Pozdrav svetega očeta Frančiška ob slovesnem odprtju »Paviljona vere«
Papež Frančišek
Visokost,
gospod generalni tajnik,
dragi bratje in sestre!
Rad bi se zahvalil dr. Ahmadu Al-Tayyebu, imamu Al-Azharja, ki mi je izkazal svojo bližino; Muslim Council of Elders (Muslimanskemu svetu starešin), ki sem ga srečal pred enim letom, Programu združenih narodov za okolje (UNEP) in vsem partnerjem, ki so organizirali in promovirali ta verski paviljon. Je prvi te vrste v središču nekega COP in dokazuje, da je vsako prsitno versko prepričanje vir srečanja in delovanja.
Najprej srečanja. Pomembno je, da onkraj razlik pridemo skupaj kot bratje in sestre v človeštvu, predvsem pa kot verujoči, da bi sebe in svet spomnili, da smo kot romarji, ki šotorimo na tej zemlji, dolžni varovati naš skupni dom. Verstva nas kot vest človeštva opominjajo, da smo končna bitja, v katerih živi potreba po neskončnem. Da, umrljivi smo, omejeni smo, in varovati življenje pomeni tudi zoperstaviti se deliriju požrešne vsemogočnosti, ki pustoši planet. Zbudi se, ko se ima človek za gospodarja sveta; ko se, živeč, kot bi Boga ne bilo, pusti prevzeti stvarem, ki minejo. Takrat se človek, namesto da bi razpolagal s tehnologijo, prepusti njenemu gospodovanju, »se spremeni v blago« in postane brezbrižen. Nesposoben jokati in sočustvovati, ostane sam s sabo, se dvigne nad moralo in preudarnost ter začne celo uničevati to, kar mu omogoča življenje. Zaradi tega je podnebna drama tudi verska drama, ker je njena korenina v domišljavi samozadostnosti ustvarjenine. Vendar »ustvarjenina […] brez Stvarnika izgine« (Veselje in upanje, 36). Ta paviljon pa naj bo mesto srečevanja in verstva naj bodo vedno »gostoljubni kraji«, ki naj v preroškem pričevanju o potrebi po presežnosti govorijo svetu o bratstvu, spoštovanju in skrbi drugih za druge, ne da bi kakor koli opravičevali slabo ravnanje s stvarstvom (prim. Dokumet o človeškem bratstvu za svetovni mir in skupno sobivanje, Abu Dabi, 4. februarja 2019).
To nas pripelje do druge ključne teme tega paviljona in verskega prepričanja: delovanja. Nujno je treba delati za okolje, vendar ni dovolj zgolj večja uporaba gospodarskih virov: spremeniti je treba način življenja in zato je treba vzgajati k treznemu in bratskemu življenju. To je delovanje, ki se mu verstva ne morejo odpovedati; ta pa so poklicana tudi, da vzgajajo za kontemplacijo, saj stvarstvo ni samo sistem, ki ga je treba ohraniti, ampak je tudi dar, ki ga moramo sprejeti. Svet, ki je ubog v kontemplaciji, bo svet, ki je onesnažen v duši, ki bo še naprej odmetaval ljudi in proizvajal odpadke. Svet brez molitve bo izgovarjal veliko besed, vendar bo brez sočutja in solza živel samo iz materializma, sestavljenega iz denarja in orožja.
V zvezi s tem vemo, kako sta med seboj soodvisna mir in varovanje stvarstva. Vsi vidimo, kako vojne in spopadi škodujejo okolju in delijo narode, ko ovirajo skupno prizadevanje za skupna vprašanja, kot je varovanje planeta. Neka hiša je dejansko primerna za bivanje za vse le, če se v njej vzpostavi ozračje miru. Tako je z našo zemljo, za katero se zdi, da se njena prst pridružuje kriku otrok in revežev, da bi ena sama prošnja segla do neba: mir! Varovanje miru je tudi naloga verstev. Prosim, naj pri tem ne bo nedoslednosti. Naj z dejanji ne zanikamo tega, kar govorimo z ustnicami. Ne omejimo se na govorjenje o miru, ampak zavzemimo jasno stališče do tistih, ki razglašajo, da so verni, a netijo sovraštvo in ne nasprotujejo nasilju. Spominjam na besede Frančiška Asiškega: »Mir, ki ga oznanjate z usti, imejte še obilneje v svojih srcih« (Legenda treh tovarišev, XIV, 5). Bratje, sestre, naj Najvišji blagoslovi naša srca, da bomo mogli skupaj biti graditelji miru in varuhi stvarstva. Hvala.
