Papež Frančišek: Osvojimo Jezusov slog s tistimi, ki trpijo: malo besed in konkretna dejanja

Papež Frančišek

Bolnemu, ki ga je prosil, Jezus odgovori: »Hočem, bodi očiščen!« (v. 41). Izgovori preprost stavek, ki ga neposredno uresniči. Dejansko je »takoj gobavost izginila in bil je očiščen« (v. 42). Poglejte Jezusov slog s tistimi, ki trpijo: malo besed in konkretna dejanja.

Večkrat ga v evangeliju vidimo, da se tako obnaša pred tistimi, ki trpijo: gluhonemi (prim. Mr 7,31-37), hromimi (prim. Mr 2,1-12) in mnogimi drugimi pomoči potrebnimi (prim. Mr 5). Vedno naredi tako: malo govori in besedam sledijo takoj dejanja. Od primera do primera se skloni, prime za roko, ozdravi. Ne zadržuje se v govorih ali zasliševanjih, še manj v pietizmu in sentimentalnosti. Namesto tega pokaže občutljivo skromnost nekoga, ki pozorno posluša in ukrepa hitro, po možnosti ne da bi pritegnil pozornost.

To je čudovit način ljubezni in kako dobro nam bo delo, če si ga bomo zamislili in usvojili! Pomislimo tudi na to, ko se zgodi, da srečamo ljudi, ki se tako obnašajo: trezni v besedah, a radodarni v dejanjih; neradi se kažejo, vendar so pripravljeni postati koristni; učinkoviti pri pomoči, ker so pripravljeni prisluhniti. Prijatelji, prijateljice, ki jih lahko vprašaš: »Ali mi želiš pomagati?«, z zaupanjem, da slišiš odgovor, skoraj z Jezusovimi besedami: »Da, hočem, tukaj sem zate!«. Ta konkretnost je še toliko bolj pomembna v svetu, kot je naš, v katerem se zdi, da se minljiva virtualnost odnosov vse bolj uveljavlja.

Poslušajmo raje, kako nas izziva Božja Beseda: »Če sta brat ali sestra gola in jima manjka vsakdanje hrane, pa jima kdo izmed vas reče: »Pojdita v miru! Pogrejta se in najejta!« a jima ne daste, kar potrebujeta za telo, kaj to pomaga?  To pravi apostol Jakob (Jak 2,15–16). Ljubezen potrebuje konkretnost, prisotnost, srečanje, podarjen čas in prostor. Ni je mogoče zreducirati na lepe besede, slike na ekranu, trenutne selfije ali kratka sporočila. So uporabna orodja, a niso dovolj za ljubezen, ne morejo nadomestiti konkretne prisotnosti.

Vprašajmo se danes: ali znam prisluhniti ljudem, ali sem na voljo njihovim dobrim prošnjam? Ali pa se opravičujem, odlašam, se skrivam za abstraktnimi in nekoristnimi besedami? Konkretno, kdaj sem šel nazadnje na obisk k osamljeni ali bolni osebi? Vsak naj si odgovori v srcu. Kdaj je bilo zadnjič, ko sem spremenil svoje načrte, da bi ustregel potrebam tistih, ki so me prosili za pomoč?

Marija, hitra v skrbi, pomagaj nam, da bomo pripravljeni in konkretni v ljubezni.