Sveti oče: Z umetnostjo podarjati srečo, širiti veselje, sporočati ubranost
Andreja Červek – Vatikan
Mineva sto let odkar je arena v Veroni postala prizorišče velikih opernih predstav –prva je bila Verdijeva Aida leta 1913. »Sto sezon umetniškega ustvarjanja na najvišji ravni, kar je zbralo in ohranilo dragoceno dediščino preteklosti, da bi jo še bogatejšo predali prihodnjim rodovom. In to je zelo lepo,« je dejal papež. »Gre za inteligentno, ustvarjalno in konkretno obliko hvaležnosti in ljubezni.«
Dediščina, o kateri govorimo, je po papeževih besedah raznovrstna. Sama stavba arene ima dva tisoč letno zgodovino in se je skozi čas ohranila ravno zato, ker je vedno bila živi kraj. Kot se pogosto dogaja, se jo je uporabljalo za različne namene, in bila je protagonistka vrste dogodkov. V nekaterih obdobjih je bila ovrednotena v svoji prvotni funkciji kraja spektakla, v drugih pa je bila uporabljena v skromnejše namene, tako da je celo obstajala nevarnost, da postane kamnolom. Vendar pa jo je vedno rešila naklonjenost Verončanov, s katero so zavarovali njeno preživetje in jo vedno znova obnavljali. Tako se je na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja v njej začel znameniti festival, ki sedaj poteka že sto let.
Papež je izpostavil veliko dela, predanosti in truda, usmerjenih v ta namen, ter spomnil na tiste, ki so obnovili strukture, na avtorje in umetnike, organizatorje dogodkov in vse, ki so na različne načine delali za realizacijo predstav. Kar spominja na besede svetega Pavla, ki je Cerkev primerjal s telesom, ki ima več udov: vsak del dopolnjuje druge s svojo posebno funkcijo (prim. 1 Kor 12,1-27).
»Stoletne umetnosti namreč ne more ustvariti ena sama oseba ali celo majhna skupina izbrancev: potreben je prispevek velike skupnosti, katere delo presega sam obstoj posameznikov in v kateri tisti, ki delajo, vedo, da gradijo nekaj ne le zase, ampak tudi za tiste, ki bodo prišli za njimi. Zato, ko vas gledam, vidim z vami še večjo množico moških in žensk, ki so hodili pred vami in ki ste jih privedli sem: množico, ki je vedno prisotna, tudi na odru, na vsaki predstavi, in nas opominja, kako pomembno je, tako v umetnosti kot v življenju, biti skromen in velikodušen. Ponižnost in velikodušnost: dve vrlini pravega umetnika, o katerih nam govori vaša zgodba!«
Sveti oče je zbrane pri avdienci spodbudil, naj nadaljujejo s svojim prizadevanjem in to z ljubeznijo. Ne toliko zaradi osebnega uspeha, ampak zaradi veselja, ko drugim podarjajo nekaj lepega. »Podarjati srečo z umetnostjo, širiti veselje, sporočati ubranost! To zelo potrebujemo,« je še dejal.
