Križev pot v Koloseju. Papeževe meditacije: Molitev z Jezusom na križevem potu

KRIŽEV POT
Kolosej 2024
Molitev z Jezusom na križevem potu

Uvod
Gospod Jezus, gledamo tvoj križ in se zavedamo, da si za nas dal vse. Ta čas posvečamo tebi. Želimo ga preživeti blizu tebe, ki si od Getsemanija do Kalvarije molil. V letu molitve se ti pridružujemo na tvoji poti molitve.

Iz evangelija po Marku (14,32-37)
Prišli so na kraj z imenom Getsemani  [...] S seboj je vzel Petra, Jakoba in Janeza. Zgrozil se je in začel trepetati. Rekel jim je: » [...] Ostanite tukaj in čujte!« In šel je malo dalje, padel na tla in molil  [...]: »Aba, Oče, tebi je vse mogoče! Vzemi ta kelih od mene, vendar ne, kar jaz hočem, ampak kar ti!« In prišel je in jih našel, da spijo. Petru je rekel: » [...] Nisi mogel eno uro čuti?«

Gospod, z molitvijo si pripravljal vsak svoj dan, zdaj pa v Getsemaniju pripravljaš veliko noč. Aba! Oče! Vse ti je mogoče, praviš, saj je molitev najprej dialog in bližina; je pa tudi boj in prošnja: Vzemi ta kelih od mene! Je zaupanje in dar: Vendar ne, kar jaz hočem, ampak kar ti! Tako si v molitvi vstopil skozi ozka vrata naše bolečine in šel skozi njih do konca. Občutil si strah in tesnobo: strah pred smrtjo, tesnobo pod težo našega greha, ki si jo čutil na sebi, medtem ko te je napadala neskončna grenkoba. Toda sredi boja si molil »še bolj goreče« (Lk 22,44): tako si silovitost bolečine spremenil v daritev ljubezni.

Samo eno si prosil od nas: da ostanemo s teboj in da bedimo. Od nas ne zahtevaš nemogočega, ampak bližino. Pa vendar, kolikokrat sem se oddaljil od tebe! Kolikokrat sem kot učenci, namesto da bi bedel, zaspal, kolikokrat nisem imel časa ali želje moliti, ker sem bil utrujen, omamljen od udobja, zaspan v duši. Jezus, še enkrat mi ponovi, nam, svoji Cerkvi: »Vstanite in molite!« (Lk 22,46). Zbudi nas, Gospod, prebudi nas iz otopelosti naših src, kajti tudi danes, še posebej danes, potrebuješ našo molitev.

1. Jezusa obsodijo na smrt
Tedaj je véliki duhovnik stopil v sredo, vprašal Jezusa in rekel: »Nič ne odgovoriš na to, kar tile pričajo zoper tebe?« On pa je molčal in ni nič odgovoril. […] Pilat ga je znova vprašal in rekel: »Nič ne odgovarjaš? Poglej, koliko reči te obtožujejo.« Jezus pa ni nič več odgovoril, tako da se je Pilat čudil. (Mr 14,60-61; 15,4-5)

Jezus, ti si življenje in si obsojen na smrt; ti si resnica in si deležen lažnega sojenja. Toda zakaj se ne pritožuješ? Zakaj ne povzdigneš glasu in ne pojasniš svojih razlogov? Zakaj ne ovržeš učenih in močnih, kot si to vedno uspešno počel? Tvoj odziv je presenetljiv, Jezus: v odločilnem trenutku ne spregovoriš, ampak molčiš. Kajti močnejše ko je zlo, odločnejši je tvoj odziv. In tvoj odziv je molk. Toda tvoj molk je ploden: je molitev, je krotkost, je odpuščanje, je način, kako odreševati zlo, kako to, kar trpiš, spremeniti v dar, ki ga ponujaš. Jezus, zavedam se, da te slabo poznam, ker premalo poznam tvojo tišino; ker v besu hitenja in delovanja, zatopljen v stvari, prevzet od strahu, da ne bi ostal na površju, ali od želje, da bi se postavil v središče, ne najdem časa, da bi se ustavil in ostal s teboj: da bi tebi, Očetovi besedi, dovolil delovati v tišini. Jezus, tvoj molk me pretrese: uči me, da molitev ne prihaja iz premikajočih se ustnic, ampak iz srca, ki zna poslušati: kajti moliti pomeni postati učljiv za tvojo Besedo, pomeni častiti tvojo navzočnost.

Molimo in recimo: Spregovori mojemu srcu, Jezus.
Ti, ki na zlo odgovarjaš z dobrim, spregovori mojemu srcu, Jezus.
Ti, ki hrup utišuješ z blagostjo, spregovori mojemu srcu, Jezus.
Ti, ki ne maraš blebetanja in pritoževanja, spregovori mojemu srcu, Jezus.
Ti, ki me poznaš do obisti, spregovori mojemu srcu, Jezus.
Ti, ki me ljubiš bolj, kot ljubim samega sebe, spregovori mojemu srcu, Jezus.

