Papež na svečnico: Ko sprejmemo Gospoda, se staro v nas odpre novemu

Homilija papeža Frančiška

Medtem ko je ljudstvo pričakovalo Gospodovo zveličanje, so preroki napovedovali njegov prihod, kot pravi prerok Malahija: »V svoje svetišče bo stopil Gospod, ki ga iščete, ter angel zaveze, po katerem hrepenite« (3,1). Simeon in Ana sta podoba in lik tega pričakovanja. Vidita Gospoda, ki vstopa v svoj tempelj, ter ga, razsvetljena s Svetim Duhom, prepoznata v Detetu, ki ga Marija nosi v naročju. Vse življenje sta ga pričakovala: Simeon, »pravičen in bogaboječ človek, ki je pričakoval Izraelovo tolažbo« (prim. Lk 2,25); Ana, ki »templja ni zapuščala« (Lk 2,37).

Dobro je, da si ogledamo ta dva ostarela človeka, ki sta potrpežljiva v čakanju, čuječa v duhu in vztrajna v molitvi. Njuno srce je ostalo budno kot bakla, ki je vedno prižgana. Sta priletna, vendar pa imata mladostno srce; ne dopustita, da bi ju dnevi použili, saj njune oči ostajajo obrnjene k Bogu v pričakovanju (prim. Ps 145,15). Na življenjski poti sta doživela napore in razočaranja, vendar se nista predala malodušju: upanja nista »poslala v pokoj«. In tako, ko zreta Dete, prepoznata, da se je čas dopolnil, da se je prerokba uresničila; prišel je Tisti, ki so ga iskali in po katerem so hrepeneli, Mesija ljudstev. S tem, ko pričakovanje Gospoda ohranjata živo, postaneta sposobna, da ga sprejmeta v novosti njegovega prihoda.

Bratje in sestre, pričakovanje Boga je pomembno tudi za nas, za našo pot vere. Gospod nas vsak dan obiskuje, nam govori, se razodeva na nepričakovan način in ob koncu življenja ter časov bo prišel. Zato nas On sam spodbuja, naj ostajamo budni, čuječi, naj vztrajamo v pričakovanju. Najhujše, kar se nam lahko zgodi, je to, da zapademo v »spanec duha«: da uspavamo srce, anestetiziramo dušo, arhiviramo upanje v temne kotičke razočaranj in sprijaznjenosti.

Mislim na vas, posvečene sestre in bratje, in na dar, ki ga predstavljate; mislim na vsakega izmed nas kristjanov današnjega časa: ali smo še sposobni živeti pričakovanje? Ali nismo včasih preveč zatopljeni vase, vpeti v stvari in intenziven ritem vsakega dneva, do te mere, da pozabimo na Boga, ki vedno prihaja? Ali nismo morda preveč zaneseni nad svojimi dobrimi deli, s čimer tvegamo, da bi celo redovno in krščansko življenje spremenili v »mnoge stvari, ki jih je potrebno narediti« ter opustimo vsakodnevno iskanje Gospoda? Ali nismo včasih v nevarnosti, da bi osebno življenje in življenje skupnosti načrtovali na podlagi preračunavanja možnosti za uspeh, namesto da bi z veseljem in s ponižnostjo gojili majhno seme, ki nam je zaupano, s potrpežljivostjo tistega, ki seje, ne da bi kaj pričakoval, in tistega, ki zna čakati na čase in presenečenja Boga? Včasih – to moramo priznati – smo izgubili to sposobnost pričakovanja. Razlog za to so različne ovire, in med njimi bi rad izpostavil dve.

