PAPEŽ

Kateheza o potrpežljivosti: »bistveni vitamin« kristjana

Sveti oče je katehezo med splošno avdienco 27. marca 2024, ki je zaradi dežja potekala v dvorani Pavla VI., posvetil kreposti potrpežljivosti. Ta izhaja iz ljubezni, s katero je Kristus odgovoril na trpljenje, zato smo po paeževih besedah tudi kristjani poklicani k potrpežljivosti. Da bi mogli v njej rasti, je sveti oče povabil, naj zlasti v teh dneh priprave na veliko noč zremo Križanega in se učimo od Njega.

Vatican News

Svetopisemski odlomek: 1 Kor 13,4a-5b.7

Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen [...] ne da se razdražiti, ne misli hudega […] vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.

Kateheza: Grešna nagnjenja in kreposti. Potrpežljivost

Dragi bratje in sestre, dober dan!
Preteklo nedeljo smo poslušali pripoved o Gospodovem trpljenju. Jezus na trpljenje, ki ga prestaja, odgovarja s krepostjo, ki je zelo pomembna, čeprav ne sodi med tradicionalne: krepost potrpežljivosti. Zadeva prenašanje tega, kar trpimo: ni naključje, da ima beseda potrpežljivost isti koren kot trpljenje. In ravno v trpljenju se pokaže potrpežljivost Kristusa, ki s krotkostjo in blagostjo sprejema aretacijo, klofutanje in krivično obsodbo; pred Pilatom se ne pritožuje; prenaša žalitve, pljunke in bičanje vojakov; nosi težo križa; odpusti tistim, ki ga pribijejo na les in na križu se ne odzove na izzivanje, ampak podarja usmiljenje. To je Jezusova potrpežljivost. Vse to nam govori, da Jezusova potrpežljivost ni v stoičnem odporu v trpljenju, ampak je sad večje ljubezni.

Apostol Pavel v tako imenovani »hvalnici ljubezni« (prim. 1 Kor 13,4-7) tesno povezuje ljubezen in potrpežljivost. Ko opisuje prvo lastnost ljubezni, namreč uporabi besedo, ki se prevaja z »velikodušna«, »potrpežljiva«. Ljubezen je velikodušna, je potrpežljiva. Izraža presenetljivo misel, ki se v Svetem pismu pogosto pojavlja: Bog se spričo naše nezvestobe pokaže »počasen v jezi« (prim. 2 Mz 34,6; prim. 4 Mz 14,18): namesto da bi dal duška svojemu odporu do človekovega zla in greha, se razodene kot večji, vsakokrat pripravljen začeti znova z neskončno potrpežljivostjo. Za Pavla je to prva gesta Božje ljubezni, ki spričo greha ponudi odpuščanje. Pa ne samo to: to je prva gesta vsake velike ljubezni, ki na zlo zna odgovoriti z dobrim, ki se ne zapre v jezo in obup, ampak vztraja in znova začenja. Potrpežljivost, ki začenja znova. Pri korenini potrpežljivosti je torej ljubezen, kakor pravi sv. Avguštin: »Nekdo je toliko močnejši za prenašanje kakršnega koli zla, koliko večja je v njem Božja ljubezen« (De patientia, XVII).

Lahko bi torej rekli, da ni boljšega pričevanja za Jezusovo ljubezen, kot je srečanje s potrpežljivim kristjanom. Vendar pomislimo tudi na to, koliko je mam in očetov, delavcev, zdravnikov in medicinskih sester, bolnikov, ki vsak dan v skritosti lepšajo svet s sveto potrpežljivostjo! Kot pravi Sveto pismo, »potrpežljiv človek je boljši kakor junak« (Prg 16,32). Vendar moramo biti pošteni: pogosto nam manjka potrpežljivosti. V vsakdanjem življenju smo nepotrpežljivi, vsi. Potrpežljivost potrebujemo kot »bistveni vitamin«, da bi šli naprej, a nagonsko izgubimo potrpljenje in na zlo odgovorimo z zlom: težko je ostati miren, obvladati nagon, zadržati grde odgovore, ublažiti prepire in konflikte v družini, na delu ali v krščanski skupnosti. Takoj pride odgovor, ne zmoremo biti potrpežljivi.

Vendar pa spomnimo tudi na to, da potrpežljivost ni samo nujnost, je tudi klic: če je Kristus potrpežljiv, je kristjan poklican biti potrpežljiv. In to zahteva, da plava proti toku danes razširjene miselnosti, v kateri prevladujejo naglica ter »vse takoj«; kjer se ljudje, namesto da bi počakali, da razmere dozorijo, naprezajo v pričakovanju, da se bodo takoj spremenile. Ne pozabimo, da sta naglica in nepotrpežljivost sovražnici duhovnega življenja. Zakaj? Bog je ljubezen in kdor ljubi, se ne utrudi, ni razdražljiv, ne postavlja ultimatov; Bog je potrpežljiv, Bog zna počakati. Pomislimo na pripoved o usmiljenem očetu, ki čaka na sina, ki je odšel od doma: potrpežljivo trpi in je nestrpen samo zato, da bi ga objel, brž ko bi videl, da se vrača (prim. Lk 15,21); ali pomislimo na priliko o pšenici in ljuljki, kjer se Gospodarju ne mudi, da bi predčasno izkoreninil zlo, da bi se nič ne izgubilo (prim. Mt 13,29-30). S potrpežljivostjo se vse reši.

Toda, bratje in sestre, kako naj povečamo potrpežljivost? Ker je, kakor uči sv. Pavel, sad Svetega Duha (prim. Gal 5,22), moramo zanjo prositi prav Kristusovega Duha. On nam daje blago moč potrpežljivosti, ker »je krščanski kreposti lastno ne samo delati dobro, ampak tudi prenašati zlo« (sv. Avguštin, Discorsi, 46,13). Zlasti v teh dneh nam bo koristilo, če bomo zrli Križanega, da bomo sprejemali potrpežljivost. Dobra vaja je tudi Njemu prinašati najbolj nadležne ljudi in prositi za milost, da bi v odnosu do njih uresničevali tisto dobro znano a neupoštevano delo usmiljenja: potrpežljivo prenašati nadležne ljudi. In to ni lahko. Pomislimo, če sami to delamo: če potrpežljivo prenašamo nadležne ljudi. Začne se s prošnjo, da bi nanje gledali s sočutjem, z Božjim pogledom, da bi znali njihove obraze ločevati od njihovih napak. Navajeni smo razvrščati ljudi glede na napake, ki jih delajo. Ne, to ni dobro. Na ljudi glejmo glede na njihove obraze, na njihovo srce in ne glede na njihove napake!

Za negovanje potrpežljivosti, kreposti, ki življenju daje razcvet, je končno dobro razširiti pogled. Na primer tako, da sveta ne zožimo na naše težave, kot nas vabi knjiga Hoja za Kristusom: »Potrebno je torej, da se spominjaš hujšega trpljenja drugih, da se boš naučil prenašati svoje, majhno«, spominjajoč se, da »ni stvari, pa naj bo še tako majhna, ki bi, če jo le prenašamo iz ljubezni do Boga, šla mimo brez nagrade pri Bogu« (III,19). In še, ko čutimo, da smo v primežu preizkušnje, se je dobro, kot nas uči Job, z upanjem odpreti novosti Boga, v trdnem zaupanju, da On ne bo razočaral naših pričakovanj. Potrpežljivost je znati prenašati zlo.