Sveti oče Frančišek za La Stampo: »Počutim se kot župnik planetarne župnije«

Domenico Agasso

Nekega popoldneva konec januarja, ko je sonce prijetno ogrevalo Rim, gremo pri Peruginovih vratih skozi Sveto vatikansko obzidje in pridemo v Dom svete Marte. Papež Frančišek nas sprejme nasmejan.

Svetost, svet je sredi »svetovne vojne po koščkih«, pred katero ste svarili že pred leti …
»Nikoli se ne bom naveličal ponavljati svojega klica, ki je namenjen zlasti tistim s politično odgovornostjo: nemudoma ustavite bombe in rakete, končajte sovražnosti. Povsod. Vojna je vedno in samo poraz. Za vse. Edini, ki imajo dobiček, so proizvajalci in trgovci z orožjem. Nujno je globalno premirje: ne zavedamo se, ali pa se delamo, da ne vidimo, da smo na robu prepada.«

Ali obstaja »pravična vojna«?
»Treba je razločevati in biti zelo pozorni na pojme. Če v tvojo hišo vstopijo tatovi, da bi te oropali in napadli, se brani. Ni pa mi všeč, da bi ta odziv imenoval »pravična vojna«, ker gre za opredelitev, ki je lahko instrumentalizirana. Prav in upravičeno je braniti se, to da. Vendar, prosim, govorimo o zakoniti obrambi, da se bomo izognili opravičevanju vojn, ki so vedno zgrešene.«

Kako opisujete položaj v Izraelu in Palestini?
»Konflikt se sedaj dramatično širi. Sprejet je bil dogovor v Oslu, zelo jasen, z rešitvijo dveh držav. Dokler se ne bo uveljavil ta sporazum, bo resnični mir ostajal daleč.«

Česa se najbolj bojite?
»Vojaške eskalacije. Spor lahko dodatno poslabšajo napetosti in nasilja, ki že zaznamujejo planet. Vendar pa istočasno v tem trenutku gojim nekaj upanja, ker se odvijajo zaupna srečanja, ki so namenjena doseganju dogovora. Že premirje bi bilo dober rezultat.«

Kako deluje Sveti sedež v teh spopadih na Bližnjem Vzhodu?
»Ključna oseba je kardinal Pierbattista Pizzaballa, patriarh Jeruzalema Latincev. To je velik človek. Dobro deluje. Odločno poskuša posredovati. Kristjani in prebivalci Gaze – ne mislim na Hamas – imajo pravico do miru. Vsak dan vzpostavimo videoklic z župnijo v Gazi. Vidimo se na Zoom zaslonu, nagovorim ljudi. Tam je v župniji 600 ljudi. Živijo naprej ob vsakdanjem gledanju smrti v oči. In potem je druga prednostna naloga vedno osvoboditev izraelskih talcev.«

In kako ravna vatikanska diplomacija glede konflikta v Ukrajini?
»To zapleteno in občutljivo nalogo sem dal kardinalu Matteu Zuppiju, predsedniku Italijanske škofovske konference. Sposoben je in strokovnjak, opravlja stalno in potrpežljivo diplomatsko delo, da bi opustili konfliktnost in gradili ozračje sprave. Šel je v Kijev in Moskvo, potem pa v Washington in Peking. Sveti sedež skuša posredovati pri izmenjavi ujetnikov in vračanju ukrajinskih civilistov. Zlasti sodelujemo z gospo Marijo Lvova-Belova, rusko komisarko za otrokove pravice, za repatriacijo ukrajinskih otrok, ki so bili na silo odpeljani v Rusijo. Nekateri so se že vrnili k svojim družinam.«

Na katerih stebrih je treba graditi mir v svetu
»Na dialogu. Dialogu. Dialogu. In potem iskanje duha solidarnosti in človeškega bratstva. Med brati in sestrami se ne moremo več ubijati! Nima smisla!«

Vi vedno vabite k molitvi: koliko velja in koliko lahko vpliva, medtem ko svet gori?
»Molitev ni abstraktna! To je boj z Gospodom, da bi nam kaj dal. Molitev je konkretna. Je močna, prodorna. Molitev šteje! Ker pripravlja pot k pomiritvi, trka na vrata Božjega srca, da bi ljudi razsvetlil in jih vodil k miru. Mir je dar, ki nam ga Bog lahko da tudi takrat, ko se zdi, da vojna neizprosno zmaguje. Zaradi tega ob vsaki priložnosti vztrajam: moliti moramo za mir.«

31. januarja je praznik sv. Janeza Boska, »svetnika mladih«: kaj uči še danes?
»Zdi se, da je don Bosko nekoč dejal: 'Če hočete pomagati mladim, vrzite žogo na cesto.' Ustanovitelj salezijancev in Hčera Marije Pomočnice je bil sposoben poklicati, vključiti in navdušiti otroke brez prihodnosti in jim dati prihodnost. Kako? Z  oratoriji. Tam so se mladi igrali, molili in se učili. Tisočem zapuščenih, obupanih, na bedo in izključenost obsojenih otrok, je začrtal pot prihodnosti v dostojanstvu in upanju. Nudil jim je intelektualna in duhovna orodja za premagovanje ovir in ovrednotenje lastnega življenja. In v tem je kljub neusmiljenim napadom uspel. Ne pozabimo, da je Svetnik iz Valdocca živel v času prostozidarskega in duhovnikom hudo nasprotnega Piemonta. V tem sovražnem okolju je bil sposoben družbeni odnos do mladih spremeniti na bolje. Don Bosko je nekoliko spremenil zgodovino. Tudi s kulturnimi razmišljanji. Pa tudi s pogovori s tistimi, ki so mu nasprotovali.