2. Jezusu naložijo križ
On je naše grehe sam ponesel na svojem telesu na les, da bi mi odmrli grehom in zaživeli pravičnosti: z njegovimi ranami ste bili ozdravljeni (1 Pt 2,24).

Jezus, tudi mi nosimo križe, včasih zelo težke: bolezen, nesreča, smrt ljubljene osebe, čustveno razočaranje, otrok, ki je zašel, izgubljeno delovno mesto, notranja rana, ki se ne zaceli, neuspešen projekt, še eno čakanje zaman … Jezus, kako naj v takem molim? Kako naj to storim, ko se počutim zdrobljenega od življenja, ko mi na srcu leži breme, ko sem pod pritiskom in nimam več moči, da bi se odzval? Tvoj odgovor se skriva v vabilu: »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obremenjeni, in jaz vam bom dal, da se boste spočili« (Mt 11,28). Priti k tebi; jaz pa se zapiram vase: tarnam, stokam, jokam nad sabo, potapljam se v vlogo žrtve, sem prvak črnogledosti. Pridite k meni: ni bilo dovolj, da si nam to povedal, zato prihajaš k nam in vzameš naš križ na svoja ramena, da bi z nas odvalil njegovo breme. To si želiš: da bi svoje napore in težave vrgli nate, ker želiš, da se v tebi počutimo svobodne in ljubljene. Hvala ti, Jezus. Združujem svoj križ s tvojim, prinašam ti svojo utrujenost in svoje stiske, vse breme svojega srca prelagam nate.

Molimo z besedami: Prihajam k tebi, Gospod.
S svojo zgodovino prihajam k tebi, Gospod.
S svojim garanjem prihajam k tebi, Gospod.
S svojimi omejitvami in krhkostmi prihajam k tebi, Gospod.
S svojimi strahovi prihajam k tebi, Gospod.
Z zaupanjem v tvojo ljubezen prihajam k tebi, Gospod.

3. Jezus prvič pade
Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu (Jn 12,24).

Jezus, ti si padel: o čem razmišljaš, kako moliš z obrazom v prahu? Predvsem pa, kaj ti daje moč, da se spet dvigneš? Medtem ko si z obrazom na tleh in ne vidiš več neba, si predstavljam, da v srcu ponavljaš: Oče, ki si v nebesih. Očetov ljubeči pogled, ki počiva na tebi, je tvoja moč. Predstavljam pa si tudi, da ko poljubljaš suho in hladno zemljo, razmišljaš o človeku, vzetem iz zemlje, o nas, ki smo v središču tvojega srca; in da ponavljaš besede svoje oporoke: »To je moje telo, ki se daje za vas« (Lk 22,19). Očetova ljubezen do tebe in tvoja do nas: ljubezen, to je vzvod, zaradi katerega vstaneš in greš naprej. Kajti kdor ljubi, ne ostane na tleh, ampak začne znova; kdor ljubi, se ne utrudi, ampak teče; kdor ljubi, leti. Jezus, vedno te prosim za veliko stvari, a le eno potrebujem: da bi znal ljubiti. V življenju bom padel, a z ljubeznijo se bom lahko spet dvignil in šel naprej, kot si to storil ti, ki si strokovnjak za padce. Tvoje življenje je bilo pravzaprav eno samo neprekinjeno padanje k nam: od Boga do človeka, od človeka do služabnika, od služabnika do križanega, vse do groba; padel si na zemljo kot seme, ki umre, padel si, da bi nas dvignil z zemlje in nas popeljal v nebesa. Ti, ki dviguješ iz prahu in oživljaš upanje, daj mi moč, da ljubim in začnem znova.

Molimo in recimo: Jezus, daj mi moč, da bom ljubil in začel znova.
Ko prevlada razočaranje, Jezus, daj mi moč, da bom ljubil in začel znova.
Ko se name zgrnejo sodbe drugih, Jezus, daj mi moč, da bom ljubil in začel znova.
Ko mi stvari ne gredo in postanem nestrpen, Jezus, daj mi moč, da bom ljubil in začel znova.
Ko se mi zdi, da ne morem več, Jezus, daj mi moč, da bom ljubil in začel znova.
Ko me preplavi misel, da se nič ne bo spremenilo, Jezus, daj mi moč, da bom ljubil in začel znova.

4. Jezus sreča svojo mater
Ko je Jezus videl mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel [...] učencu: »Glej, tvoja mati!« In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi (Jn 19,26-27).