Prva ovira, zaradi katere izgubimo sposobnost pričakovanja, je zanemarjanje notranjega življenja. To se zgodi, ko utrujenost prevlada nad čudenjem, ko navada zamenja navdušenje, ko izgubimo vztrajnost na duhovni poti, ko nas negativne izkušnje, konflikti ali sadovi, ki se zdijo zapozneli, spremenijo v otožne in zagrenjene ljudi. Ni dobro prežvekovati grenkobe, saj v redovni družini – kot v vsaki skupnosti in družini – zagrenjeni ljudje in ljudje z mračnim obrazom ustvarjajo »težko ozračje«; to so tisti ljudje, za katere se zdi, da imajo v srcu kis. Zato je potrebno povrniti izgubljeno milost: z intenzivnim notranjim življenjem se vrniti k duhu vesele ponižnosti, tihe hvaležnosti. To pa negujemo z adoracijo, z delom kolen in srca, s konkretno molitvijo, ki se bori in posreduje, ki je zmožna ponovno obuditi željo po Bogu, ljubezen nekdanjega časa, čudenje prvega dne, okus pričakovanja.

Druga ovira je prilagajanje slogu sveta, ki na koncu prevzame mesto evangelija. In naš svet pogosto teče z veliko hitrostjo, ki poveličuje »vse in takoj«, ki se utaplja v aktivizmu in skuša za vsako ceno pregnati strahove in tesnobe življenja v poganskih templjih potrošništva ali v zabavi za vsako ceno. V takšnem kontekstu, kjer je tišina izrinjena in zamrla, čakanje ni lahko, saj je potrebna drža zdrave pasivnosti; pogum, da upočasnimo korak, da se ne pustimo preplaviti dejavnostim, da v sebi naredimo prostor za delovanje Boga, kakor uči krščanska mistika. Bodimo torej pozorni, da duh sveta ne bi vstopil v naše redovne skupnosti, v cerkveno življenje in na pot vsakega izmed nas, sicer ne bomo obrodili sadov. Krščansko življenje in apostolsko poslanstvo potrebujeta, da nas pričakovanje, ki dozori v molitvi in vsakodnevni zvestobi, osvobodi mita o učinkovitosti, obsedenosti z uspešnostjo in predvsem domišljanja, da bi Boga strpali v svoje kategorije, saj On vedno prihaja na nepredvidljiv način, vedno prihaja v časih, ki niso naši, in na načine, ki niso takšni, kot jih pričakujemo mi.

Kot pravi francoska mistikinja in filozofinja Simone Weil, smo mi nevesta, ki ponoči čaka na prihod ženina, in »del bodoče neveste je pričakovanje [...]. Želeti si Boga in se odpovedati vsemu drugemu: samo v tem je zveličanje« (S. Weil, Attesa di Dio, Milano 1991, 152). Sestre, bratje, v molitvi gojimo pričakovanje Gospoda in se naučimo dobre »pasivnosti Duha«: tako se bomo mogli odpreti novosti Boga.

Kakor Simeon tudi mi vzemimo v naročje Dete, Boga novosti in presenečenj. Ko sprejmemo Gospoda, se preteklost odpre prihodnosti, staro v nas se odpre novemu, ki ga poraja On. Vemo, da to ni lahko, saj se je v redovnem življenju, tako kot v življenju vsakega kristjana, težko zoperstaviti »sili starega«: »Ni namreč lahko, da staro, ki je v nas, sprejme dete, to, kar je novo [...]. Novost Boga se predstavlja kot dete in mi smo z vsemi svojimi navadami, bojaznimi, strahovi, zavistmi, pred tem detetom. Ali ga bomo objeli, ali ga bomo sprejeli, ali mu bomo naredili prostor? Ali bo ta novost resnično vstopila v naše življenje ali pa bomo raje poskušali združiti staro in novo ter si prizadevali, da bi nas prisotnost novosti Boga čim manj motila?« (C. M. Martini, Qualcosa di così personale. Meditazioni sulla preghiera, Milano 2009, 32-33).

Bratje in sestre, ta vprašanja so namenjena nam, vsakemu izmed nas, našim skupnostim, Cerkvi. Dopustimo, da nas vznemirjajo, dopustimo, da kakor Simeona in Ano tudi nas vodi Duh. Če bomo tako kot onadva živeli pričakovanje z varovanjem notranjega življenja in v skladu s slogom evangelija, bomo objeli Jezusa, ki je luč in upanje življenja.