Papež Frančišek sprejel člane sinoda Armenske patriarhalne Cerkve v Ciliciji

GOVOR SVETEGA OČETA
Sinodu Armenske patriarhalne Cerkve v Ciliciji
28. februarja 2024

Blaženost, dragi bratje škofje, dobrodošli! Z veseljem vas pozdravljam v Rimu, pri grobu apostolov Petra in Pavla, po praznovanju godu sv. Gregorja iz Nareka, cerkvenega učitelja.

Kot škofje, nasledniki apostolov, smo odgovorni, da spremljamo sveto Božje ljudstvo k Jezusu, Gospodu in Prijatelju ljudi, našemu Dobremu pastirju. Zato smo se na dan posvečenja zavezali, da bomo ohranjali vero, okrepili upanje in širili Kristusovo ljubezen.

Dragi bratje, ena od velikih odgovornosti Sinoda je, da vaši Cerkvi da škofe za jutri. Prosim vas, da jih skrbno izberete, da bodo predani čredi, zvesti pastoralni skrbi in nikoli stremuhi. Ne smejo biti izbrani na osnovi lastnih simpatij ali teženj, prav tako je treba biti zelo pozoren na može, ki imajo »poslovno žilico« ali na tiste, ki »imajo vedno kovček v rokah«, in ljudstvo puščajo osirotelo. Škof, ki na svojo eparhijo gleda kot na prehodno mesto k drugi, »prestižnejši«, pozablja, da je  poročen s Cerkvijo in je v nevarnosti – dovolite mi ta izraz – da bo zagrešil »pastoralno prešuštvo«. Isto se zgodi, kadar izgubljamo čas za dogovarjanje o novih sedežih ali napredovanjih: škofov ne dobimo na trgu, pač pa jih Kristus izbere kot naslednike svojih apostolov in pastirje svoje črede.

V svetu, ki je poln samote in oddaljenosti, morajo tisti, ki so nam zaupani, v nas čutiti toplino Dobrega pastirja, našo očetovsko pozornost, lepoto bratstva, Božje usmiljenje. Sinovi vašega dragega naroda potrebujejo bližino svojih škofov. Vem, da so v zelo velikem številu razpršeni po svetu in to včasih na zelo prostranih ozemljih, kjer jih je težko obiskovati. Vendar pa je Cerkev ljubeča mati in mora iskati vsa mogoča sredstva, da bi jih dosegla, da bi Božjo ljubezen prejemali v njihovem lastnem cerkvenem izročilu. Ne gre toliko za vprašanje struktur, ki so samo sredstva, ki pomagajo pri širjenju evangelija; gre predvsem za pastoralno ljubezen, za iskanje in pospeševanje dobrega z evangeljskim pogledom in odprtostjo: mislim tudi na nujnost še tesnejšega sodelovanja z Armensko Apostolsko Cerkvijo.

Predragi, v tem svetem postnem času smo poklicani, da gledamo na križ in da gradimo na Kristusu, ki zdravi rane z odpuščanjem in ljubeznijo. Dolžni smo se zavzemati za vse, z veličino duše in duha. Kot sv. Gregor iz Nareka, ki je takole molil: Gospod, »spomni […] se tistih, ki so v človeškem rodu naši sovražniki, vendar za njihovo dobro: daj jim odpuščanje in usmiljenje.« In s presunljivo preroško aktualnostjo je zapisal: »Ne iztrebi tistih, ki me mučijo: spremeni jih! Izkorenini pokvarjeno zemeljsko vedenje ter v meni in v njih zakorenini dobro« (Libro delle Lamentazioni, LXXXIII).

Vi, bratje, skupaj z duhovniki, diakoni, redovnicami in redovniki, ter vsemi verniki vaše Cerkve, imate veliko odgovornost. Sv. Gregor Razsvetitelj je prinesel Kristusovo luč armenskemu ljudstvu in to je bilo prvo, ki jo je kot tako sprejelo v zgodovini. Vi ste torej priče in tako rekoč »prvorojenci« te luči, ste zora, ki je bila poklicana, da izžareva krščansko preroštvo v svetu, ki ima pogosto raje temo sovraštva, delitev, nasilja in maščevanja. Seveda mi boste lahko rekli, da vaša Cerkev številčno ni velika. A spomnimo se, da Bog rad dela čudeže s tistimi, ki so majhni. In v tem smislu vas prosim, da ne zanemarite skrbi za majhne in uboge; dajajte jim zgled evangeljskega življenja, ki je daleč od blišča bogastva, od prevzetnosti oblasti; sprejemajte begunce, podpirajte tiste v diaspori kot brate in sestre, sinove in hčere.

