Papež v intervjuju o aktualnih vprašanjih in o tem, zakaj prosi za molitev

Vatican News

Ob odločitvah moraš plačati določeno ceno osamljenosti

Sveti oče je prvič javno spregovoril o izjavi Dikasterija za nauk vere glede blagoslovov t.i. neregularnih parov, ki je v zadnjih tednih sprožila veliko razprav. Poudaril je, da je Bog dober in blagoslavlja vse. Na voditeljevo vprašanje, če se kdaj čuti osamljen, predvsem kadar sprejme odločitve, ki niso sprejete s strani kurije, škofov ali vernikov, je papež odgovoril: »Ko je treba sprejeti odločitev, moraš plačati določeno ceno osamljenosti. Včasih odločitve niso sprejete, vendar največkrat zato, ker se ne pozna dobro stvari. Vedno pravim: kadar ti odločitev ni všeč, pojdi in se pogovori, povej svoje dvome in bratsko razpravljaj o tej stvari, tako gredo stvari naprej. Nevarnost je v tem, da mi nekaj ni všeč in to prenesem v srce, se začnem upirati in naredim slabe zaključke. To se je zgodilo s temi zadnjimi odločitvami o blagoslovu za vse.«

Spovednikom: odpustite vse in bodite zelo dobri do ljudi

Ob tem je sveti oče dodal: »Gospod blagoslavlja vse, vse, vse, ki pridejo. Gospod blagoslavlja vse, ki so lahko krščeni, torej vsakega človeka. Vendar morajo potem ljudje stopiti v pogovor z Gospodovim blagoslovom in videti, kakšna je pot, ki jim jo Gospod predlaga. Mi pa jih moramo prijeti za roko in jim pomagati, da gredo po tej poti, ne pa jih že na začetku obsoditi. In to je pastoralno delo Cerkve. To je zelo pomembno delo za spovednike. Spovednikom vedno pravim: odpustite vse in bodite zelo dobri do ljudi, tako kot Gospod ravna z nami. In če želiš pomagati ljudem, se lahko z njimi vedno pogovoriš in jim pomagaš iti naprej, vendar vsem odpusti. V 54 letih, kolikor sem duhovnik, sem samo enkrat odrekel odpuščanje in sicer zaradi hinavščine osebe. Vedno sem vse odpustil, vendar tudi z zavestjo, da bo morda ta oseba ponovno padla. Toda Gospod nam odpušča. Pomagati je potrebno, da oseba ne bi ponovno padla ali da bi manjkrat padla, vendar pa je potrebno vedno odpuščati.«

Odpustiti vse, ker nam je Gospod odpustil

»Med zadnjim konzistorijem sem za kardinala imenoval 94-letnega kapucina iz Argentine, spovednika v enem izmed marijanskih svetišč. Je veliki "odpuščevalec, širokosrčen, odpusti vse. Ko sem bil še nadškof, je nekoč prišel na škofijo in mi rekel, da ima problem, da preveč odpušča in se mu včasih zdi, da to ni dobro. Ko sem ga vprašal, kaj stori, je odgovoril, da gre v kapelo in Gospodu reče: "Gospod, oprosti, preveč sem odpustil – vendar si ti tisti, ki si mi dal slab zgled!" To je res, mi moramo odpustiti vse, ker nam je On odpustil. On nam je dal ta "slab zgled",« je dodal papež Frančišek.

Gospod pravi: »Vsi«. To pravi Gospod, ne jaz

Nato je spomnil, da je za Cerkev značilna »srčna razsežnost« ter kot primer navedel priliko, ki mu je zelo všeč. »Ko povabljeni niso prišli na svatbo, ker je imel vsak svoje interese, je Gospod svojim pomočnikom dejal: "Pojdite na križišča in pripeljite vse," dobre in slabe, zdrave in bolne, mlade in stare. Vse, vse, vse. Vsi notri. To je Gospodovo povabilo. In vsak s svojim bremenom, saj ima vsak svojega. Gospod pravi: "Vsi". To pravi Gospod, ne jaz. Težava je, kadar mi delamo izbire: ta ja, ta ne ... Pustimo, naj to stori On. Notri bomo pa potem videli«.

