Papež Frančišek: Jezus nam razodeva Očeta, ki nam je blizu, je sočuten in nežen

»Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij bogoslužja nam kaže Jezusa v premikanju«. S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor pred opoldansko molitvijo Angel Gospodov z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na današnjo 5. nedeljo med letom.

Papež Frančišek

Dejansko je končal s pridiganjem in ko je prišel ven iz shodnice, se je napotil v hišo Simona Petra, kjer je ozdravil njegovo taščo mrzlice. Potem proti večeru gre ven proti vratom mesta, kjer je srečal številne bolnike in obsedence in jih je ozdravil. Naslednje jutro se je zgodaj vstal in se umaknil, da bi molil. In končno nadaljuje s potjo skozi Galilejo (prim. Mr 1,29-39). Jezus se premika.

Zaustavimo se pri tem Jezusovem neprestanem premikanju, ki nam pove nekaj pomembnega o Bogu in nam istočasno zastavlja nekatera vprašanja o naši veri.

Jezus, ki gre naproti ranjenemu človeštvu, nam kaže Očetovo obličje. Možno je, da je v nas še vedno ideja o oddaljenem, hladnem in glede naše usode brezbrižnem Bogu. Evangelij pa nam nasprotno kaže Jezusa, ki potem, ko je učil v shodnici, gre ven, da bi Beseda, ki jo je učil, lahko dosegla, se dotaknila in ozdravila še druge osebe. S tem načinom nam razodeva, da Bog ni oddaljeni gospodar, ki nam govori od zgoraj. Nasprotno, je Oče, ki se poln ljubezni približa, obišče naše hiše, ki hoče rešiti in osvoboditi, ozdraviti vsakršnega zla telo in duha. Bog je vedno ob nas. Božjo držo lahko opišemo v treh besedah: bližina, sočutje in nežnost. Bog, ki postane bližnji, da bi nas spremljal; nežen, da bi nam odpustil. Tega ne pozabite: bližina, sočutje in nežnost. To je Božja drža.

Ta Jezusova nenehna hoja nas nagovarja. Vprašamo se lahko: smo odkrili obličje Boga kot Očeta usmiljenja ali verjamemo in oznanjamo hladnega in oddaljenega Boga? Nam vera prinaša nemir poti ali pa je za nas intimistična tolažba, zaradi katere smo pri miru? Molimo samo za to, da bi se počutili mirne ali pa nas Beseda, ki jo poslušamo in učimo, nagovarja, da gremo ven kot Jezus, da bi srečali druge in širili Božjo tolažbo? Ta vprašanja nam bodo dobro dela, če si jih bomo zastavili.

Glejmo torej Jezusovo pot in si zapomnimo, da je naše primarno duhovno delo to, da zapustimo Boga, za katerega mislimo, da ga poznamo in se vsak dan spreobračamo k Bogu, ki nam ga Jezus predstavlja v evangeliju kot Očeta ljubezni in sočutja. Oče, ki je blizu, je sočuten in nežen. In ko bomo odkrili resnično Očetovo obličje, bo naša vera zorela. Ne bomo več ostali zakristijski ali salonski kristjani, ampak se bomo čutili poklicane postati prinašalci upanja in Božjega ozdravljenja.

Sveta Marija, žena na poti, naj nam pomaga, da bi oznanjali in pričevali Gospoda, ki je bližnji, sočuten in nežen.