Sveti oče: Gospod nas kliče, naj izstopimo iz sebe, vstanemo in hodimo

Andreja Červek – Vatikan

Knjiga britanskega pisatelja in novinarja Austena Ivereigha »Najprej pripadaj Bogu. Na duhovni odmik s papežem Frančiškom« (First Belong to God: On Retreat with Pope Francis) je neke vrste duhovni vodič za našo nemirno dobo.  Avtor črpa iz učenja papeža Frančiška in duhovnih vaj svetega Ignacija Lojolskega in knjigo zasnuje kot osemdnevni duhovni odmik, ki bralcu pomaga poglobiti hojo za Jezusom. Pri tem sledi trem glavnim oblikam pripadnosti: Bogu, stvarstvu in drugim, ter zaobjema temeljne vidike Frančiškovega pontifikata.

Boj proti skušnjavi, da bi se zaprli vase

Papež Frančišek v predgovoru h knjigi »Najprej pripadaj Bogu« izpostavi, da se je sveti Ignacij Lojolski na podlagi lastne življenjske izkušnje dobro zavedal, da se vsak kristjan sooča z bojem, ki je odločilen za njegovo življenje. Gre za boj proti skušnjavi, da bi se zaprli vase in se v nas ne bi mogla naseliti Očetova ljubezen. »Ko naredimo prostor Gospodu, ki nas reši naše samozadostnosti, se lahko odpremo vsemu stvarstvu in vsakemu bitju. Postanemo kanali za življenje in Očetovo ljubezen. Šele takrat lahko razumemo, kaj življenje v resnici je:

 dar Očeta, ki nas globoko ljubi in želi, da pripadamo njemu in drug drugemu.«

V tem boju je za nas zmagal Jezus s svojo smrtjo na križu in vstajenjem. Na ta način nam je Oče enkrat za vselej razodel, da je »njegova ljubezen močnejša od vsake moči tega sveta«. A kljub temu sprejeti to zmago in jo udejanjiti ostaja izziv: še vedno smo v skušnjavi, da bi se zaprli pred to milostjo in živeli »v iluziji, da smo vladarji in samozadostni«. Papež izpostavi, da vse krize, ki jih danes vidimo po vsem svetu, od ekološke krize do vojn in krivic, imajo »korenine v tem zavračanju pripadnosti Bogu in drug drugemu«.

Cerkev nam pomaga s »kanali milosti«

Cerkev pa nam na različne načine pomaga v boju proti tej skušnjavi, poudarja sveti oče in izpostavi, da so cerkveno izročilo in nauk, molitev in spoved ter redno obhajanje evharistije »kanali milosti«, ki »nas odpirajo za sprejemanje darov, s katerimi nas Oče želi obdariti. Med cerkvena izročila spadajo tudi duhovni odmiki, med temi pa so Duhovne vaje svetega Ignacija Lojolskega.

Odmiki – namenjeni polnjenju baterij – so postali precej priljubljeni v »obsesivno tekmovalni družbi«, zaznamovani s pritiski in napetostjo. »Vendar se krščanski odmik zelo razlikuje od “wellness” počitnic. V središču nismo mi, ampak Bog, Dobri pastir, ki z nami ne ravna kot s stroji, ampak se odziva na najgloblje potrebe svojih ljubljenih otrok.«

Odmik je čas, ko Stvarnik neposredno nagovarja svoja ustvarjena bitja in vname naše duše s »svojo ljubeznijo in slavo«, da bi »v prihodnje bolje služili Bogu«, kot pravi sveti Ignacij (Duhovne vaje, 15). »Ljubezen in služenje: to sta dva temelja Duhovnih vaj. Jezus nam pride naproti, prelomi naše verige, da bi lahko hodili z njim kot učenci in tovariši.«