Bog se ne naveliča odpuščati

Kot že večkrat, je sveti oče tudi v tokratnem intervjuju poudaril, da se Bog nikoli ne naveliča odpuščati, ampak smo mi tisti, ki se naveličamo prositi za odpuščanje. »Gospod čaka, trka na vrata mnogih src, da bi mogli prepoznati zlo, ki ga delajo. Pomislite na proizvajalce orožja, ki so proizvajalci smrti. Gospod jim je blizu, dotika se njihovih src, da bi jih privedel do spremembe življenja. Zapomnimo si, da se Gospod nikoli ne naveliča odpuščati. Mi smo tisti, ki se naveličamo prositi za odpuščanje. Tega nikoli ne pozabimo.«

Ne razmišljam o odstopu

Na novinarjevo vprašanje glede zdravja in z njim povezanim morebitnim odstopom je papež Frančišek odgovoril: »To ni ne misel ne skrb, niti želja. Je ena izmed možnosti, odprta, za vse papeže. Vendar pa v tem trenutku ni v središču mojih misli in skrbi. Dokler se bom čutil sposobnega, da služim, grem naprej. Ko ne bom več zmogel, bo prišel čas, da o tem razmislim.«

Približajmo se Gospodu in pustimo, da se nam On približa

Voditelj Fabio Fazio je spomnil, da papež Frančišek večkrat poudarja, da je Bog blizu, nežen in sočuten. Zanimalo ga je, kako nam zavedanje tega dejstva lahko pomaga v vsakdanjem življenju, predvsem kadar se znajdemo v težavah. Sveti oče je spregovoril o dveh smereh: »Ta, da se mi približamo Gospodu ter da dopustimo, da se nam Gospod približa. Včasih se zaradi okoliščin, na primer zaradi vojne, v srcu jezimo nanj in ga sprašujemo: "Zakaj dopuščaš te stvari, zakaj dopuščaš, da se tako uničujemo? Toda Gospod je blizu. In pravi način, tudi če izkričimo svojo žalost, je ta, da dopustimo Gospodu, da se nam približa. Včasih nam Gospoda predstavljajo kot neizprosnega sodnika. Res je, da je sodnik, vendar je blizu, sočuten in usmiljen: to je Gospod. Ni Bog, ki želi kaznovati, težava je v tem, da se mi bojimo prositi za odpuščanje.«

Bog kaznuje kakor oče in mama: da bi se popravili

Na vprašanje, kako lahko božje usmiljenje in božja kazen soobstajata, je papež odgovoril, da lahko kazen Boga primerjamo s kaznijo, ki jo oče in mama dasta otroku, da bi se poboljšal. Gospod kaznuje zato, da bi popravil, kaznuje z ljubeznijo. »To, kar želi Bog, je, da bi spremenili življenje. On vedno odpušča, nikoli se ne naveliča odpuščati, zato moramo tudi mi vedno odpuščati.«

Straši me stopnjevanje vojne

Novinarja je zatem zanimalo, če je papeža Frančiška česa strah. »Straši me to stopnjevanje vojne v svetu. Človek se sprašuje, kako se bo končalo; z jedrskim orožjem, ki uničuje vse. Morda kakor Noetova barka? To me straši. Sposobnost samouničenja, ki jo ima človeštvo danes.« Zatem je sveti oče spomnil, da je leta 2014 obiskal Redipuljo, kjer je jokal, ko je videl posledice poboja. Vsako leto gre prvega novembra na pokopališče, kjer daruje sveto mašo. Bil je tudi v Anziu, kjer so pokopani večinoma mladi vojaki. Ko je bil nazadnje na angleškem pokopališču, je gledal starost padlih in razmišljal o materah, ki so dobile pismo z vsebino: »Gospa, v čast mi je povedati, da imate sina junaka.« In kako mame rečejo, da hočejo sina in ne junaka. »Pomislimo, kaj pomeni vojna. Pomislite na izkrcanje v Normandiji ... 20.000 fantov je padlo na plaži! To je vojna. O tem moramo razmišljati,« je poudaril sveti oče.

