Papež Vatikanski atletiki: Graditi solidarnejšo družbo, živeti krščanske vrednote

Andreja Červek – Vatikan

Papež je izrazil veselje ob »navzočnosti Vatikanske atletike na ulicah, pistah in igriščih« ter izpostavil njihovo »krščansko pričevanje v velikem svetu športa, ki je danes najbolj razširjen izraz kulture«. Zahvalil se je mednarodnim in italijanskim športnim ustanovam, ki pričujejo o živem dialogu in sodelovanju s Svetim sedežem.

Športni dogodki kot izraz skupnosti

Sicer pa je sveti oče spomnil, da je leto 2024 leto olimpijskih in paraolimpijskih iger, ter izrazil upanje, »da bi v tem temnem zgodovinskem trenutku, ki ga živimo, šport lahko vzpostavil mostove, porušil pregrade in pospešil odnose miru«.

»S stilom, ki ga zaznamuje preprostost, si Vatikanska atletika natanko pet let prizadeva spodbujati bratstvo, vključevanje in solidarnost, s tem pa pričuje krščansko vero med športnicami in športniki, tako amaterji kot profesionalci,« je dejal zbranim. Zelo pomembno, da vse to poskušajo početi skupaj z drugimi športniki: »Iniciative Vatikanske atletike – od najpreprostejših in spontanih do sodelovanja na mednarodnih športnih dogodkih – dobijo svoj polni smisel, v kolikor so izraz skupnosti, sestavljene iz žensk in moških, ki so povezani s skupnim služenjem Svetemu sedežu in živijo svojo strast do športa kot izkušnjo evangelizacije.«

Vsi z istim dostojanstvom

Zato društvo pripravlja tudi molitvene in karitativne dogodke. »Sestavni del vašega poslanstva je konkretna bližina najšibkejšim osebam,« pri čemer je papež izpostavil pobude, ki vključujejo mlade s telesnimi ali intelektualnimi posebnimi potrebami, zapornike, migrante, najrevnejše družine. »Lepo je, da na teh srečanjih vsi sodelujejo z istim dostojanstvom, vključno z olimpijskimi in paraolimpijskimi šampioni, diplomati in člani kurije,« je dejal sveti oče in posebej poudaril besedo »bližina«, ki tudi v športu postaja nežnost.

Šport nas uči o bratstvu

V nadaljevanju govora je dejal, da je šport način izražanja lastnih talentov, a prav tako način gradnje družbe. »Šport nas namreč uči o vrednoti bratstva. Nismo otoki. Na igrišču ni pomemben izvor, jezik ali kultura osebe. Kar je pomembno, je zavzemanje in skupni cilj. Ta združenost pri športu je močna metafora za naše življenje. Spominja nas, da smo kljub medsebojnim razlikam člani iste človeške družine. Šport ima moč, da poveže ljudi onkraj njihovih telesnih, ekonomskih ali socialnih zmožnosti. Je sredstvo vključevanja, ki razbija pregrade in praznuje raznolikost. Tudi drugi vatikanski koncil je poudaril, da šport lahko pomaga pri vzpostavljanju bratskih odnosov med ljudmi različnih položajev, narodnosti ali ras (prim. Gaudium et spes, 61).«

»Igra je sestavljena iz pravil, ki jih je treba spoštovati. Zmagati s ponižnostjo in sprejeti poraz z dostojanstvom sta vrednoti, ki ju uči šport in ki se ju mora vsak dan živeti, da bi gradili pravičnejšo in bolj bratsko družbo. Šport nam prav tako dokazuje, da lahko k svojim omejitvam pristopimo s potrpežljivostjo in odločnostjo. Vsak športnik nas z disciplino in prizadevnostjo uči, da je z vero in vztrajnostjo mogoče doseči cilje, za katere smo mislili, da jih je nemogoče doseči.« To »sporočilo upanja in poguma« je po papeževih besedah ključno zlasti za mlade.

Dajte vse od sebe!

Sveti oče je ob koncu zbrane spodbudil, naj še naprej v športu vidijo življenjsko pot, ki jim lahko pomaga graditi solidarnejšo družbo in živeti krščanske vrednote, kot so lojalnost, žrtvovanje, skupinski duh, zavzetost, vključevanje, doslednost, povračilo. »Kar tako naprej, drage prijateljice in prijatelji Vatikanske atletike! Vedno dajte vse od sebe!«