»Vstani in hôdi«

»Ko razmišljam o sadovih duhovnih vaj,« piše sveti oče, »vidim pred sabo Jezusa, ki hromemu človeku v kopeli Betésda reče: “Vstani, vzemi svojo posteljo in hôdi!” (Jn 5,1-16). To je ukaz, ki ga je treba ubogati, hkrati pa je to njegovo najbolj nežno in ljubeče povabilo.«

»Tisti človek je bil notranje paraliziran. V svetu tekmecev in rivalov se je čutil kot neuspešen. Bil je užaljen in

 zagrenjen zaradi tistega, kar se mu je zdelo, da mu je bilo odvzeto, ujet v logiko samozadostnosti, ter prepričan, da je vse odvisno samo od njega in njegove moči. In ko je videl, da so drugi močnejši in hitrejši od njega, je obupal. In ravno v tistem trenutku je k njemu prišel Jezus s svojim usmiljenjem in ga spodbudil, naj izstopi iz sebe. Ko je bil enkrat odprt za Jezusovo odrešujočo moč, je bila njegova hromost – notranja in zunanja –ozdravljena. Vstal je in hodil, hvalil Boga in si prizadeval za njegovo kraljestvo, osvobojen mita o samozadostnosti se je iz dneva v dan vedno bolj učil biti odvisen od njegove milosti. Na ta način je postal učenec, ki se je zmogel vedno bolje soočati ne le z izzivi tega sveta, ampak tudi izzvati ta svet in delovati v skladu z logiko daru in ljubezni.«

Dve veliki krizi našega časa

Sveti oče v nadaljevanju predgovora zatrdi, da je kot papež želel poudariti, da »najprej« pripadamo Bogu, nato pa stvarstvu in bratom. »To je razlog, zakaj sem želel ohranjati v ospredju dve veliki krizi našega časa: propadanje našega skupnega doma in migracijo, masovno preseljevanje ljudi. Obe sta simptoma “krize nepripadanja”, ki je opisana na straneh te knjige. Iz istega razloga sem želel opogumiti Cerkev, naj ponovno odkrije dar svojega izročila sinodalnosti, kajti ko se odpre tistemu Duhu, ki govori v Božjem ljudstvu, vsa Cerkev vstane in hodi, slavi Boga in prispeva k prihodu njegovega kraljestva«.

Papež izrazi zadovoljstvo, da so te teme prisotne v knjigi »Najprej pripadaj Bogu«, povezani s kontemplacijami svetega Ignacija, ki so svetega očeta oblikovale skozi leta.  »Austen Ivereigh je lepo združil meditacije duhovnih vaj, ki sem jih imel pred mnogimi desetletji, z mojim učenjem kot papež. Na ta način je omogočil, da oboje osvetljuje in je osvetljeno z Duhovnimi vajami svetega Ignacija.

»To ni čas, da bi se upognili vase in zaprli vrata. Jasno vidim, da nas Gospod kliče, naj izstopimo iz sebe, vstanemo in hodimo. Prosi nas, naj ne odvrnemo pogleda od trpljenja in solz našega časa, ampak naj vstopimo vanje in odpremo kanale njegove milosti. Vsak med nami je zaradi svojega krsta eden od teh kanalov. Bistvo je, da jih odpremo – in jih ohranjamo odprte.«

Da bi najprej pripadali Bogu

Sveti oče ob koncu predgovora bralcem zaželi, da bi jim »teh osem dni, ko boste doživljali njegovo ljubezen, pomagalo začutiti Božji klic, da bi bili vir življenja, upanja in milosti za druge, in tako odkrili pravo veselje svojega življenja«. »Želim vam, da bi našli tisti magis, o katerem govori sveti Ignacij, tisti “več”, ki nas kliče k odkrivanju globin Božje ljubezni v največjem darovanju samih sebe. In lepo prosim, kadarkoli se spomnite, ne pozabite moliti zame, da bi mi vedno uspelo pomagati, da bi najprej pripadali Bogu.«