V ozadju vojn je trgovina z orožjem

Zatem je spomnil, da se je vojna začela že na začetku svetopisemskega poročila o stvarjenju. »Kajn in Abel. Začelo se je sovraštvo, vojni zločin ... V zgodovini so vedno obstajale vojne. Toda vojna je sebična izbira, za katero je značilna naslednja gesta: vzeti zase. Mir pa ima nasprotno gesto: dati in podati roko. Res je, da je tvegano sklepati mir, vendar je vojna bolj tvegana. Pomislite, da se od konca druge svetovne vojne do danes vojne niso končale. Zdaj potekata dve vojni, ki ju zaradi bližine bolj občutimo: ukrajinsko-ruska in palestinsko-izraelska. Kako to, da ni mogoče doseči miru? V ozadju vojn je trgovina z orožjem. Eden izmed ekonomistov mi je povedal, da so naložbe, ki trenutno prinašajo največ obresti, največ denarja, tovarne orožja. To je realnost.«

Zakaj se mogočniki odločajo za vojne?

Po papeževih besedah je težko posploševati in reči, kateri je razlog, da se mogočniki odločijo za začetek vojne: »Za nekatere je to občutek patriotizma, drugi imajo ekonomske interese, tretji želijo ustvariti imperij. Vsak ima svoje razloge, vendar gre pri vojnah vedno za uničevanje. Poglejte slike in posnetke sedanjih vojn, poglejte slike območja Gaze, poglejte si podobo Krima ali Ukrajine. Uničenje.« Sveti oče je ob tem dejal, da je prejšnjo sredo sprejel delegacijo otrok iz Ukrajine. Bil je pretresen, da se nihče izmed njih ni smejal, saj je nasmeh pri otrocih nekaj spontanega. »Pozabili so se smejati in to je zločin. To naredi vojna: človeku prepreči, da bi sanjal«.

Odkod izvira zlo?

Televizijski voditelj je svetega očeta vprašal, odkod izvira zlo, oziroma zakaj smo ljudje sposobni povzročiti toliko trpljenja, če smo ustvarjeni po Božji podobi in podobnosti. »Zlo izhaja iz našega srca, vedno. Imamo možnost, da izberemo: ali dobro ali zlo. Srce je že od nekdaj sposobno delati zlo. Pomislite na prepir med bratoma Kajnom in Abelom. In potem na vse vojne, ki so sledile. Srce je zmožno delati dobro in zlo, in v tem se nahaja dejstvo človekove svobode. Človek je svoboden. Res je, da ga velikokrat pogojujejo družbenopolitična vprašanja, toda človekovo srce je svobodno. In ko se voditelj države odloči za vojno – običajno gre za napadalno in ne obrambno vojno –, to stori svobodno. In potem ne pozabimo, da je danes najbolj dobičkonosna trgovina trgovina z orožjem. Velikokrat se vojne nadaljujejo, se širijo zato, da bi prodali orožje ali preizkušali novo orožje. In ljudje, ki umrejo, so nekako cena, ki jo je treba plačati za preizkus novega orožja ali za trgovanje z orožjem.«

Okleniti se moramo upanja

Papež Frančišek pa je spregovoril tudi o upanju: »Upanje je kot sila, ki nas vodi naprej. Upanje nikoli ne razočara, moramo se okleniti upanja. Simbol upanja je sidro, ki ga vržeš in greš naprej, oklepaš se vrvi, da prideš do obale. To sidro, ki je podoba upanja, nikoli ne razočara. Mi smo tisti, ki povzročamo številna razočaranja, ki so zločinska. Vsak dan se po telefonu slišim z župnijo v Gazi in pripovedujejo mi o tem, kaj se dogaja ... To je grozno ... Koliko mrtvih Arabcev je tam in koliko mrtvih Izraelcev. Dva naroda, ki sta poklicana biti brata, se medsebojno uničujeta. To je vojna: uničiti. O tem moramo razmisliti.«

