Papež ob začetku sodnega leta: Pogum vsebuje ponižno moč, ki temelji na veri in Božji bližini
GOVOR SVETEGA OČETA FRANČIŠKA
ob začetku 95. sodnega leta sodišča S.C.V.
2. marec 2024
Spoštovane gospe in gospodje, spoštovani sodniki! Veseli me, da se lahko srečamo na otvoritvi 95. sodnega leta sodišča Države mesta Vatikan. Vsem namenjam svoj prisrčen pozdrav.
Zahvaljujem se italijanskim civilnim in vojaškim oblastem za njihovo prisotnost. Pozdravljam predsednika sodišča, namestnika predsednika in promotorja pravičnosti skupaj s sodniki in sodelavci njihovih uradov. Prav tako pa tudi predsednike prizivnih in kasacijskih sodišč. Zahvaljujem se vam za vašo službo, občutljivo in zahtevno. Skupaj z vami se zahvaljujem žandarmerijskemu korpusu za njihovo usposobljeno sodelovanje.
Ob tej priložnosti bi rad z vami na kratko razmislil o kreposti, na katero večkrat pomislim ob dogodkih, ki vplivajo na pravosodje, tudi v Državi mesta Vatikan. Mislim na pogum.
Za kristjane ta krepost, ki v težavah, združena z močjo, zagotavlja vztrajnost v iskanju dobrega in človeka naredi sposobnega za soočanje s preizkušnjami, ne predstavlja samo posebne lastnosti duše, značilne za nekatere junaške ljudi. Gre bolj za lastnost, ki je podarjena in se krepi v srečanju s Kristusom, kot sad delovanja Svetega Duha, ki ga lahko vsak prejme, če ga kliče. Pogum vsebuje ponižno moč, ki temelji na veri in Božji bližini in se na poseben način izraža v sposobnosti potrpežljivosti in vztrajnosti ter zavrača notranje in zunanje pogojenosti, ki ovirajo doseganje dobrega. Ta pogum dezorientira pokvarjence in jih tako rekoč v njihovih zaprtih in otrdelih srcih postavi v kot.
Tudi v dobro organiziranih družbah, dobro urejenih in podprtih z institucijami, je osebni pogum vedno potreben za soočanje z različnimi situacijami. Brez te zdrave drznosti tvegamo, da se predamo in na koncu spregledamo številne majhne in velike zlorabe. Tisti, ki so pogumni, ne težijo k lastnemu protagonizmu, ampak k solidarnosti z brati in sestrami, ki nosijo težo njihovih strahov in slabosti.
Ta pogum z občudovanjem vidimo pri mnogih moških in ženah, ki doživljajo zelo težke preizkušnje: pomislimo na žrtve vojn ali na tiste, ki so podvrženi stalnim kršitvam človekovih pravic, vključno s številnimi preganjanimi kristjani. Ob teh krivicah nam Duh daje moč, da ne odstopimo, v nas vzbuja ogorčenje in pogum: ogorčenje pred temi nesprejemljivimi stvarnostmi in pogum, da jih poskušamo spremeniti.
Gospe in gospodje, s tem pogumom smo tudi poklicani, da se soočamo s težavami vsakdanjega življenja, v družini in družbi, da se zavzamemo za prihodnost naših otrok, da varujemo naš skupni dom, da prevzamemo svoje poklicne odgovornosti. In to še posebej velja za področje, na katerem delujete, to je pravosodje. Pravzaprav, skupaj s krepostmi preudarnosti in pravičnosti, ki morata temeljiti na ljubezni, in skupaj s potrebno zmernostjo, naloga sojenja zahteva kreposti trdnosti in poguma, brez katerih modrost tvega, da ostane neplodna.
Potreben je pogum, da gremo do konca v strogem ugotavljanju resnice, pri čemer se spomnimo, da je ravnanje pravičnosti vedno dejanje ljubezni, priložnost za bratsko popravo, ki želi pomagati drugemu, da spozna svojo napako. To velja tudi, kadar se pojavljajo posebej resna in škandalozna vedenja, ki jih je treba sankcionirati, še toliko bolj, kadar se pojavljajo v krščanski skupnosti.
Potreben je pogum, medtem ko ste zaposleni z zagotavljanjem poštenega poteka sojenj in ste izpostavljeni kritikam. Trdnost institucij in trdnost pravosodja se dokazujeta z vedrino sojenja, neodvisnostjo in nepristranskostjo tistih, ki so poklicani, da sodijo v različnih fazah postopka. Najboljši odgovor je prizadeven molk in resna predanost delu, ki našim sodiščem omogoča avtoriteto in nepristranskost, ki zagotavlja pravično sojenje, v skladu s posebnostmi vatikanskega sistema.
Nazadnje je potreben pogum, da v molitvi rotimo, da bi luč Svetega Duha vedno razsvetljevala razsodnost, ki je potrebna, da pridemo do izida pravične obsodbe. Tudi v tem kontekstu bi vas želel spomniti, da se razločevanje izvaja »na kolenih«, ko prosimo za dar Svetega Duha, da bi lahko dosegli odločitve, ki gredo v smeri dobrega ljudi in celotne cerkvene skupnosti. V resnici, kot je navedeno v zakonu CCCLI o ureditvi države, »sodno delo ni samo časovna nuja. Glavna vrlina pravičnosti pravzaprav osvetljuje in povzema sam namen sodne oblasti vsake države, za negovanje katere je bistvena osebna, velikodušna in odgovorna predanost tistih, ki jim je dodeljena sodna funkcija. To zavezo je treba podpreti z molitvijo. Naj vas ne bo strah, da zapravljate čas, če ga veliko posvetite temu. In tudi za to sta potrebna pogum in moč.
Dragi sodniki Sodišča in urada Promotorja pravičnosti, upam, da boste v svojem služenju pravičnosti vedno ohranili, skupaj s preudarnostjo, krščanski pogum. Prosim h Gospodu, da bi v vas okrepil to krepost. Iz srca blagoslavljam vas in vaše delo ter ga zaupam sveti Devici, Speculum iustitiae (Ogledalo pravičnosti). In prosim, ne pozabite moliti zame. Hvala.
