Papež Frančišek pri katehezi: Proti lenobi se boriti s potrpežljivostjo vere

Andreja Červek – Vatikan

V središču kateheze je bilo grešno nagnjenje acidia, ki jo običajno imenujemo lenoba. A kot je pojasnil papež, je lenoba bolj posledica acidie. Gre za stanje, v katerem človek čuti odpor do vsega, odnos z Bogom mu postane dolgočasen in tudi najsvetejša dejanja, ki so nekoč ogrela njegovo srce, se mu zdaj zdijo popolnoma nekoristna. Da bi se zoperstavili acidii, sveti oče priporoča »potrpežljivost vere« in opogumlja, naj se naslonimo na Jezusa, ki nas v skušnjavi nikoli ne zapusti.

Svetopisemski odlomek: Mt 26,36.40-41

Tedaj je prišel Jezus z njimi na kraj, ki se imenuje Getsemani, in jim rekel: »Sédite tukaj, medtem stopim tja in bom molil.« Nato je šel k učencem in jih našel speče. Rekel je Petru: »Tako, eno uro niste mogli bdeti z menoj? Čujte in molíte, da ne pridete v skušnjavo! Duh je sicer voljan, a meso je slabotno.«

Kateheza: Grešna nagnjenja in kreposti. Acidia.

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Med vsemi glavnimi grešnimi nagnjenji je eno, ki je pogosto spregledano. Morda zato, ker je njegovo ime mnogim nerazumljivo: acidia. Zato se na seznamu grešljivosti izraz acidia pogosto zamenja z drugim, mnogo bolj razširjenim izrazom, to je lenoba. V resnici je lenoba bolj posledica kot vzrok. Ko je človek brezdelen, ravnodušen, apatičen, pravimo, da je len. A kot uči modrost puščavskih očetov, je razlog te lenobe pogosto acidia, ki v grščini dobesedno pomeni »pomanjkanje skrbi«.

Gre za zelo nevarno skušnjavo. Kdor postane njena žrtev, je, kot da bi ga zdrobila smrtna želja: čuti odpor do vsega, odnos z Bogom mu postane dolgočasen in tudi najsvetejša dejanja, ki so nekoč ogrela njegovo srce, se mu zdaj zdijo popolnoma nekoristna. Človek začne obžalovati čas, ki teče, in mladost, ki je nepopravljivo za njim.

Acidia je opredeljena kot »demon poldneva«: zaloti nas sredi dneva, ko je utrujenost na vrhuncu in se zdi, da so ure, ki so pred nami, monotone, nemogoče živeti. Menih Evagrij je to skušnjavo opisal na naslednji način: »Oči lenega človeka so nenehno uprte v okna in v svojih mislih sanjari o obiskovalcih […]. Ko bere, pogosto zeha in ga zlahka premaga spanec, mane si oči, drgne si roke, in ko odmakne oči od knjige, gleda v steno; potem se ponovno posveti knjigi in še malo bere [...]; na koncu skloni glavo, pod njo položi knjigo in zaspi z lahkim spancem, dokler ga ne prebudi lakota in ga spodbudi, da poskrbi za svoje potrebe;« skratka, »len človek ne opravlja Božjega dela s skrbnostjo«.

Sodobni bralci v teh opisih vidijo nekaj, kar zelo spominja na zlo depresije, tako s psihološkega kot s filozofskega vidika. Za nekoga, ki ga je zajela acidia, življenje izgubi smisel, molitev je dolgočasna, vsaka bitka se zdi nesmiselna. Če smo v mladosti gojili strasti, se nam zdaj zdijo nelogične, so sanje, ki nas niso osrečile. In

 tako se prepustimo in zdi se, da je edini izhod, da se zamotimo in o tem ne razmišljamo. Človek bi raje bil omamljen in imel um popolnoma prazen ... To je nekako tako, kot da bi vnaprej umrl.

Učitelji duhovnosti so ob tem grešnem nagnjenju, za katerega vemo, da je zelo nevarno, predvideli različna zdravila. Rad bi izpostavil tisto, ki se mi zdi najpomembnejše in bi ga poimenoval potrpežljivost vere. Čeprav si človek pod vplivom acidie želi biti »drugje«, pobegniti od resničnosti, pa mora imeti pogum, da ostane in sprejme Božjo prisotnost v svojem »tukaj in zdaj«, v svojem položaju, kakršen je. Menihi pravijo, da je zanje celica najboljši učitelj življenja, saj je kraj, ki ti konkretno in vsak dan govori o tvoji zgodbi ljubezni z Gospodom. Demon acidie hoče uničiti ravno to preprosto veselje tukaj in zdaj, to hvaležno čudenje na stvarnostjo. Hoče te prepričati, da je vse zaman, da nima nič smisla, ni vredno skrbeti za nič in za nikogar.

Koliko ljudi, ki so bili plen acidie, je gnal nemir brez obraza in so nespametno zapustili pot dobrega, na kateri so bili! Acidia je odločilna bitka, ki jo je treba dobiti za vsako ceno. To je bitka, ki ni prizanesla niti svetnikom, saj je v mnogih njihovih dnevnikih nekaj strani, ki govorijo o strašnih trenutkih, o dejanskih nočeh vere, ko se je vse zdelo temno. Ti svetniki nas učijo, kako v potrpežljivosti prečkati noč in sprejeti uboštvo vere. Priporočali so, naj pod pritiskom acidie ohranjamo manjšo mero dela, naj si postavimo cilje, ki so bolj na dosegu roke, hkrati pa naj vzdržimo in vztrajamo, tako da se naslonimo na Jezusa, ki nas v skušnjavi nikoli ne zapusti.

Vera, ki jo muči preizkušnja acidie, ne izgubi svoje vrednosti. Nasprotno, je prava vera, zelo človeška vera, ki kljub vsemu, kljub temi, ki jo zaslepi, še vedno ponižno veruje. To je tista vera, ki ostane v srcu, kot žerjavica ostane pod pepelom. Vedno ostane. In če kdo med nami pade v to pregreho ali v skušnjavo acidie, naj poskuša pogledati vase in varovati žerjavico pod pepelom: tako se hodi naprej.