Papež Frančišek: Božja Beseda sprosti moč Svetega Duha

Papež Frančišek

Homilija svetega očeta Frančiška

Slišali smo: »Jezus jima je rekel: 'Hodita za menoj' […] Takoj sta pustila mreže in šla za njim« (Mr 1,17-18). Moč Božje Besede je velika, kakor smo slišali tudi v prvem berilu: »Gospodova beseda je prišla Jonu, rekoč: 'Vstani, pojdi v Ninive […] in mu oznani' […] Jona je vstal in šel […] po Gospodovi besedi« (Jon 3,1-3). Božja Beseda sprosti moč Svetega Duha. To je sila, ki privlači k Bogu, kakor se je zgodilo tem mladim ribičem, ki so jih preblisnile Jezusove besede; in to je sila, ki pošilja k drugim, kakor za Jona, ki je šel k tistim, ki so daleč od Gospoda. Beseda torej priteguje k Bogu in pošilja k drugim, to je njena dinamičnost. Ne pušča nas zaprte same vase, ampak razširja srce, obrne smer, preobrne navade, odpre nove scenarije, razkriva nepričakovana obzorja.

Bratje in sestre, Božja Beseda želi to storiti v vsakem izmed nas. Kakor pri prvih učencih, ki so sprejeli Jezusove besede in pustili mreže ter začeli čudovito pustolovščino, tako tudi na obalah našega življenja, poleg domačih čolnov in delovnih mrež, Beseda vzbudi Jezusov klic. Kliče nas, naj z Njim odrinemo na globoko za druge. Da, Beseda vzbudi poslanstvo, naredi nas na glasnike in priče Boga za svet, ki je poln besed, žejen pa te Besede, ki je pogosto ne pozna. Cerkev živi iz te dinamike: Kristus jo kliče, jo privlači in jo pošlje v svet, da pričuje zanj. To je dinamika v Cerkvi.

Ne moremo se odreči Božji Besedi, njeni blagi moči, ki se kot v dialogu dotakne srca, se vtisne v dušo, jo prenovi z Jezusovim mirom, ki nam prebudi skrb za druge. Če se ozremo na Božje prijatelje, na priče evangelija v zgodovini, vidimo, da je bila Beseda za vse odločilna. Pomislimo na prvega meniha sv. Antona, ki ga je, ko je bil pri maši, pretresel evangeljski odlomek in je vse zapustil za Gospoda; pomislimo na sv. Terezijo Deteta Jezusa, ki je svoj poklic odkrila, ko je brala pisma sv. Pavla. In mislim na svetnika, čigar ime nosim, na Frančiška Asiškega, ki je potem, ko je molil, v evangeliju prebral, da Jezus pošilja svoje učence oznanjat in vzkliknil: »To hočem, to prosim, to želim storiti z vsem svojim srcem!« (Tommaso da Celano, Vita prima IX, 22). To so življenja, ki jih je spremenila Beseda življenja, Gospodova Beseda.

Toda vprašam se: zakaj se mnogim izmed nas ne zgodi enako? Večkrat poslušamo Božjo Besedo, ki vstopi skozi eno uho in izstopi skozi drugo. Morda zaradi tega, kot nam kažejo te priče, da ne smemo biti »gluhi« za Besedo. To je naša nevarnost: preplavljeni s tisoč besedami pustimo, da tudi Božja Beseda zdrsi nad nami. Slišimo jo, a je ne poslušamo; jo poslušamo, a ne pazimo nanjo; pazimo nanjo, a ne pustimo, da bi nas izzvala, da bi se spremenili. Predvsem pa jo beremo, ne pa molimo, medtem ko mora »branje Svetega pisma spremljati molitev, da se vzpostavi dialog med Bogom in človekom« (Dei Verbum, 25). Ne pozabimo dveh temeljnih razsežnosti krščanske molitve: poslušanje Besede in češčenje Gospoda. Naredimo prostor moljeni Jezusovi besedi in zgodilo se nam bo kot prvim učencem. Vrnimo se torej k današnjemu evangeliju, ki nam poroča o dveh dejanjih, ki sta privreli iz Jezusove besede: »pustila sta mreže in šla za njim« (Mr 1,18). Pustila sta in šla za njim. Na kratko se zadržimo pri tem.

