Sveti oče zadnji dan leta 2023: Hvaležnosti in upanja se učimo pri Materi Mariji
Vatican News
Bistvena razsežnost hvaležnosti in upanja: Bog in bratje
Sveti oče je dejal, da nam vera omogoča zadnji dan leta živeti drugače od svetne miselnosti. »Vera v Jezusa Kristusa, utelešenega Boga, rojenega iz Device Marije, daje nov način občutenja časa in življenja,« kar je povzel z dvema besedama: hvaležnost in upanje.
Nekdo bi lahko rekel, da tako vsi počnejo ta zadnji večer v letu, prav tako se zahvaljujejo in upajo, tako verniki kot neverniki. »Morda se lahko zdi, da je temu tako, in ko bi vsaj bilo!« je dodal papež. »A v resnici sta posvetna hvaležnost in posvetno upanje navidezna. Manjka jima bistvena razsežnost, kar je odnos z Drugim in drugimi, z Bogom in brati. Sploščeni sta na jaz, na lastne interese in tako sta kratkega dosega, ne sežeta čez zadovoljstvo in optimizem.«
Pri tem bogoslužju pa se po papeževih besedah diha popolnoma drugačno ozračje: ozračje slavljenja, čudenja in hvaležnosti. »In to se ne zgodi zaradi veličastnosti bazilike, ne zaradi luči in petja – te stvari so k večjemu posledica –, ampak zaradi Skrivnosti, ki ga odpev prvega psalma takole izrazi: “O čudovita zamenjava! Stvarnik človeškega rodu si je privzel telo in dušo in se rodil iz Device […] in nam je podaril svoje božanstvo.“.«
Hvaležnosti in upanja nas uči Devica Marija
Bogoslužje nam torej pomaga »vstopiti v občutenja Cerkve«, česar se Cerkev uči od Device Marije. »Pomislimo, kakšna hvaležnost je morala biti v Marijinem srcu, ko je gledala novorojenega Jezusa. To je izkušnja, ki jo lahko doživi le mama, a v njej, v Božji Materi, ima edinstveno, neprimerljivo globino. Marija ve, samo ona z Jožefom, od kod je prišel ta otrok. Tam je, diha, joka, potrebuje hrano, treba ga je pokriti in negovati. Skrivnost daje prostor hvaležnosti, ki se poraja v kontemplaciji daru, v zastonjskosti, medtem ko se zaduši v tesnobi posedovanja in pojavljanja.«
Tako kot se Cerkev hvaležnosti uči od Device Matere, se pri njej uči tudi upanja, je nadaljeval sveti oče: »Človek bi pomislil, da je Bog izbral njo, Marijo iz Nazareta, ker je v njenem srcu videl odsev svojega lastnega upanja. Tistega, ki ga je On sam vlil vanjo s svojim Duhom. Marija je bila vedno polna ljubezni, polna milosti, zato je tudi polna zaupanja in upanja.«
To upanje pri Mariji in Cerkvi ni optimizem, ampak je nekaj drugega: je »vera v Boga, ki je zvest svojim obljubam (prim. Lk 1,55)«; in »ta vera ima obliko upanja v razsežnosti časa, lahko bi rekli “na poti“. Kristjan je tako kot Marija romar upanja.« Kot je izpostavil papež, je ravno to tudi tema jubileja 2025, namreč »Romarji upanja«.
Priprava na jubilej 2025 kot pričevanje
In ravno o prihajajočem jubileju je sveti oče spregovoril v nadaljevanju pridige ter povabil k vprašanju, ali se Rim pripravlja, da v svetem letu postane »mesto upanja«. »Vsi vemo, da organizacija jubileja poteka že nekaj časa. Vendar dobro razumemo, da z vidika, ki ga tukaj predstavljamo, ne gre v prvi vrsti za to, temveč za pričevanje cerkvene in civilne skupnosti; pričevanje, ki bolj kot na dogodkih temelji na načinu življenja, na etični in duhovni kakovosti skupnega življenja. Vprašanje lahko torej oblikujemo takole: ali si vsak na svojem področju prizadeva, da bi bilo to mesto znamenje upanja za tiste, ki v njem živijo, in za tiste, ki ga obiščejo?«
Na Trgu svetega Petra videti, kako »se svobodno in mirno gibljejo ljudje vseh narodnosti, kultur in verstev«, je »izkušnja, ki vliva upanje«. Pomembno pa je, da so dobro sprejeti pri obisku bazilike. Dodal je, da je izjemno lepoto Rima, ki je trajna in univerzalna, treba dopolniti »s preprostim okrasjem in normalno funkcionalnostjo na krajih in v situacijah običajnega vsakdanjega življenja«: »Kajti mesto, ki je bolj prijazno za življenje svojih prebivalcev, je tudi bolj prijazno za sprejemanje vseh ostalih.«
Homilijo je sklenil s povabilom k molitvi, katere najboljša učiteljica je Marija: »Dragi bratje in sestre, za romanje, zlasti če je zahtevno, je potrebna dobra priprava. Zato je prihajajoče leto, ki je pred jubilejem, posvečeno molitvi. In kakšno boljšo učiteljico bi lahko imeli kot našo Sveto Mater? Vstopimo v njeno šolo: od nje se naučimo živeti vsak dan, vsak trenutek, vsak poklic z notranjim pogledom, obrnjenim k Jezusu. Radosti in žalosti, zadovoljstva in težave. Vse v navzočnosti in z milostjo Jezusa, Gospoda. Vse s hvaležnostjo in upanjem.«
