Tri besede duhovnikom: veselje evangelija, pripadnost ljudstvu in rodovitnost služenja

Vatican News

Dragi bratje in sestre! Iz srca se vam zahvaljujem za ta trenutek, ki ga lahko preživim z vami. Hvala, da ste prišli v Rim ob priložnosti mednarodne konference za trajno formacijo duhovnikov, ki jo organizira Dikasterij za kler – še posebej veliki korejski voditelj! – kakor tudi dikasterija za evangelizacijo in za vzhodne Cerkve. Zahvaljujem se prefektom sodelujočih dikasterijev in vsem, ki so se trudili pripraviti ta dogodek. Mnogim izmed vas ni bilo lahko priti v Rim. Predvsem pa vam želim izraziti svojo hvaležnost za to, kar delate v svojih škofijah in v svojih državah, za službo, ki jo opravljate in kar je tudi pokazala anketa v pripravi na to konferenco.

 V teh dneh imate milost, da lahko podelite dobre prakse, razpravljate o izzivih in težavah ter preučujete prihodnja obzorja duhovniške formacije v tej spremembi dobe, pri tem pa vedno glejte naprej in ste vedno pripravljeni na Gospodovo Besedo ponovno vreči mreže (prim. Lk 5,4-5; Jn 21,6). Gre za hojo v iskanju sredstev in jezikov, ki pomagajo pri duhovniški formaciji, pri čemer ne mislimo, da imamo vse odgovore v rokah, – jaz se bojim tistih, ki imajo v rokah vse odgovore, strah me jih je – ampak zaupamo, da jih lahko najdemo na poti. V teh dneh torej prisluhnite drug drugemu in dopustite, da vas navdihne povabilo apostola Pavla Timoteju, ki je tudi geslo vašega simpozija: »Poživi Božji dar, ki je v tebi« (prim. 2 Tim 1,6). Poživiti dar, ponovno odkriti maziljenje, ponovno zanetiti ogenj, da ne bi ugasnila gorečnost apostolske službe.

In kako lahko poživimo prejeti dar? Rad bi vam nakazal tri smeri na poti, po kateri hodite: veselje evangelija, pripadnost ljudstvu in rodovitnost služenja.

Prva. Veselje evangelija. V središču krščanskega življenja je dar prijateljstva z Gospodom, ki nas osvobaja žalosti individualizma in tveganja življenja brez smisla, brez ljubezni in brez upanja. Veselje evangelija, dobra novica, ki nas spremlja, je prav to: Bog nas ljubi z nežnostjo in usmiljenjem. In to veselo oznanilo smo poklicani oznanjati v svetu in o njem pričevati s svojim življenjem, da bi vsi odkrili lepoto odrešujoče Božje ljubezni, ki se kaže v Jezusu Kristusu, ki je umrl in vstal (prim. Evangelii gaudium, 36). Spomnimo se, kaj je rekel sveti Pavel VI.: najprej biti priče nato učitelji (prim. Evangelii nuntiandi, 41), priče Božje ljubezni, ki edina šteje. In ko človek ni sposoben biti priča, je to žalostno, zelo žalostno ...

Tu najdemo temelj stalne formacije, ne le duhovnikov, ampak vsakega kristjana, kar poudarja tudi Ratio fundamentalis: samo če smo in ostanemo učenci, lahko postanemo Božji služabniki in misijonarji njegovega Kraljestva. Le s sprejemanjem in varovanjem veselja evangelija lahko to veselje prinašamo drugim. Pri stalni formaciji torej ne pozabimo, da smo vedno učenci na poti in da je to v vsakem trenutku nekaj najlepšega, kar se nam je po milosti zgodilo! In ko najdemo duhovnike, ki nimajo te sposobnosti služenja, morda sebične, duhovnike, ki so nekoliko ubrali »podjetniško« pot, so izgubili to sposobnost, da se počutijo kot učenci, da se počutijo kot mojstri.

Toda milost vedno predpostavlja naravo in za to potrebujemo celostno človeško oblikovanje. Pravzaprav biti Gospodov učenec ni verska preobleka, ampak je življenjski slog, zato zahteva skrb za našo človečnost. Nasprotje tega je »posvetni« duhovnik. Ko posvetnost vstopi v duhovnikovo srce, je vse uničeno. Glede tega vidika vas prosim, da uporabite vse svoje energije in vire: skrb za človeško oblikovanje. In tudi skrb, da živimo človeško. Starejši duhovnik mi je nekoč rekel: »Ko se duhovnik ni sposoben igrati z otroki, je izgubil«. Zanimivo je: to je test. Potrebni so v polnosti človeški duhovniki, ki se igrajo z otroki in božajo starejše, sposobni dobrih odnosov, zreli za soočanje z izzivi službe, da bi tolažba evangelija dosegla Božje ljudstvo po njihovi človeškosti, spremenjeni v Duhu Jezusa. Nikoli ne pozabimo na človeško moč evangelija! Zagrenjen duhovnik, duhovnik, ki ima bridkost v srcu, je »devičnik«!