Jezus, tvoji so te zapustili, Juda te je izdal, Peter te je zatajil: ostal si sam s križem. Toda tu je tvoja mati. Besede niso potrebne, dovolj so njene oči, ki znajo pogledati trpljenju v obraz in si ga naložiti. Jezus, v Marijinem pogledu, polnem solz in svetlobe, najdeš spomin na nežnost, božanje, ljubeče roke, ki so te vedno sprejemale in podpirale. Materin pogled je pogled spomina, ki nas utrjuje v dobroti. Ne moremo brez matere, ki nas je rodila, a tudi ne brez matere, ki nas je postavila na pravo mesto v svetu. Ti to veš in nam s križa daješ svojo lastno mater. Tukaj je tvoja mati, praviš učencu, vsakemu od nas: poleg evharistije nam daješ Marijo, največji dar pred smrtjo. Jezus, tvojo pot je tolažil spomin na njeno ljubezen; tudi moja pot mora biti utemeljena v spominu na dobro. Vendar se zavedam, da je moja molitev revna, kar zadeva spomin: hitra je, prenagljena, en sam seznam potreb za danes in jutri. Marija, ustavi moj tek, pomagaj mi, da se bom spominjal: da bom cenil milost, se spominjal Božjega odpuščanja in čudežev, oživil prvo ljubezen, ponovno okusil čudeže previdnosti, se jokal od hvaležnosti.

Molimo in recimo: Gospod, poživi v meni spomin na tvojo ljubezen.
Ko se ponovno pojavijo rane preteklosti, Gospod, poživi v meni spomin na tvojo ljubezen.
Ko izgubim smisel in nit stvari, Gospod, poživi v meni spomin na tvojo ljubezen.
Ko pozabim na darove, ki sem jih prejel, Gospod, poživi v meni spomin na tvojo ljubezen.
Ko izgubim pogled na dar, kar sem jaz sam, Gospod, poživi v meni spomin na tvojo ljubezen.
Ko se ti pozabim zahvaliti, Gospod, poživi v meni spomin na tvojo ljubezen.

5. Simon iz Cirene pomaga Jezusu nositi križ
Ko so ga vojaki odvedli, so prijeli nekega Simona iz Cirene, ki je prihajal s polja, in mu naložili križ, da ga je nesel za Jezusom (Lk 23,26).

Jezus, kako pogosto si ob soočanju z življenjskimi izzivi domišljamo, da bomo vse opravili sami! Kako težko je prositi za pomoč, ker se bojimo, da bi dali vtis, da nismo kos nalogi, mi, ki vedno pazimo na dober videz in nastop! Ni lahko zaupati, še manj pa se zanesti. Toda tisti, ki moli, ve, da potrebuje pomoč, in ti, Jezus, si navajen zaupati v molitev. Zato ne preziraš pomoči Cirenčana. Razkriješ mu svoje šibkosti, preprostemu človeku, kmetu, ki se vrača s polja. Hvala ti, ker s tem, ko pustiš, da te drug podpira v tvoji potrebi, brišeš podobo nedotakljivega in oddaljenega boga. Nisi neustavljiv v moči, ampak nepremagljiv v ljubezni, in učiš nas, da imeti rad pomeni pomagati drugim prav tam, v slabostih, ki se jih sramujejo. Takrat se šibkost spremeni v priložnost. To se je zgodilo Cirenčanu: tvoja šibkost je spremenila njegovo življenje in nekega dne bo spoznal, da je pomagal svojemu Odrešeniku, da je bil odrešen s tem križem, ki ga je sam nosil. Da bi se tudi moje življenje spremenilo, te prosim, Jezus: pomagaj mi, da opustim obrambne drže in ti dovolim, da me ljubiš tam, kjer se sebe najbolj sramujem.

Molimo in recimo: ozdravi me, Jezus!
Od vsake domišljavosti, da sem samozadosten, ozdravi me, Jezus!
Od mišljenja, da zmorem brez tebe in brez drugih, ozdravi me, Jezus!
Od zablod perfekcionizma ozdravi me, Jezus!
Od odpora do tega, da bi ti izročil svojo bedo, ozdravi me, Jezus!
Od naglice, ko hitim mimo potrebnih, ki jih srečam na poti, ozdravi me, Jezus!

6. Veronika potolaži Jezusa in mu obriše obraz
Hvaljen Bog […], Oče usmiljenja in Bog vse tolažbe, ki nas tolaži v vsaki naši stiski, da bi tudi mi mogli tolažiti tiste, ki so v kateri koli stiski […]. Kakor je namreč obilno Kristusovo trpljenje za nas, tako je po Kristusu obilna tudi naša tolažba. (2 Kor 1,3-5)