Lani poleti ste v Lizboni pred milijoni mladih močno vzklikali, da je Cerkev za »todos, todos, todos«;  je Cerkev odpreti za vse veliki izziv vašega papeževanja?
»To je ključ za razumevanje Jezusa. Kristus vse kliče noter. Vse. Obstaja neka prilika: tista o svatbeni gostiji, na katero nihče ne pride in tedaj kralj pošlje služabnike 'na razpotja in vse, ki jih boste našli, pokličite na svatbo.' Božji Sin hoče, da bi razumeli, da ne želi imeti izbrane skupine, neke elite. Potem lahko kdo vstopi 'skrivaj', a takrat je Bog tisti, ki poskrbi zanj, ki mu pokaže pot. Ko me vprašajo: 'Pa lahko vstopijo tudi ljudje, ki so v tako neprimernem moralnem stanju?', jim zagotovim: 'Vsi, je dejal Gospod.' Podobna vprašanja dobivam predvsem v zadnjem času, po nekaterih mojih odločitvah …«

Še posebej o blagoslovu »neurejenih parov in istospolnih parov« …
»Sprašujejo me, zakaj. Jaz odgovarjam: evangelij je za posvečenje vseh. Seveda pod pogojem, da obstaja dobra volja. In treba je dati natančna navodila o krščanskem življenju (poudarjam, da se ne blagoslavlja zveze, ampak ljudi). Grešniki pa smo vsi: zakaj potemtakem sestaviti seznam grešnikov, ki lahko pridejo v Cerkev, in grešnikov, ne morejo biti v Cerkvi? To ni evangelij.«

V zelo odmevnem televizijskem intervjuju s Fabiem Faziem v oddaji Che Tempo Che Fa ste spregovorili o ceni osamljenosti, ki jo morate plačati po koraku, kakršen je bil ta: kako doživljate sovražnega duha tistih, ki se upirajo?
»Silovito protestirajo pripadniki majhnih ideoloških skupin. Poseben primer so Afričani: zanje je homoseksualnost s kulturnega vidika nekaj 'grdega', je ne dopuščajo. Na splošno pa verjamem, da se bodo postopno vsi pomirili z duhom izjave 'Fiducia supplicans' Dikasterija za nauk vere. Njen namen je vključevati, ne deliti. Vabi, naj sprejmemo in potem ljudi in sebe zaupamo Bogu.«

Trpite zaradi osamljenosti?
»Samota je spremenljiva kot pomlad. V tem letnem času lahko preživiš čudovit dan, s soncem, modrim nebom in prijetnim vetričem; čez 24 ur pa vas morda ozračje naredi zamišljenega. Vsi doživljamo osamljenost. Kdor pravi: 'Ne vem, kaj je osamljenost', je človek, ki mu nekaj manjka. Kadar se čutim samega, najprej molim. In ko zaznam napetosti okoli sebe, skušam mirno vzpostaviti dialoge in soočenja. Kljub temu pa grem vedno naprej, dan za dnem.«

Se bojite razkola?
»Ne. V Cerkvi so bile vedno skupinice, ki so izražale razkolniška razmišljanja … to jim je treba pustiti in iti mimo … ter gledati naprej.«

Napočila je zora nove dobe, ki jo zaznamuje umetna inteligenca: kakšni so vaši upi in vaše skrbi?
»Vsaka znanstvena in tehnološka novost mora imeti človeški značaj in omogočiti ljudem, da ostanejo popolnoma človeški. Če izgubimo človeški značaj, izgubimo človečnost. V poslanici za Svetovni dan družbenega obveščanja sem zapisal: 'V tem času, ki je v nevarnosti, da postane tehnično bogat in osiromašen v človeškosti, morajo naša razmišljanje izhajati iz človekovega srca.' Umetna inteligenca je velik korak naprej, ki bo lahko razrešil marsikakšno težavo, lahko pa človeku povzroči tudi veliko zla, če bo upravljana brez etike. Postaviti si moramo za cilj, da bo umetna inteligenca vedno v harmoniji z dostojanstvom osebe. Če te harmonije ne bo, bo to samomor.«