Najnunejša reforma je refroma src

Na vprašanje novinarja glede tega, katera reforma je v Cerkvi najnujnejša, je sveti oče odgovoril: »Reforma src, za vse kristjane. Strukture je treba ohranjati, spreminjati, reformirati v skladu z njihovo namembnostjo. In upam si reči, da je lahko to tudi nekaj mehaničnega – v dobrem pomenu besede –, vendar je treba strukture vedno posodabljati, uporabimo to pozitivno besedo: spreminjati, da bi posodobili. Srce pa je treba reformirati vsak dan: spreminjati srce. Kadar v srcu začutimo nekaj slabega, na primer zavist, ki uničuje vse odnose, se moramo pokesati in se truditi, da bi nenehno spreminjali svoja srca; biti pozorni na to, kaj se dogaja v srcu. Najprej je potrebno spremeniti srce in potem strukture. Strukture je treba spremeniti, ker gre zgodovina naprej. Stvari, ki so bile primerne v prejšnjem stoletju, zdaj niso več primerne. Toda prava svoboda je v tem, da jih spreminjamo, saj niso absolutne, ampak relativne glede na zgodovinski trenutek.«

Vprašanje migrantov

V nadaljevanju je papež spregovoril o pereči temi migrantov in ponovno izpostavil, da od trenutka, ko ti zapustijo svoje domove, do prihoda v Evropo z njimi ravnajo zelo kruto. Tudi tokrat je spomnil na knjigo z naslovom »Bratec« (v španskem izvirniku »Hermanito), ki je po njegovih besedah zelo lepa. »Napisal jo je migrant, ki je porabil tri leta, da je prišel iz Gvineje v Španijo. Opisal je ta tri leta suženjstva, trpljenja in mučenja. Sedaj dela v Španiji in me je pred dnevi obiskal, da bi se mi zahvalil, ker sem govoril o njegovi knjigi. Njegovo življenje je podobno življenju Pata, ki je izgubil ženo in hčerko, ter tolikih drugih ... Pred nekaj dnevi sem izvedel za primer mučenja nekega človeka, zločinci so zahtevali veliko vsoto, da bi ga izpustili na prostost. To se dogaja na obalah Libije. Bogu hvala smo našli dobrotnika, ki je plačal, tako da je lahko ta oseba prišla sem. Z migranti se velikokrat ravna kot s stvarmi. Pomislimo na primer na tragedijo v Cutru, koliko jih je utonilo! Res je, da ima vsak pravico ostati doma in migrirati. V tem trenutku je v Evropi pet držav, ki sprejemajo večje število migrantov: Ciper, Grčija, Malta, Italija in Španija. Prosim, ne zapirati vrat. V nekaterih od teh držav tudi ni otrok in potrebujejo delovno silo. V nekaterih državah so prazne vasi. Dobra, premišljena migracijska politika pomaga tudi razvitim državam, kot so Italija, Španija itd. Problem migrantov moramo vzeti v roke, odstraniti vse te mafije, ki jih izkoriščajo, ter nadaljevati z reševanjem potrebe po ljudeh v državah kot tudi po migracijah. Migrirati je pravica, ostati v domovini pa je druga pravica. Spoštovati je treba obe. Ena izmed političark, vodja vlade ene zelo pomembnih evropskih držav, je nekoč dejala: "Problem afriških migracij se rešuje v Afriki." Pomagati je treba Afriki pri njenem razvoju, da jim ne bo treba priti. Problem migrantov je zelo pomemben,« je poudaril sveti oče in ponovno priporočil v branje knjigo »Bratec«.

Zakaj papež pogosto prosi za molitev?