Jezus, mnogi spremljajo barbarsko predstavo tvoje usmrtitve, in ne da bi te poznali in ne da bi poznali resnico, izrekajo sodbe in obsodbe ter te obkladajo s sramoto in prezirom. To se dogaja tudi danes, Gospod, in ni potrebna niti mračnjaška povorka: za žalitve in objavljanje sodb zadošča tipkovnica. A medtem ko toliko ljudi kriči in obsoja, si skozi množico utira pot neka ženska. Ne govori: deluje. Ne obrekuje, temveč pomiluje. Gre proti toku: sama, s pogumom sočutja, tvega sebe za ljubezen, najde način, da se prebije med vojake samo zato, da bi te potolažila z božanjem po obrazu. Njena gesta se bo zapisala v zgodovino in to je gesta tolažbe. Kako pogosto te prosim za tolažbo, Jezus! Toda Veronika me spomni, da jo potrebuješ tudi ti: ti, bližnji Bog, prosiš za mojo bližino; ti, moj tolažnik, želiš, da te potolažim jaz. Neljubljena ljubezen, tudi danes iščeš v množici srca, občutljiva za tvoje trpljenje, za tvojo bolečino. Iščeš prave častilce, ki bodo v duhu in resnici (prim. Jn 4,23) ostali s teboj (prim. Jn 15), zapuščena Ljubezen. Jezus, prižgi v meni željo, da bi bil s teboj, da bi se ti poklonil in te potolažil. In naredi me v svojem imenu za tolažbo drugim.

Molimo in recimo: Naredi me za pričevalca svoje tolažbe!
Bog usmiljenja, blizu tistim, katerih srca so ranjena, naredi me za pričevalca svoje tolažbe!
Bog nežnosti, ki si ganjen zaradi nas, naredi me za pričevalca svoje tolažbe!
Bog usmiljenja, ki sovražiš brezbrižnost, naredi me za pričevalca svoje tolažbe!
Ti, ki si žalosten, ko s prstom pokažem na druge, naredi me za pričevalca svoje tolažbe!
Ti, ki nisi prišel, da bi obsodil, ampak da bi odrešil, naredi me za pričevalca svoje tolažbe!

7. Jezus spet pade pod težo križa
[Mlajši sin] je šel vase in dejal: »[...] Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem […].« In vstal je ter šel k svojemu očetu. Ko je bil še zelo daleč, ga je njegov oče zagledal in zasmilil se mu je. Oče je pritekel, ga objel in poljubil. Sin mu je rekel: »Oče, grešil sem [...]. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.« Oče pa je rekel [...]: »[...] Ta moj sin je bil mrtev in je oživel; bil je izgubljen in je najden.« (Lk 15,17-18.20-22.24)

Jezus, križ je težak: vsebuje breme poraza, neuspeha, ponižanja. To razumem, ko čutim, da me stvari utesnjujejo, da me življenje trpinči in da me drugi ne razumejo; ko čutim preveliko in nerazumljivo težo odgovornosti in dela, ko sem ukleščen v objemu tesnobe, napaden od malodušja, medtem ko mi dušeča misel ponavlja: ne boš se rešil, tokrat ne boš vstal. Vendar je še nekaj hujšega. Zavedam se, da sem dosegel dno, ko mi je spet zdrsnilo: ko sem padel nazaj v svoje napake, v svoje grehe, ko sem se zgražal nad drugimi in nato spoznal, da nisem nič drugačen. Nič ni hujšega kot biti razočaran nad seboj, strt zaradi občutka krivde. Toda ti, Jezus, si velikokrat padel pod težo križa, da bi mi stal ob strani, ko padem. S teboj se upanje nikoli ne konča in po vsakem padcu znova vstaneš, saj se me, ko mi spodleti, ne naveličaš, ampak se mi približaš. Hvala ti, ker me čakaš; hvala ti, ker velikokrat padem, ti pa mi neštetokrat odpustiš: vedno. Spomni me, da lahko padci postanejo ključni trenutki na poti, saj me vodijo k razumevanju edine stvari, ki šteje: da te potrebujem. Jezus, vtisni mi v srce najpomembnejšo gotovost: da zares vstanem šele takrat, ko me ti dvigneš, ko me osvobodiš grehov. Kajti življenje se ne začne znova zaradi mojih besed, ampak zaradi tvojega odpuščanja.

Molimo in recimo: Dvigni me, Jezus!
Kadar ohromljen zaradi nezaupanja čutim žalost in malodušje, dvigni me, Jezus!
Ko vidim svojo nesposobnost in se počutim ničvrednega, dvigni me, Jezus!
Ko prevladujeta sram in strah pred neuspehom, dvigni me, Jezus!
Ko sem v skušnjavi, da bi izgubil upanje, dvigni me, Jezus!
Ko pozabim, da je moja moč v tvojem odpuščanju, dvigni me, Jezus!

