prihod pričakujejo kot praznik za vso veliko družino, kateri pripadajo.

In s tem pričakovanjem, polnim čustvenosti, se hočemo tudi mi pripraviti, da bomo sprejeli Jezusa: na Božič, ki ga bomo čez nekaj tednov obhajali; ob koncu časov, ko se bo vrnil v slavi; vsak dan, ko nam On pride naproti v Evharistiji, v svoji Besedi, še zlasti pa v najbolj pomoči potrebnim.

Zatorej, na poseben način v teh tednih skrbno pripravimo dom srca, da bo urejen in gostoljuben. Pravzaprav biti čuječ pomeni imeti pripravljeno srce. To je drža stražarja, ki se v noči ne pusti premamiti utrujenosti, ne zaspi, ampak ostane buden in čaka na luč, ki bo prišla. Gospod je naša luč in lepo je pripraviti srce, da ga sprejmemo z molitvijo in ga sprejmemo z dejavno ljubeznijo. Gre za dve pripravi, zaradi katerih se čuti doma. V zvezi s tem pravijo, da je sveti Martin iz Toursa, mož molitve, potem ko je polovico svojega plašča dal revnemu človeku, sanjal Jezusa, oblečenega prav v tisti del plašča, ki ga je podaril. Poglejte lep adventni program: srečati Jezusa, ki prihaja v vsakem bratu in sestri, ki nas potrebuje in z njimi podeliti to, kar lahko: poslušanje, čas, konkretno pomoč.

Dragi, dobro nam bo delo, če se danes vprašamo, kako pripraviti gostoljubno srce za Gospoda. To lahko storimo tako, da se približamo njegovemu Odpuščanju, njegovi Besedi, njegovi Mizi, najdemo prostor za molitev, ga sprejmemo v pomoči potrebnih. Gojimo pričakovanje Nanj, ne da bi nas raztresale nepomembne stvari in brez nenehnega pritoževanja, ampak ohranimo svoje srce čuječe, to je željno Njega, budno in pripravljeno, nestrpno za srečanje z Njim.

Naj nam Devica Marija, žena pričakovanja, pomaga sprejeti njenega Sina, ki prihaja.