Nato je voditelj oddaje spomnil, da papež med svojimi nagovori zelo velikokrat prosi, naj molimo zanj. Zanimalo ga je, kakšen je razlog za to prošnjo. »Ker sem grešnik in potrebujem Božjo pomoč, da bi ostal zvest poklicanosti, ki mi jo je dal On. Vsak ima svojo poklicanost, ki jo mora živeti. Gospod me je poklical za duhovnika, za škofa in kot škof imam zelo veliko odgovornost do Cerkve. In poznam svoje slabosti. Zato moram vse prositi za molitev; naj molijo zame, da bi ostal zvest v služenju Gospodu. Da ne bi postal povprečen pastir, ki ne skrbi za čredo, ampak kot pastir sredi črede; pastir, ki čuti vonj črede in jo pozna. Papež mora vedeti, kakšna je čreda. Pastir mora biti za čredo, da ji pomaga iti naprej, včasih pa tudi pustiti, da čreda poišče nove pašnike. In pastir pred čredo, da jo vodi. In zato potrebujem molitev. To je razlog, da prosim za molitev. Gospod nas je poklical, poklical je pastirje, da bi bili pastirji ljudstva in ne "državni kleriki".«

Kako si sveti oče predstavlja Boga?

Naslednje vprašanje je bilo povezano z molitvijo. Sveti oče je poudaril, da Gospoda lahko prosimo vse, kar želimo, saj tudi sam v evangeliju pravi: »Prosite in vam bo dano«. Po papeževih besedah smo včasih preveč boječi in si Gospoda ne upamo prositi vsega: »To je krščanska modrost, naučiti se moramo trkati na vrata Božjega srca.« Glede tega, kako si med molitvijo prestavlja obličje Boga, pa je sveti oče dejal, da uporablja podobe iz evangelija. »Rad si ga predstavljam kot velikodušnega očeta, ki sprejme sina, ki je odšel od doma in zapravil bogastvo ter se vrne ranjen. Sprejme ga. In kot pravi evangelij, je sin pripravil govor: "Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj ..." Toda oče ga objame in mu skoraj ne dovoli govoriti. Rad si tako predstavljam Gospoda, ko grem k njemu in mu povem: "V tem sem ga polomil …". Rad pomislim, da me potreplja po rami in mi reče: "Pojdi naprej." Gospod nas spodbuja, naj gremo naprej, ne zgraža se nad našimi grehi, saj je Oče in nas spremlja. Zanj je samoumevno, da smo grešniki. Poslal je svojega Sina, da bi nas spremljal: ni ga poslal na svet zato, da bi svet obsodil, ampak da bi ga rešil. Tako pravi liturgija.« Ob tem je sveti oče izrazil upanje, da je pekel prazen: »To ni verska dogma, ampak je moj osebni pogled: rad razmišljam o praznem peklu. Upam, da je to resničnost.«

Potovanje v Argentino in Polinezijo

Beseda je tekla tudi o razmerah v Argentini. Sveti oče je zaskrbljen zaradi situacije v državi, saj ljudje zelo trpijo. »V načrtu je možnost potovanja v drugi polovici leta, saj se je zdaj zamenjala vlada, pa tudi sam imam nekaj obveznosti. Avgusta me na primer čaka potovanje v Polinezijo, ki je daleč, potem pa bi bilo na vrsti potovanje v Argentino, če bo mogoče. Rad bi šel tja. Po desetih letih lahko grem.«

Spomini na otroštvo

Prva stvar, ki papežu pride na misel, ko pomisli na dom, so stari starši, ki so živeli 40 metrov stran od njihovega doma. Z njimi je kot prvi izmed petih otrok preživel veliko časa. »Mama je rodila mojega drugega brata, ko sem bil star 13 mesecev, tako me je babica prišla zjutraj iskat in po kosilu sta me z dedkom peljala domov. To je lep spomin.«

Učiti se vedno bolj ljubiti

Ob koncu pogovora je sveti oče pritrdil, da lahko življenjsko pot povzamemo z naslednjimi besedami: »učiti se vedno bolj ljubiti«. Vedno se lahko naučimo še bolj ljubiti. Veliko ljudi nam je dalo zgled junaške ljubezni, ki jih je vodila tudi v smrt, da so dali življenje za druge.« Pogovor je papež Frančišek tudi tokrat sklenil s prošnjo, naj molimo zanj.