8. Jezus se sreča z jeruzalemskimi ženami
Za njim je šla velika množica ljudstva, tudi žená, ki so se tolkle po prsih in ga objokovale. (Lk 23,27)

Jezus, kdo te spremlja do konca na križevem potu? Ne mogočneži, ki te čakajo na Kalvariji, ne gledalci, ki stojijo od daleč, ampak preprosti ljudje, veliki v tvojih očeh in majhni v očeh sveta. To so ženske, ki si jim dal upanje: nimajo glasu, a se jih vseeno sliši. Pomagaj nam prepoznati veličino žensk, tistih, ki so ti bile ob veliki noči zveste in blizu, a so še vedno odrinjene, prenašajo žalitve in trpijo nasilje. Jezus, ženske, ki jih srečuješ, se tolčejo po prsih in žalujejo za teboj. Ne pomilujejo sebe, ampak jokajo nad teboj, jokajo zaradi zla in greha sveta. Njihova molitev iz solz doseže tvoje srce. Kakšna pa je moja molitev, ali zna jokati? Ali sem ganjen pred teboj, ki si bil križan zame, pred tvojo krotko in ranjeno ljubeznijo? Ali jokam nad svojimi lažmi in svojo nestanovitnostjo? Ali moje srce spričo tragedij sveta zaledeni ali se stopi? Kako se odzovem na vojno norost, na obraze otrok, ki se ne znajo več smejati, na matere, ki jih vidijo podhranjene in lačne in nimajo več solz, da bi jih prelivale? Jezus, ti si jokal nad Jeruzalemom, jokal si nad trdoto naših src. Pretresi me v notranjosti, daj mi milost, da bom jokal z molitvijo in molil z jokom.

Molimo in recimo: Jezus, omehčaj moje otrdelo srce!
Ti, ki poznaš skrivnosti srca, Jezus, omehčaj moje otrdelo srce!
Ti, ki žaluješ zaradi trdote duš, Jezus, omehčaj moje otrdelo srce!
Ti, ki ljubiš ponižna in skesana srca, Jezus, omehčaj moje otrdelo srce!
Ti, ki si z odpuščanjem osušil Petrove solze, Jezus, omehčaj moje otrdelo srce!
Ti, ki spreminjaš jok v pesem, Jezus, omehčaj moje otrdelo srce!

9. Jezusa slečejo
»Gospod, kdaj smo te videli lačnega in te nasitili ali žejnega in ti dali piti? Kdaj smo te videli tujca in te sprejeli ali nagega in te oblekli? Kdaj smo te videli bolnega ali v ječi in smo prišli k tebi?« Kralj jim bo odgovoril in rekel: »Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.« (Mt 25,37-40)

Jezus, to so besede, ki si jih izrekel pred trpljenjem. Zdaj razumem, zakaj si se vztrajno istovetil s potrebnimi: bil si zapornik; bil si tujec, odveden iz mesta, da bi te križali; bil si gol, slekli so ti oblačila; bil si bolan in ranjen; bil si žejen na križu in lačen ljubezni. Dovoli mi, da te vidim v trpljenju in vidim trpljenje v tebi, saj si tam, v tistih, ki jim je odvzeto dostojanstvo, v kristjanih, ponižanih zaradi ustrahovanja in krivic, zaradi nepoštenih dobičkov na račun drugih v splošni brezbrižnosti. Gledam te, Jezus, slečenega, in razumem, da me vabiš, naj tudi sam slečem toliko zunanjih videzov. Ti namreč ne gledaš na videz, ampak na srce. In ti ne želiš jalove molitve, ampak molitev, ki bo rodovitna v ljubezni. Razgaljeni Bog, razgali tudi mene! Lahko je namreč govoriti; ali pa te resnično ljubim v ubogih, v tem tvojem ranjenem telesu? Ali molim za tiste, ki jim je odvzeto dostojanstvo? Ali pa molim samo zato, da bi pokril svoje potrebe in se odel z varnostjo? Jezus, tvoja resnica me razgalja in me pripelje do tega, da se osredotočim na tisto, kar je pomembno: na tebe, križanega, in križane brate in sestre. Daj mi, da to razumem zdaj, da me ne bi našli golega brez ljubezni, ko se bom pojavil pred teboj.

Molimo in recimo: Sleci me, Gospod Jezus!
Navezanosti na videz sleci me, Gospod Jezus!
Oklepa brezbrižnosti sleci me, Gospod Jezus!
Prepričanja, da pomagati drugim ni moja stvar, sleci me, Gospod Jezus!
Kulta snobovstva in pozunanjenosti sleci me, Gospod Jezus!
Prepričanja, da je življenje v redu, če je z menoj vse v redu, sleci me, Gospod Jezus!