Druga pot po kateri je potrebno hoditi: pripadnost Božjemu ljudstvu, samo skupaj smo lahko misijonarski učenci. Duhovniško službo lahko živimo le dobro potopljeni v duhovniško ljudstvo, iz katerega tudi izhajamo. Ta pripadnost ljudstvu – nikoli se ne počutimo ločeni od poti svetega vernega Božjega ljudstva – nas varuje, podpira v naših prizadevanjih, nas spremlja v pastoralnih skrbeh in nas varuje pred nevarnostjo, da bi se oddaljili od resničnosti in se počutili vsemogočne. Bodimo previdni, saj je to tudi korenina vsake oblike zlorabe.

Da bi ostali potopljeni v resnično zgodovino ljudstva, je treba duhovniško formacijo ne pojmovati kot »ločeno«, ampak da bi lahko uporabili prispevek Božjega ljudstva: duhovnikov in vernikov laikov, moških in žensk, ljudi v celibatu in zakonskih parov, starih in mladih, ne da bi pozabili na revne in trpeče, ki nas imajo toliko za poučiti. V Cerkvi namreč obstaja vzajemnost in krožnost med življenjskimi stanovi, poklicanostjo, službami in karizmami. In to zahteva ponižno modrost učenja skupne hoje, s čimer sinodalnost postane slog krščanskega življenja in samega duhovniškega življenja. Od duhovnikov se zlasti danes zahteva, da opravljajo »vaje sinodalnosti«. Vedno si zapomnimo to: hoditi skupaj. Duhovnik je vedno skupaj z ljudstvom, ki mu pripada, pa tudi skupaj s škofom in sobrati duhovniki. Nikoli ne zanemarjajmo duhovniškega bratstva! In glede tega vidika zedinjenja z Božjim ljudstvom Pavel opozarja Timoteja: »Spominjaj se svoje matere in svoje babice«. Ne pozabite na svoje korenine, svojo zgodovino, zgodovino svoje družine, zgodovino svojega naroda. Duhovnik se ne rodi spontano. Ali je del Božjega ljudstva ali pa je aristokrat, ki konča kot nevrotik.

Nazadnje, tretja pot, ki je rodovitnost služenja. Služenje je znak Kristusovih služabnikov. Učitelj nam je to pokazal vse življenje, še posebej pa pri zadnji večerji, ko je učencem umil noge. Z vidika služenja formacija ni neko zunanje dejanje, prenos učenja, ampak postane umetnost postaviti drugega v središče, izpostaviti njegovo lepoto, dobro, ki ga nosi v sebi, osvetliti njegove darove in tudi njegove sence, njegove rane in njegove želje. In zato formirati duhovnike pomeni služiti jim, služiti njihovemu življenju, spodbujati njihovo pot, jim pomagati pri razločevanju, jih spremljati v težavah in jih podpirati v pastoralnih izzivih.

Tako formiran duhovnik se bo sam postavil v službo Božjega ljudstva, bo blizu ljudem in, kot Jezus na križu, si bo naložil vse. Poglejmo ta tron, bratje in sestre: križ. Od tam nas je Gospod ljubil do konca (glej Janez 13,1), ustvaril novo ljudstvo. In tudi mi, ko se damo v službo drugim, ko postanemo očetje in matere za tiste, ki so nam zaupani, ustvarjamo Božje življenje. To je skrivnost rodovitne pastorale: ne pastorale, v kateri smo v središču, ampak pastorale, ki rojeva hčere in sinove za novo življenje v Kristusu, ki prinaša živo vodo evangelija v tla človeškega srca in sedanjega časa.

Vse dobro vam želim. Vi – to želim dodati in tudi nadaljevati nekaj, kar sem rekel prej – prosim, ne naveličajte se biti usmiljeni. Vedno odpuščajte. Ko ljudje pridejo k spovedi, pridejo prosit odpuščanja in ne poslušat teološke lekcije ali pokore. Bodite usmiljeni, prosim. Vedno odpuščajte, saj ima odpuščanje to milino božanja, sprejemanja. Odpuščanje prenavlja od znotraj. Priporočam vam tole: vedno odpuščajte. Želim vam vse najboljše na vašem simpoziju in vam izročam tri ključne besede: veselje evangelija, ki je temelj našega življenja, pripadnost ljudstvu, ki nas varuje in podpira, svetemu vernemu Božjemu ljudstvu, rodovitnost služenja, ki nas napravlja očete in pastirje. Naj vas vedno spremlja Gospa. Gospa nam duhovnikom daje eno: milost nežnosti, tisto nežnost, ki jo opazimo tudi pri ljudeh v težavah, starih, bolnih, zelo majhnih otrocih ... Prosite za to milost in ne bojte se biti nežni. Nežnost je močna. Hvala!