Pustila sta. Kaj? Kaj sta pustila? Čoln in mreže, se pravi življenje, ki sta ga živela do tistega trenutka. Velikokrat se trudimo zapustiti svoje varnosti, svoje navade, ker smo vanje zapleteni kot ribe v mreži. Tisti pa, ki je v stiku z Besedo, je ozdravljen zank preteklosti, ker živa Beseda na novo razlaga življenje, ozdravi tudi ranjeni spomin, ko vanj vcepi spomin na Boga in na njegova dela za nas. Sveto pismo nas utemeljuje v dobrem, nas spominja, kdo smo: odrešeni in ljubljeni Božji otroci. »Prijetno dišeče besede našega Gospoda« (Sv. Frančišek Asiški, Pismo vsem kristjanom) so kot med, ki življenje delajo okusno. Vzbujajo Božjo sladkost, hranijo dušo, odvračajo strah, premagujejo osamljenost. Tako kot so oba učenca pripravile, da sta zapustila ponavljajoče se življenje čolnov in mrež, tako v nas obnavljajo vero, jo očistijo in jo osvobodijo mnoge žlindre, ter jo vrnejo k izvorom, k neposredni čistosti evangelija. S pripovedovanjem o delih, ki jih je Bog storil za nas, Sveto pismo razveže priveze ohromljene vere in nam da ponovno okušati krščansko življenje, kakršno v resnici je: ljubezenska zgodba z Gospodom.

Učenca sta torej pustila; in potem sta šla za njim. Pustila sta in šla za njim. V hoji za Učiteljem sta napredovala. Ko namreč njegova Beseda osvobaja nadlog preteklosti in sedanjosti, stori, da zorimo v resnici in ljubezni. Oživlja srce, ga pretresa, ga očiščuje hinavščine in ga napolnjuje z upanjem. Sveto pismo samo pričuje, da je Beseda konkretna in učinkovita: »kakor dež in sneg« za zemljo (prim. Iz 55,10-11); »kakor ogenj«, »kakor kladivo, ki razbija skalo« (Jer 23,29); kakor dvorezen meč, »ki presoja vzgibe in misli srca« (Heb 4,12); kakor nepokvarljivo seme (1 Pt 1,23), majhno in skrito, vzkali in rodi sad (prim. Mt 13). »V Božji Besedi je vsebovana tolikšna sila in moč, da je […] hrana duše ter čisti in neusahljivi studenec duhovnega življenja« (Drugi ekumenski vatikanski koncil, Dogmatična konstitucija Dei Verbum, 21).

Bratje in sestre, nedelja Božje Besede naj nam pomaga, da se z veseljem vrnemo k izvirom vere, ki se rojeva iz poslušanja Jezusa, Besede živega Boga. Medtem ko se nenehno govorijo in berejo besede o Cerkvi, naj nam pomaga ponovno odkriti Besedo življenja, ki odzvanja v Cerkvi! Sicer bomo na koncu več govorili o sebi kot o Njem. Večkrat v središču ostajajo naše misli in naši problemi, namesto Kristus s svojo Besedo. Vrnimo se k izvirom, da bomo svetu ponudili živo vodo, ki je ne more najti. Medtem ko družba in mediji poudarjajo nasilje besed, se mi privijmo k blagosti Božje Besede, ki rešuje, ki je krotka, ki ne povzroča hrupa, ampak vstopi v srce.

In na koncu si postavimo nekaj vprašanj. Kakšno mesto hranim za Božjo Besedo na kraju, kjer živim? Tam so knjige, časopisi, telefoni, kje pa je Sveto pismo? Ali je v moji sobi evangelij na dosegu roke? Ga berem vsak dan, da bi v njem ponovno našel smer življenja? V torbici nosim s sabo majhen izvod evangelija, da ga prebiram? Velikokrat sem že svetoval, da evangelij vedno nosimo s seboj, v žepu, v torbici, na mobilnem telefonu. Če mi je Kristus dragocenejši od vsega, kako ga lahko pustim doma in njegove Besede ne nosim s seboj? In še zadnje vprašanje: ali sem v celoti prebral vsaj enega od štirih evangelijev? Evangelij je knjiga življenja, je preprost in kratek, in vendar mnogi verniki niso še nikoli prebrali niti enega od začetka do konca.

Bratje in sestre, Sveto pismo pravi, da je Bog »stvarnik in začetnik lepote« (prim. Mdr 13,3). Pustimo se torej osvojiti lepoti, ki jo Božja Beseda prinaša v življenje.