10. Jezusa pribijejo na križ
In ko so prišli na kraj, ki se imenuje Lobanja, so tam križali njega in oba hudodelca, enega na desnici in enega na levici. Jezus je govoril: »Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo.« (Lk 23,33-34)

Jezus, tvoje roke in noge prebadajo z žeblji in ti trgajo meso, in prav zdaj, ko je fizična bolečina najbolj neizprosna, iz tvojih ust priteče nemogoča molitev: Odpuščaš tistim, ki ti zabijajo žeblje v zapestja. In ne samo enkrat, ampak večkrat, kot spominja evangelij, pri čemer ta glagol označuje ponavljajoče se dejanje: Govoril si: »Oče, odpusti!« Tako lahko s teboj, Jezus, tudi jaz najdem pogum, da se odločim za odpuščanje, ki osvobaja srce in ponovno zažene življenje. Gospod, ni dovolj, da nam samo odpustiš, ampak nas pred Očetom tudi opravičiš: Ne vedo, kaj delajo. Ti nas braniš, stopaš v vlogo našega zagovornika, ti si naš priprošnjik. Zdaj, ko so tvoje roke, s katerimi si blagoslavljal in ozdravljal, pribite, in ko tvoje noge, s katerimi si prinašal veselo novico, ne morejo več hoditi, nam v nemoči razodevaš vsemogočnost molitve. Na vrhu Golgote nam razkrivaš vzvišenost priprošnjiške molitve, ki rešuje svet. Jezus, naj ne molim le zase in za svoje drage, ampak tudi za tiste, ki me ne ljubijo in me ranijo; naj po željah tvojega srca molim za tiste, ki so daleč od tebe; naj zadoščujem in posredujem za tiste, ki se ne zmenijo zate in ne poznajo veselja, da bi te ljubili in od tebe prejeli odpuščanje.

Molimo in recimo: Oče, usmili se nas in vsega sveta.
Po Jezusovem bridkem trpljenju, Oče, usmili se nas in vsega sveta.
V moči njegovih ran, Oče, usmili se nas in vsega sveta.
Po njegovem odpuščanju na križu, Oče, usmili se nas in vsega sveta.
Zaradi tistih, ki odpuščajo po tvoji ljubezni, Oče, usmili se nas in vsega sveta.
Po priprošnji tistih, ki verujejo, te častijo, upajo in ljubijo, Oče, usmili se nas in vsega sveta.

11. Jezus zavpije v svoji zapuščenosti
Ob šesti uri se je stemnilo po vsej zemlji do devete ure. Okrog devete ure je Jezus zavpil z močnim glasom in rekel: »Elí, Elí, lemá sabahtáni?«, to je: ›Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?‹ (Mt 27,45-46)

Jezus, tukaj je neuslišana molitev: kličeš k Očetu v svoji zapuščenosti. Ti, nebeški Bog, ne grmiš z odgovori, ampak sprašuješ, zakaj? Na vrhuncu trpljenja občutiš svojo oddaljenost od Očeta in ga niti ne kličeš več Oče, kot vedno, ampak Bog, skoraj kot da ne bi mogel več prepoznati njegovega obraza. Zakaj? Da bi se potopil v globino brezna naše bolečine. To si storil zame, da se, ko vidim samo temo, ko doživljam sesutje gotovosti in brodolom življenja, ne bi počutil več sam, ampak bi verjel, da si tam z mano: ti, Bog občestva, ki doživljaš zapuščenost, da me ne bi pustil za talca osamljenosti. Ko si zaklical svoj zakaj, si to storil s psalmom: tako si tudi najbolj skrajno zapuščenost spravil v molitev. Tako je treba ravnati v nevihtah življenja: namesto da bi molčali in se zapirali vase, kličimo k tebi. Slava tebi, Gospod Jezus, ker nisi pobegnil pred mojo zgubljenostjo, ampak si jo naselil do globin; hvala in slava tebi, ki si se, obremenjen z vsemi razdaljami, približal tistim, ki so najbolj oddaljeni od tebe. In jaz v temi svojega »zakaj« najdem tebe, Jezus, luč v noči. In v kriku tolikih osamljenih in izključenih, zatiranih in zapuščenih ljudi vidim tebe, moj Bog: daj, da te spoznam in vzljubim.

Molimo in recimo: Jezus, daj, da te prepoznam in vzljubim.
V nerojenih in zapuščenih otrocih, Jezus, daj, da te prepoznam in vzljubim.
V številnih mladih, ki čakajo, da bo nekdo slišal njihov krik bolečine, Jezus, daj, da te prepoznam in vzljubim.
V preštevilnih zavrženih starejših, Jezus, daj, da te prepoznam in vzljubim.
V zapornikih in osamljenih, Jezus, daj, da te prepoznam in vzljubim.
V najbolj izkoriščanih in pozabljenih, Jezus, daj, da te prepoznam in vzljubim.

