Papežev predgovor. Škof Angelelli: ne junak, ampak mučenec in dar za Cerkev
Vatican News
Vsak moški, vsaka ženska, vsak vernik: vsi smo Gospodov dar, zelo dragocen dar. Vsak izmed nas je dar za vse in za vso Cerkev, ki se uresniči v določenem kontekstu, v točno določenem času in kraju. Smo konkreten dar za konkretne osebe in na ta način smo v preprostosti življenja, ki ga živimo, tudi dar za vse. Bolj ko rastemo v prijateljstvu z Gospodom in z drugimi, bolj se grobosti, trdote, neskladja izravnajo ali bolje rečeno prenehajo biti ovira za občestvo in paradoksalno postanejo naš edinstven in neponovljiv način bivanja, specifična barva daru, ki ga predstavljamo za druge. Vsi smo torej dar, in vendar Cerkev v svetnikih prepoznava ljudi, ki so dar na nekoliko širši, tj. univerzalen način. Za svetnike so razglašeni zato, da bi njihovo življenje in prijateljstvo dosegla tudi ljudi, kraje, kontekste in čase, ki jim niso najbližji. Svetniki so namreč bratje, ki so tako zelo podobni Jezusu, da so lahko zanesljiva opora (v zgledu, nauku, prijateljstvu in pobožnosti) za vsakega Božjega otroka; da bi bili vsi bolj združeni z Očetom ter z brati, bolj podobni Jezusu, bolj združeni kot bratje in sestre med seboj.
Blaženi mučenec Enrique Angelelli, škof škofije La Rioja, je bil in je še vedno Gospodov dar za Cerkev v Argentini. Bil je mož velike svobode in velike ljubezni do vsakega človeka: prijatelja ali nasprotnika, brata ali sovražnika. Pravi katoliški škof, saj je bil zedinjen z vesoljno Cerkvijo v poslušanju in sinovski pokorščini papežu ter v vztrajnem zavzemanju, da bi v svoji škofiji uresničeval navodila in spodbude drugega vatikanskega koncila. Zelo lepo – rekel bi celo ganljivo – je na primer, kako svojemu ljudstvu govori o srečanju s Pavlom VI. ob obisku ad limina apostolorum. Z enakim navdušenjem vernikom posreduje tudi zaključke srečanja ter sporočila in pisma, ki jih je prejel iz Rima. Obenem kljub naraščajočim nevarnostim in sovražnostim s strani nasprotnikov, kljub strahu in grožnjam opravlja svoje poslanstvo pastirja črede Cerkve. Črede, katere namen ni, da bi se zaprla v zakristijo, ampak da bi širila Božjo ljubezen, ki jo sprejema in obhaja v zakramentih, v vsakdanjem življenju pri delu, v družini, združenjih ter solidarnosti. Mislim, da Angelelli ni bil junak, ampak resnično mučenec (in Cerkev ga je prepoznala kot takšnega).
Mučenec pričuje, da se, če sta srce in um v Bogu, v njem vedno rodijo naslednje drže: iskrena ljubezen do vseh in zavračanje vsake instrumentalizacije in bližnjice za lastne koristi ali mirno življenje, če so ogrožene pravice in življenja najšibkejših, odrinjenih na rob, tistih ki so na periferijah, kakor pravimo danes.
Zato so msgr. Angelelli in njegove homilije, zbrane v tej knjigi z naslovom Poslušati Boga in ljudstvo, lahko tudi vir navdiha in rasti pri evangeljskem razločevanju izzivov in situacij, ki jih je vsak izmed nas poklican živeti v Cerkvi ter v poklicnem in družinskem življenju. Msgr. Enrique je bil prav tako pastir preprostih: ovrednotil je ljudsko pobožnost (povezano s kraji, časi, prazniki tiste dežele in ljudi), da bi spodbujal pripadnost ljudi – v enotnosti in solidarnosti – Kristusu in Materi Cerkvi. Kot priča tudi ta knjiga, je bilo njegovo pridiganje resnično ljudsko, namenjeno vsem in dostopno vsem: zasidrano tudi v konkretnih okoliščinah družbenega življenja, da bi pokazal, da evangelij ni ideja ter da vera ni prepričanje. Vera v Kristusa je namreč sprejemanje odnosa, ki nas spreminja v srcu, v mišljenju ter v načinu, kako gledamo nase in na druge. Evangelij nas spodbuja, da gledamo (oprostite besedni igri) kot tisti, na katere se gleda z ljubeznijo ter kot tisti, ki gledajo z ljubeznijo.