Z vami bi rad podelil še en vidik, ki ga čutim kot prednostnega: veliko moliti, tudi za ohranitev tistega notranjega reda, ki omogoča, da delujemo v harmoniji, ko razločujemo evangeljske prednostne naloge, ki so Gospodu ljube. Kot opozarja star latinski pregovor: »Ohranjaj red in red bo ohranjal tebe.« Vaši Sinodi naj bodo torej dobro pripravljeni, problemi skrbno preštudirani, modro ocenjeni; rešitve, ki morajo vedno biti samo v dobro duš, naj bodo uveljavljene in modro, dosledno in kompetentno preverjene; predvsem poskrbite za popolno preglednost, tudi na ekonomskem področju. Zakone je treba poznati in uveljavljati ne zaradi formalnosti, temveč zato, ker so orodja ekleziologije, ki tudi tistim, ki nimajo oblasti, da se s polnimi uzakonjenimi pravicami lahko sklicujejo na Cerkev, in se izognejo samovolji močnejšega.

Rad bi vam zaupal še eno misel v zvezi s poklicno pastoralo. V sekulariziranem svetu, bogoslovci in tisti, ki se vzgajajo za redovno življenje danes bolj kot kadarkoli potrebujejo dobro zakoreninjenost v pristnem krščanskem življenju, daleč od vsake »razkošne psihologije«. Prav tako duhovniki, zlasti mladi, potrebujejo bližino pastirjev, ki podpirajo bratsko občestvo med njimi, da ne bodo izgubili poguma pred napori in bodo dan za dnem bolj poslušni ustvarjalnosti Svetega Duha, da bi Božjemu ljudstvu služili z veseljem ljubezni, ne z okostenelostjo in jalovim ponavljanjem birokratov. V vsem, upanje: tudi če je žetev velika in je delavcev vedno malo, računajmo na Gospoda, ki dela čudeže v tistih, ki vanj zaupajo.

Blaženost, predragi bratje, kako se ne bi nazadnje z besedami, predvsem pa z molitvijo spomnili Armenije, zlasti vseh tistih, ki bežijo iz Gorskega Karabaha, številnih begunskih družin, ki iščejo zavetje! Toliko vojn, toliko trpljenja. Prva svetovna vojna bi morala biti zadnja in države so se oblikovale v Ligo narodov, »prvenec« Združenih narodov, misleč, da bo to zadostovalo za ohranitev daru miru. In vendar od takrat koliko spopadov in pokolov, vedno tragičnih in vedno nekoristnih. Tolikokrat sem rotil: »Dovolj!« Naj od vseh nas odmeva krik miru, da se bo dotaknil src, tudi tistih, ki so brezčutna za trpljenje ubogih in ponižnih. In predvsem molimo. To delam za vas in za Armenijo; in vi, prosim vas, spominjajte se mene!

In zahvaljujem se vam za vašo prisotnost in za vaše služenje. Preden vam bom podelil blagoslov, bi rad zmolil molitev sv. Nersesa Milostljivega; vabim vas, da se mi pri tem pridružite v pričakovanju, da ga bomo lahko slavili, ko bo Bog hotel, skupaj z brati Armenske apostolske Cerkve: »Usmiljeni Gospod: bodi usmiljen z vsemi tistimi, ki verujejo vate, mojih in tujcev, znanih in neznanih, živih in mrtvih: tudi mojim sovražnikom in nasprotnikom podeli odpuščanje za krivice, ki so mi jih storili, in jih spreobrni od krivice, ki mi jo kažejo, da bodo tudi oni vredni tvojega usmiljenja. In usmili se svojih ustvarjenin, in mene, velikega grešnika« (In Fede confesso, le 24 orazioni, XXIII). Hvala.