12. Jezus umre, ko se izroči Očetu in dobremu razbojniku odpre raj
[Eden od hudodelcev, ki sta visela na križu] je govoril: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« Jezus mu je rekel: »Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju.« […] Jezus je zaklical z močnim glasom in rekel: »Oče, v tvoje roke izročam svojega duha.« In ko je to rekel, je izdihnil. (Lk 23,42-43.46)

Jezus, hudodelec, pa v raju! On se izroča tebi in ti ga skupaj s seboj izročaš Očetu. Bog nemogočega, ti narediš razbojnika za svetnika. In ne samo to: na Kalvariji spreminjaš tok zgodovine. Iz križa, simbola trpljenja, narediš ikono ljubezni; iz zidu smrti narediš most v življenje. Temo spremeniš v svetlobo, ločitev v občestvo, bolečino v ples in celo grob, zadnjo postajo življenja, v izhodišče upanja. Vendar vse te preobrate delaš z nami, nikoli brez nas. Jezus, spomni se me: ta iskrena molitev ti je omogočila, da si v življenju tistega hudodelca naredil čudeže. Nezaslišana moč molitve. Včasih mislim, da je moja molitev neuslišana, namesto tega pa je bistveno, da vztrajam, da sem stanoviten, da ne pozabim reči: »Jezus, spomni se me.« Spomni se me in moje zlo ne bo več končna postaja, ampak ponovni zagon. Spomni se me: vrni me v svoje srce, tudi ko zablodim, ko se izgubim v vrtincu življenja. Spomni se me, Jezus, kajti spominjati se tebe – to pokaže dobri razbojnik – pomeni vstopiti v raj. Predvsem pa se me spomni, Jezus, da lahko moja molitev spremeni zgodovino.

Molimo in recimo: Jezus, spomni se me!
Ko upanje zbledi in zavlada razočaranje, Jezus, spomni se me!
Ko se ne morem odločiti, Jezus, spomni se me!
Ko izgubljam vero vase in v druge, Jezus, spomni se me!
Ko izgubljam pogled na veličino tvoje ljubezni, Jezus, spomni se me!
Ko mislim, da je moja molitev nekoristna, Jezus, spomni se me!

13. Jezusa snamejo s križa in ga položijo v Marijino naročje
Simeon [...] je rekel Mariji, njegovi materi: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje – pa tudi tvojo lastno dušo bo presunil meč.« (Lk 2,34-35)

Marija, po tvojem »da« je Beseda postala meso v tvojem telesu; zdaj v tvojem naročju leži njegovo izmučeno meso: otrok, ki si ga držala v naročju, je izmaličeno  truplo. In vendar zdaj, v najbolj bolečem trenutku, zasije tvoja daritev: meč prebode tvojo dušo in tvoja molitev je še naprej »da« Bogu. Marija, revni smo z »da« in bogati s »če«: če bi imel boljše starše, če bi me bolj razumeli in ljubili, če bi mi šla kariera bolje, če ne bi bilo te težave, če vsaj ne bi več trpel, če bi me Bog poslušal … Neprestano se sprašujemo, zakaj je tako in ne drugače, in s težavo živimo sedanjost z ljubeznijo. Za Boga bi lahko imela toliko »če-jev«, a vseeno rečeš »da«. Močna v veri verjameš, da bolečina, ki jo preveva ljubezen, rodi sadove odrešenja; da trpljenje z Bogom nima zadnje besede. In ko v naročju držiš negibnega Jezusa, v tebi zazvenijo zadnje besede, ki ti jih je izrekel: »Glej, tvoj sin!« Mati, jaz sem ta sin! Sprejmi me v svoje naročje in se skloni nad moje rane. Pomagaj mi reči »da« Bogu, reči »da« ljubezni. Mati usmiljenja, živimo v neusmiljenem času in potrebujemo sočutje: ti, nežna in močna, mazili nas s krotkostjo: razrahljaj upornost srca in razveži vozle duše.

Molimo in recimo: Primi me za roko, Marija!
Ko se prepustim obtoževanju in vlogi žrtve, primi me za roko, Marija!
Ko se neham boriti in sprejmem, da živim s svojimi slepili, primi me za roko, Marija!
Ko oklevam in ne najdem poguma, da bi Bogu rekel »da«, primi me za roko, Marija!
Ko sem popustljiv do sebe in neprizanesljiv do drugih, primi me za roko, Marija!
Ko hočem, da se Cerkev in svet spremenita, sam pa se ne spremenim, primi me za roko, Marija!

14. Jezusa položijo v grob Jožefa iz Arimateje
Ko pa se je zvečerilo, je prišel bogat mož iz Arimateje, Jožef po imenu, ki je bil tudi sam Jezusov učenec. Ta je stopil k Pilatu in prosil za Jezusovo telo. […] Jožef je telo vzel, ga zavil v čisto platno in ga položil v svoj novi grob, ki ga je bil vsekal v skalo. (Mt 27,57-60)