Bo Bog še našel mesto med roboti?
»Bog je vedno tukaj. Bog se znajde. Vedno je blizu nas, pripravljen nam je pomagati, tudi kadar se tega ne zavedamo. Tudi kadar ga ne iščemo. Tudi kadar ga nočemo. In če vidi, da je naše obnašanje ušlo z vajeti, se da čutiti na svoje načine, ki presegajo vse in vsakogar.«

Kako je z vašim zdravjem?
»Nekaj nadlog je, ampak sedaj je bolje, dobro sem.«

Vas moti, ko ob vsakem kašlju slišite govoriti o vašem morebitnem odstopu?
»Ne, ker je odpoved možna za vsakega papeža. Vendar sedaj ne mislim nanjo. Ne vznemirja me. Če in ko ne bom več zmogel, bom morda začel razmišljati o tem. In moliti za to.«

Kakšna bi lahko bila vaša potovanja v letu 2024?
»Eno v Belgijo. Drugo na Vzhodni Timor, Papuo Novo Gvinejo in Indonezijo v avgustu. Potem je tu še argentinska hipoteza, ki jo imam za sedaj 'v oklepaju'. Organizacija obiska se še ni začela. Kar zadeva Italijo, bom šel maja v Verono in julija v Trst.«

Novi argentinski predsednik Javier Milei vas je v teh mesecih večkrat silovito napadel: ste bili užaljeni?
»Ne. Besede med volilno kampanjo pridejo in gredo.«

Ga boste srečali?
»Da. 11. februarja bo kanonizacija »mame Antule«, ustanoviteljice Doma za duhovne vaje v Buenos Airesu. Pred kanonizacijo je običaj, da se v zakristiji pozdravi oblastnike. In potem vem, da je prosil za termin za pogovor z mano. Sprejel sem, torej se bova videla. In pripravljen sem začeti dialog – beseda in poslušanje – z njim. Tako kot z vsemi.«

Zakaj ste vzpostavili Svetovni dan otrok?
»Ker je manjkal. Čutil sem, da je potreben. Novembra smo organizirali tisto srečanje s tisoči otrok in najstnikov, ki so z vsega sveta prišli v 'Dvorano Pavla VI.'. Potekalo je zelo dobro. 25. in 26. maja bo v Rimu prvi uradni Dan. Namen je spodbuditi razmišljanja in dejanja, da bi odgovorili na vprašanja: 'Kakšen svet želimo zapustiti otrokom, ki rastejo? S kakšnimi obeti? Če jih poslušamo in opazujemo, so otroci za nas odrasle in ostarele, učitelji življenja, ker so čisti, pristni in spontani. Vsako njihovo obnašanje, tudi tisto, ki je najbolj zapleteno in na videz nerazvozljivo, je lekcija. Če si bomo prizadevali v njihovo dobro, bomo delali dobro sami sebi. In vsemu človeštvu.«

Kakšne so vaše sanje za Cerkev, ki bo prišla?
»Slediti lepi opredelitvi “Dei Verbum”, dogmatične konstitucije 2. vatikanskega koncila: 'Dei Verbum religiose audiens et fidenter proclamans', zvesto poslušati Božjo Besedo in jo oznanjati s trdnim zaupanjem, in z močjo. Sanjam o Cerkvi, ki bo znala biti ljudem blizu v konkretnosti in v odtenkih vsakdanjega življenja. Še naprej razmišljam o tem, kar sem rekel v Generalnih kongregacijah, na srečanjih kardinalov pred konklavom: 'Cerkev je poklicana, da stopi iz sebe in se napoti proti obrobjem, ne samo zemljepisnim, ampak tudi bivanjskim: k obrobjem skrivnosti greha, bolečine, krivice, k obrobjem nevednosti in odsotnosti vere, k obrobjem misli, k obrobjem vseh oblik bede.'«

Česa se spominjate iz zgodovinskih marčevskih dni pred enajstimi leti?
»Po mojem govoru je sledil aplavz, kakršnega v takšnem okviru še ni bilo. Nikakor pa nisem slutil, kar so mi potem mnogi razkrili: ta govor je bil moja 'obsodba' (smeh). Ko sem šel iz »Sinodalne dvorane«, je bil tam neki angleško govoreči kardinal, ki je vzkliknil: »Lepo, kar si povedal! Lepo. Lepo. Potrebujemo papeža, kot si ti!' Nisem se zavedal kampanje, ki se je začela, da bi me izvolili. Do kosila 13. marca, tukaj v Domu svete Marte, nekaj ur pred odločilnim glasovanjem. Med jedjo so mi postavili dve ali tri 'sumljiva' vprašanja … Takrat mi je nekaj v moji glavi začelo govoriti: 'Tukaj se dogaja nekaj čudnega …' Vendar mi je vseeno uspelo imeti siesto. In ko so me izvolili, sem imel v sebi presenetljiv občutek miru.«

In danes, kako se počutite?
»Počutim se kot župnik. Zelo velike, planetarne župnije, seveda, vendar mi je všeč ohranjati duha župnika. In biti med ljudmi, kjer vedno najdem Boga.«