Papež: Skrb za stvarstvo ni le ekološki dejavnik, ampak tudi antropološko vprašanje

Andreja Červek – Vatikan

Pred šestdesetimi leti, 9. oktobra 1963, je v akumulacijsko jezero Vajont s pobočja zgrmel plaz in sprožil smrtonosen val, ki je uničil naselja pod jezom hidroelektrarne in opustošil pokrajino. Življenje je izgubilo 1.917 ljudi, mnogih pa niso nikoli našli. Papež je zbranim pri avdienci dejal, da predstavljajo »val upanja«, »val življenja«, saj so se na tisti val uničenja odzvali s pogumnim spominom in obnovo.

O nesreči v Vajontu je papež dejal, da »tragedije niso povzročile napake pri načrtovanju ali gradnji jezu, temveč to, da so želeli zgraditi rezervoar na napačnem mestu«. In to zato, ker se je na koncu »logiko dobička postavilo pred skrb za človeka in okolje, v katerem živi«. »Če je vaš val upanja spodbudilo bratstvo, je tisti val, ki je prinesel

 obup, sprožil pohlep. Pohlep uničuje, bratstvo pa gradi,« je izpostavil sveti oče.

To je zelo aktualno tudi danes. »Ne bom se utrudil ponavljati, da skrb za stvarstvo ni le ekološki dejavnik, ampak antropološko vprašanje. Povezano je s človeškim življenjem, kot si ga je zamislil in uredil Stvarnik, in zadeva prihodnost vseh ljudi in globalne družbe, v katero smo potopljeni. Vi pa pred tragedijo, ki je lahko posledica izkoriščanja okolja, pričujete o potrebi po skrbi za stvarstvo. To je bistvenega pomena danes, ko se skupni dom sesuva, razlog pa je spet isti: pohlep po dobičku, delirij zaslužka in imetja, zaradi katerega se zdi, da se človek počuti vsemogočnega. Toda to je velika prevara, saj smo ustvarjena bitja in naša narava od nas zahteva, da se v svetu gibljemo s spoštovanjem in skrbjo, ne da bi odstranjevali, ampak da gojimo občutek meje, ki ne pomeni zmanjšanja, temveč je možnost polnosti.«

Papež je še zatrdil, da danes potrebujemo »kontemplativen in spoštljiv pogled svetega Frančiška«, da bi tako »prepoznali lepoto stvarstva in znali stvari pravilno urediti«, da bi »nehali uničevati okolje s smrtonosno logiko pohlepa« in da bi »bratsko sodelovali pri razvoju življenja«. Zbranim pri avdienci je dejal, da oni to že počnejo, ko ohranjajo spomin in pričujejo, kako se lahko življenje ponovno pojavi tam, kjer je vse pogoltnila smrt.