Jožef: ime, ki skupaj z Marijo stoji na pragu božiča, zaznamuje tudi prag velike noči. Jožef iz Nazareta je sanjal in pogumno vzel Jezusa, da bi ga rešil pred Herodom; ti, Jožef iz Arimateje, vzameš njegovo telo, ne da bi vedel, da se bodo nemogoče in čudovite sanje uresničile prav tam, v grobu, ki si ga dal Kristusu, ko si mislil, da za tebe ne more več storiti ničesar. Vendar pa v resnici velja, da vsak dar, dan Bogu, prejme še večje poplačilo. Jožef iz Arimateje, ti si prerok drznega poguma. Greš k strah vzbujajočemu Pilatu, da bi obdaril mrtvega, in ga prosiš, da bi lahko Jezusu podaril grob, ki si ga zgradil zase. Tvoja prošnja je vztrajna in besedam sledijo dejanja. Jožef, spomni nas, da vztrajna molitev obrodi sadove in gre tudi skozi temo smrti; da ljubezen ne ostane brez odgovora, ampak daje nove začetke. Tvoj grob, ki bo – edinstven v zgodovini – vir življenja, je bil nov, sveže izklesan v skali. In jaz, kaj bom dal Jezusu novega za to veliko noč? Nekaj časa, da bi bil z njim? Nekaj ljubezni do drugih? Svoje zakopane strahove in stiske, ki jih Kristus čaka, da mu jih ponudim, kot si ti to storil z grobom? Resnično bo nastopila velika noč, če bom nekaj svojega dal Tistemu, ki je zame dal življenje: kajti ko dajemo, prejemamo; kajti življenje najdemo, ko ga izgubimo, in ga imamo, ko ga dajemo.

Molimo in recimo: Gospod, usmili se!
Mene, lenega za spreobrnjenje, Gospod, usmili se!
Mene, ki rad veliko prejemam in malo dajem, Gospod, usmili se!
Mene, ki se ne znam prepustiti tvoji ljubezni, Gospod, usmili se!

Nas, ki smo hitri, ko se je treba poslužiti s stvarmi, a počasni, ko je treba služiti drugim, Gospod, usmili se!
Našega sveta, okuženega z grobovi sebičnosti,  Gospod, usmili se!

Zaključni vzkliki (Jezusovo ime, 14-krat)

Gospod, prosimo te kot ubogi, slabotni in bolni v evangeliju, ki te kličejo z najpreprostejšo in najbolj znano besedo: s tvojim imenom.

Jezus, tvoje ime rešuje, saj si ti naše odrešenje.
Jezus, ti si moje življenje, in da ne bi izgubil smeri na poti, potrebujem tebe, ki odpuščaš in dviguješ, ki zdraviš moje srce in daješ smisel moji bolečini.
Jezus, ti si vzel nase moje nadloge in s križa ne kažeš s prstom name, ampak me objemaš; ti, krotak in ponižnega srca, me ozdravljaš zagrenjenosti in zamer, osvobajaš me sumničenja in nezaupanja.
Jezus, gledam te na križu in pred očmi se mi na stežaj odpira ljubezen, smisel mojega bivanja in cilj moje poti: pomagaj mi ljubiti in odpuščati, premagati nepotrpežljivost in brezbrižnost, da se ne bom pritoževal.
Jezus, na križu si žejen, in to žejen moje ljubezni in moje molitve; potrebuješ ju, da bi uresničil svoje načrte dobrote in miru.
Jezus, zahvaljujem se ti za tiste, ki se odzivajo na tvoje povabilo in so vztrajni v molitvi, pogumni v veri in stanovitni, ko je treba v težavah iti naprej.
Jezus, prinašam ti pastirje tvojega svetega ljudstva: njihova molitev vzdržuje čredo; naj najdejo čas, da stopijo pred tebe, naj priličijo svoje srce tvojemu.
Jezus, slavim te za kontemplativce, katerih molitev, skrita pred svetom in tebi všečna, varuje Cerkev in človeštvo.
Jezus, predte prinašam družine in ljudi, ki so nocoj molili po svojih domovih, ostarele, zlasti tiste, ki so sami, bolnike, dragulje Cerkve, ki svoje trpljenje združujejo s tvojim.
Jezus, naj ta priprošnja doseže sestre in brate, ki so v mnogih delih sveta preganjani zaradi tvojega imena; tiste, ki trpijo tragedijo vojne, in tiste, ki iz tebe črpajo moč in nosijo težke križe.
Jezus, s svojim križem si nas vse naredil eno: poveži vernike v občestvo, vlivaj nam bratska in potrpežljiva čustva, pomagaj nam sodelovati in hoditi skupaj; ohranjaj Cerkev in svet v miru.
Jezus, sveti sodnik, ki me boš poklical po imenu, reši me nepremišljenih sodb, klevetanja ter nasilnih in žaljivih besed.
Jezus, preden si umrl, si rekel: »Dopolnjeno je.« Jaz v svoji nepopolnosti tega ne morem reči, vendar zaupam vate, saj si ti moje upanje, upanje Cerkve in sveta.
Jezus, še eno besedo ti želim reči in ti jo še naprej ponavljati: hvala! Hvala ti, moj Gospod in moj Bog.
Prevod: br. Miran Špelič OFM