Papež Frančišek: Pavel VI., papež »mučenec«
Papež Frančišek
Vesel sem, da se je kardinal Marcello Semeraro odločil, da bo objavil serijo homilij, ki jih je imel na praznik Gospodove spremenitve, ko je tudi obletnica prehoda sv. Pavla VI. s »te boleče, dramatične in veličastne zemlje«, kot jo je poimenoval v svoji Oporoki, v Očetovo hišo. Vesel sem tudi, da se je za to odločil leta 2023, ko mineva šestdeset let od klica Givannija Battiste Montinija v petrinsko službo.
Pavel VI.! Pogosto sem premišljeval, če tega papeža ne bi imeli za »mučenca«! Na nekem zasebnem srečanju blizu obreda razglasitve papeža Pavla VI. za blaženega, sem to rekel tudi škofu Marcellu. Napol resno napol v šali sem ga vprašal, ali naj za obred oblečem redeča liturgična oblačila ali bela. Ni me razumel in je pripomnil, da je rdeča barva predpisana za pogrebne obrede papežev … Pojasnil sem mu, kaj mislim, in skupaj z mano se je zamislil.
Dejansko je Pavel VI. 15. decembra 1969 ob tradicionalni izmenjavi božičnih voščil s kardinalskim zborom in Rimsko kurijo pokazal na dejstvo, da je 2. vatikanski koncil »povzročil neko stanje pozornosti in pod določenimi vidiki duhovne napetosti«, vključno s krizo mnogih duhovnikov. V tem kontekstu je rekel: »To je naša trnova krona.«
Spodbujanje k ljubezni do Cerkve je bilo med najbolj pogostimi in ponavljajočimi se v učenju Pavla VI. Nanjo je gledal kot na ogledalo, kjer vidimo Kristusa, prostor, kjer srečamo Kristusa in to je bilo zanj edino potrebno. Vsi se spominjamo njegove molitve h Kristusu, k edinemu potrebnemu! In to enkratno in absolutno ljubezen do Kristusa je nameraval poudariti kardinal Semeraro v svojih homilijah, zamišljenih v okviru skrivnosti Kristusove spremenitve.
O spremenjenem Kristusu je sv. Pavel VI. premišljeval, pridigal, pričeval. Rekli bi, da je v ta evangeljski prizor želel vstopiti kot spremljevalec treh apostolov, ki jih je izbral Jezus. Še več: njegova notranja in skrivna želja je vedno bila vedno biti »cum ipso in monte« in to je iz njegovega življenja naredilo spremenjeno življenje.
Vesel sem, da bodo ta razmišljanja objavljena, saj je bil lik sv. Pavla VI. tudi zame vedno privlačen. Ob drugi priložnosti sem že dejal, kako so mi nekateri govori tega papeža, kakor tisti v Manili, v Nazaretu … dali duhovno moč in naredili toliko dobrega v mojem življenju. Znano je, da je moja prva Apostolska spodbuda Veselje evangelija do neke mere hotela biti druga plat medalje Apostolske spodbude O oznanjevanju evangelija, pastoralnega dokumenta, ki ga imam zelo rad. Po drugi strani so vsi slišali, da sem pogosto ponavljal izraz, ki mi je od tam stopil v srce: sladko in tolažilno veselje oznanjevanja. Ponavljal sem ga, ko sem bil škof Buenos Airesa in ga ponavljam danes.
Naslov, ki je izbran za to zbirko, povzema stavek velikega dominikanskega teologa Marie-Josepha Le Guillouja, ki ga tudi sam zelo cenim. Napisal ga je v delu, posvečenem preroški, duhovni in doktrinalni, pastoralni in misijonski veličini 2. vatikanskega koncila. Preden zaključim te predstavitvene vrstice, želim tudi iz tega vzeti spodbudo. Ko se bliža jubilejni dogodek 2025, sem namreč vse prosil, naj se pripravijo tako, da ponovno vzamejo v roke temeljna besedila 2. vatikanskega koncila.
V tej svoji knjigi p. Le Guillou opisuje 2. vatikanski koncil kot dejanje zrenja Kristusovega obličja. Tudi v tej luči je treba učenje 2. vatikanskega koncila ponovno brati, študirati, poglabljati in udejanjati. Nekemu jezuitu, ki me je med srečanjem v Vilniusu, v Litvi, vprašal, kako mi lahko pomaga, sem odgovoril: »Zgodovinarji pravijo, da bi bilo za uveljavitev koncila potrebnih sto let. Smo na pol poti. Če mi torej hočeš pomagati, deluj tako, da se bo koncil v Cerkvi nadaljeval.«
Zreti Kristusovo obličje! V Veselju evangelija sem zapisal, da je vsak pridigar »kontemplativec Besede in tudi kontemplativec ljudstva«. Hočem reči, da je tako tudi Cerkev sinodalna. Premišljujoča Besedo in premišljujoča sveto verno Božje ljudstvo. Iz srca želim, da bi k temu spodbujala tudi premišljevanja, zapisana na teh straneh.
