Sveti oče: Naš čas nujno potrebuje preroke novega življenja in pričevalce ljubezni

Andreja Červek – Vatikan

Sveti oče je svoj govor začel z apostolsko konstitucijo o rimski kuriji Praedicate Evangelium (Oznanjujte evangelij), v kateri je določeno, da je »naloga Dikasterija za nauk vere pomagati rimskemu papežu in škofom pri oznanjevanju evangelija po vsem svetu, s tem ko pospešuje in varuje celovitost katoliškega nauka o veri in moralo, pri tem pa zajema iz zakladnice vere in si prizadeva za vedno globlje razumevanje novih vprašanj« (člen 69).

V ta namen sta z motuproprijem Fidem servare (11. februar 2022) bila znotraj Dikasterija ustanovljena dva ločena oddelka, doktrinalni in disciplinski. Nanj se je papež Frančišek skliceval v pismu prefektu, ki ga je poslal 1. julija 2023 ob njegovem imenovanju, da bi bolje opredelil njegovo nalogo in sedanje poslanstvo dikasterija.

»Na eni strani sem poudaril pomembno prisotnost kompetentnih strokovnjakov na disciplinskem oddelku, da bi se tako zagotovila pozornost in doslednost pri izvajanju veljavne kanonske zakonodaje, zlasti pri obravnavanju primerov zlorab mladoletnikov s strani klerikov, ter da bi se spodbujalo pobude o kanonski formaciji ordinarijev in pravnih delavcev. Na drugi strani pa sem vztrajal, da je nujno treba nameniti več prostora in pozornosti področju doktrinalnega oddelka, kjer ne manjka usposobljenih teologov in kvalificiranega osebja, tudi v uradu za zakonsko zvezo in v arhivu,« je dejal papež, ki v omenjenem pismu spomni tudi na 25. obletnico odprtja arhiva za javnost, kar je ob takrat približujočem se Jubileju 2000 bila pobuda Janeza Pavla II. in kardinala Ratzingerja, takratnega prefekta Kongregacije.

Zakramenti. Naš čas pa potrebuje preroke novega življenja.

Dikasterij se torej opredeljuje kot »dejaven na področju razumnosti vere pred spremembo dobe, ki je značilna za naš čas«, je dejal sveti oče in v nadaljevanju govora spregovoril o treh pojmih: zakramenti, dostojanstvo in vera.

Udeleženci plenarnega zasedanja so te dni premišljevali na temo o veljavnosti zakramentov. »Življenje Cerkve se hrani in rase zahvaljujoč zakramentom. Zato se od duhovnikov zahteva posebna skrb pri njihovem podeljevanju in razkrivanju zakladov milosti, ki jih zakramenti prinašajo vernikom. Z zakramenti verniki postanejo sposobni preroštva in pričevanja. Naš čas pa nujno potrebuje preroke novega življenja in pričevalce ljubezni: ljubimo torej in pomagajmo ljubiti lepoto in odrešilno moč zakramentov!« je spodbudil papež.

Dostojanstvo. Vztrajati pri prvenstvenem mestu človeške osebe.

Na drugem mestu je spregovoril o dostojanstvu. »Kot kristjani se ne smemo utruditi, ko vztrajamo “pri prvenstvenem mestu človeške osebe in pri zaščiti njenega dostojanstva neodvisno od vseh okoliščin” (Apostolska spodbuda Laudate Deum, 39),« je dejal sveti oče in omenil dokument, ki ga o tej temi pripravlja dikasterij. Izrazil je željo, »da bi nam kot Cerkvi pomagal, da bi bili vedno bližje tistim, ki se v konkretnem vsakodnevnem življenju brez razglašanja borijo in osebno plačujejo za zaščito pravic tistih, ki niso ničesar vredni«, ter  da bi na različne sedanje poskuse o odpravi ali zapostavljanju drugih mogli odgovoriti z novimi sanjami o bratstvu in družbenem prijateljstvu, ki se ne konča pri besedah« (Okrožnica Fratelli tutti, 6).

Vera. Čas je za ponovni razmislek o nekaterih temah.

Tretji poudarek papeževega govora je bila vera. Spomnil je na dva dogodka: nedavno deseto obletnico apostolske spodbude Evangelii gaudium (Veselje evangelija) in prihajajoči Jubilej 2025, ob katerem bomo »obnovili vero v Jezusa Kristusa, pravega Boga in pravega človeka, upanje naše zgodovine in sveta«. Po papeževih besedah ne moremo zanikati, da na obsežnih območjih našega planeta vera »ne predstavlja več jasne predpostavke skupnega življenja, ampak je pogosto zanikana, zasmehovana, odrinjena in osmešena« (prim. apostolsko pismo v obliki motuproprija Porta fidei, 2).

»Čas je, da ponovno in z več gorečnosti razmislimo o nekaterih temah: o oznanjevanju in sporočanju vere v sedanjem svetu, zlasti mladim generacijam; o misijonarskem spreobrnjenju cerkvenih struktur in pastoralnih delavcev; o novih urbanih kulturah, ki so polne izzivov, a tudi še neznanih vprašanj o smislu; ter navsezadnje in predvsem o osrednjem mestu kerigme v življenju in poslanstvu Cerkve.«

Varovati vero

Papež je dodal, da se pri tem pričakuje pomoč s strani dikasterija. »“Varovati vero” danes pomeni zavzeti se za premislek in razločevanje, da bi se celotna skupnost zavzela za resnično pastoralno in kerigmatično misijonarsko spreobrnjenje, ki bo lahko pomagalo tudi sinodalni poti. Kar je za nas bistveno, lepše, privlačnejše in istočasno nujnejše je vera v Jezusa Kristusa. Vsi skupaj jo bomo, po Božji volji, slovesno obnovili v prihajajočem jubileju, vsak od nas pa je poklican, da jo oznanja vsakemu moškemu in vsaki ženski na zemlji. To je temeljna naloga Cerkve, ki sem ji dal glas v Evangelii gaudium.«

Ne blagoslavlja se zveze, ampak osebe

V tem kontekstu evangelizacije je sveti oče ob koncu govora omenil še nedavno izjavo Fiducia supplicans. »Namen “pastoralnih in spontanih blagoslovov” je konkretno pokazati bližino Gospoda in Cerkve vsem tistim, ki se znajdejo v različnih situacijah in prosijo za pomoč pri nadaljevanju – včasih tudi za začetek – poti vere,« je zatrdil papež Frančišek in dodal, da želi na kratko poudariti dvoje: »Prvič, da ti blagoslovi zunaj liturgičnega konteksta in oblike ne zahtevajo moralne popolnosti, da bi jih prejeli; drugič, da ko par spontano prosi za blagoslov, se ne blagoslavlja zveze, ampak samo osebi, ki sta skupaj zaprosili za blagoslov. Ne zveze, ampak osebi, seveda ob upoštevanju konteksta, občutljivosti, krajev, kjer se živi, in najprimernejših načinov za njegovo podelitev.«