Kateheza med splošno avdienco namenjena žalosti: Črv, ki razjeda srce

Andreja Červek - Vatikan

Svetopisemski odlomek: Ps 13,2-3.6

Do kdaj, Gospod, me boš do kraja pozabljal?
Doklej boš skrival svoje obličje pred mano?
Do kdaj se bom moral žalostiti v svoji duši,
nositi bolečino dan za dnem v svojem srcu?
Doklej se bo moj sovražnik povzdigoval nad mano?
Jaz pa zaupam v tvojo dobroto,
moje srce se zaradi tvoje rešitve raduje.
Peti hočem Gospodu,
ker mi je izkazal dobro.

Kateheza: Grešna nagnjenja in kreposti. Žalost.

Dragi bratje in sestre, dober dan!

V našem ciklu katehez o grešnih nagnjenjih in krepostih se bomo danes ustavili pri  žalosti, razumljeni kot pobitost duše, kot stalna stiska, ki človeku preprečuje, da bi v svojem življenju doživljal veselje.

Najprej je treba poudariti, da so puščavski očetje v zvezi z žalostjo naredili pomembno razlikovanje. Obstaja žalost, ki je primerna za krščansko življenje in se z Božjo milostjo spremeni v veselje: te seveda ne smemo

 zavračati, saj je del poti spreobrnjenja. Obstaja pa tudi druga vrsta žalosti, ki se vtihotapi v dušo in jo spravi v stanje pobitosti: proti tej drugi vrsti žalosti se je treba odločno in z vso močjo boriti, saj prihaja od hudega duha. To razlikovanje najdemo tudi pri svetem Pavlu, ki v pismu Korinčanom pravi: »Žalost zaradi Boga namreč rodi spreobrnitev za odrešenje, ki se je ne kesamo, svetna žalost pa povzroča smrt« (2 Kor 7,10).

Obstaja torej prijateljska žalost, ki nas vodi k odrešenju. Pomislimo na izgubljenega sina iz prilike: ko pride do dna svojega propada, začuti veliko grenkobo, zaradi katere gre vase in se odloči vrniti v očetovo hišo (prim. Lk 15,11-20). Ječati nad svojimi grehi, spominjati se stanja milosti, iz katerega smo padli, jokati, ker smo izgubili čistost, v kateri nas je Bog sanjal, je milost.

Obstaja pa še druga vrsta žalosti, ki je bolezen duše. Pojavi se v človeškem srcu, ko izgine želja ali upanje. Tu se lahko sklicujemo na pripoved o učencema na poti v Emavs. Ta dva učenca z razočaranim srcem zapustita Jeruzalem in neznancu, ki se jima v nekem trenutku pridruži, zaupata: »Mi pa smo upali, da je on – torej Jezus – tisti, ki bo odkupil Izrael« (Lk 24,21). Dinamika žalosti je povezana z izkušnjo izgube. V človeškem srcu se rodijo upanja, ki se včasih razblinijo. Lahko gre za željo po posedovanju nečesa, česar ne moremo dobiti; pa tudi za nekaj pomembnega, kot je izguba naklonjenosti. Ko se to zgodi, je, kot da bi človekovo srce padlo v prepad, občutki, ki jih doživlja, pa so obup, šibkost duha, depresija, tesnoba. Vsi gremo skozi preizkušnje, ki v nas ustvarjajo žalost, saj nas življenje sili, da si ustvarimo sanje, ki se nato razblinijo. V takšnem položaju se nekateri po obdobju pretresov zanašajo na upanje, drugi pa se predajajo melanholiji in ji dovolijo, da se razrašča v njihovem srcu. Ali v tem čutimo užitek? Žalost je kot užitek neužitka. Kot da bi vzeli zelo grenki bonbon, brez sladkorja, slabega okusa. Žalost je užitek v neužitku.

Menih Evagrij pravi, da je cilj vseh grešnih kreposti užitek, pa naj bo še tako minljiv, medtem ko žalost uživa ravno v nasprotnem: ostajanju v neskončni žalosti. Nekatera dolgotrajna žalovanja, ko človek še naprej širi praznino za tistim, ki ga ni več, niso primerna za življenje v Duhu. Določena zamerljiva zagrenjenost, ko ima oseba v mislih vedno neko povračilo, zaradi katere si nadene podobo žrtve, v nas ne ustvarja zdravega življenja, kaj šele krščanskega. V preteklosti vsakega človeka je nekaj, kar je treba ozdraviti. Žalost se lahko iz naravnega čustva spremeni v zlo stanje duha.

Demon žalosti je zahrbten. Puščavski očetje so ga opisali kot črva v srcu, ki razjeda in izpraznjuje tiste, ki ga hranijo. Ta podoba je lepa, pomaga nam razumeti. Kaj moram storiti, ko sem žalosten? Ustaviti se in pogledati, ali je ta žalost dobra ali pa ni dobra. Zatem pa delovati v skladu z naravo žalosti. Ne pozabite, da je žalost lahko nekaj slabega, saj nas vodi v pesimizem, vodi nas v egoizem, ki ga je težko ozdraviti.

Bratje in sestre, biti moramo pozorni na to vrsto žalosti in misliti na Jezusa, ki nam prinaša veselje vstajenja. Naj bo življenje še tako polno nasprotij, neizpolnjenih želja, neuresničenih sanj, izgubljenih prijateljstev, zaradi Jezusovega vstajenja lahko verjamemo, da bo vse rešeno. Jezus ni vstal samo zaradi samega sebe, ampak tudi zaradi nas, da bi odkupil vso srečo, ki je v našem življenju ostala neizpolnjena. Vera prežene strah in Kristusovo vstajenje odstrani žalost kot kamen z groba. Vsak dan v življenju kristjana je vaja v vstajenju. Georges Bernanos v svojem znamenitem romanu Dnevnik podeželskega duhovnika župniku v Torcyju položi na usta naslednje besede: »Cerkev razpolaga z veseljem, vsem tistim veseljem, ki je namenjeno za ta žalostni svet. Kar ste storili proti njej, ste storili proti veselju.« Še en francoski pisatelj, León Bloy, nam je zapustil čudovit stavek: »Obstaja samo ena žalost, [...] ta, da nismo sveti.« Naj nam Duh vstalega Jezusa pomaga premagati žalost s svetostjo.