Papež Frančišek: Ozrimo se Vanj, sprejmimo Jezusa, Boga življenja, v svoja življenja
Papež Frančišek
Žene gredo h grobu ob prvi svetlobi svita, v sebi ohranjajo temo noči. Čeprav so na poti, so še vedno negibne: njihova srca so ostala ob vznožju križa. Zamegljene od solza velikega petka so ohromljene od bolečine, ujete v občutek, da je zdaj vsega konec, da je nad Jezusa postavljen kamen. V središču njihovih mislih je ravno kamen. Sprašujejo se namreč: »Kdo nam bo odvalil kamen od vhoda v grob?« (Mr 16,3). Ko pa pridejo na kraj, jih pretrese presenetljiva moč velike noči: »ko so se ozrle tja, so videle, da je kamen odvaljen; in bil je zelo velik« (Mr 16,4).
Zdržimo se pri teh dveh trenutkih, ki nas vodita k nezaslišanemu veselju velike noči: najprej se žene zaskrbljene sprašujejo, kdo jim bo odvalil kamen; potem se ozrejo in vidijo, da je kamen že odvaljen.
Najprej je tu vprašanje glede prvega trenutka, ki muči njihova od bolečine strta srca: kdo nam bo odvalil kamen od groba? Ta kamen je prestavljal konec Jezusove zgodovine, pokopane v noči smrti. On, ki je bil življenje, ki je prišel na svet, je bil umorjen; On, ki je razodel Očetovo usmiljeno ljubezen, ni bil deležen usmiljenja; On, ki je grešnike dvigoval iz bremena obsodbe, je bil obsojen na križ. Knez miru, ki je prešuštnico rešil pred nasilnim besom kamnov, leži pokopan za velikim kamnom. Ta skala, ta nepremagljiva ovira, je bila simbol tega, kar so žene nosile v srcih, zadnja postaja njihovega upanja. Ob njej se je vse zdrobilo, z mračno skrivnostjo tragične bolečine, ki je preprečila, da bi se njihove sanje uresničile.
Bratje in sestre, to se lahko zgodi tudi nam. Včasih imamo občutek, da je bil na vhod našega srca z vso težo položen nagrobni kamen, ki duši življenje, ubija zaupanje in nas zapre v grob strahov in bridkosti, ter zapre pot do veselja in upanja. To so »skale smrti« in se na poti srečujemo z njimi v vseh tistih doživetjih in okoliščinah, ki nam vzamejo navdušenje in moč za nadaljevanje poti: v trpljenju, ki nas prizadene in v smrtih bližnjih, ki v nas pustijo nenadomestljivo praznino; v neuspehih in strahovih, ki nam preprečujejo, da bi izpolnili tisto dobro, ki nam je pri srcu; v vseh zaporah, ki zavirajo polet naše velikodušnosti in nam ne dovolijo, da bi se odprli ljubezni; v gumijastih zidovih – so resnični gumijasti zidovi – sebičnosti in brezbrižnosti, ki odbijajo zavzetost za izgradnjo mest in družb, ki bi bila bolj pravična in po človekovi meri; v vseh hrepenenjih po miru, ki sta jih zdrobila krutost sovraštva in surovost vojne. Ko doživljamo ta razočaranja, imamo občutek, da je veliko sanj obsojenih, da bodo razbite in se tudi sami tesnobno sprašujemo: kdo nam bo odvalil kamen od groba?
Vendar pa nam prav te žene, ki so v srcih imele temo, izpričujejo nekaj izrednega: ko so se ozrle tja, so videle, da je kamen odvaljen; in bil je zelo velik. To je Kristusova velika noč, to je Božja moč: zmaga življenja nad smrtjo, zmagoslavje luči nad temo, ponovno rojstvo upanja v ruševinah neuspeha. Gospod, Bog nemogočega, je za vedno odvalil kamen in začel odpirati naše grobove, da bi upanje ne imelo konca. Tudi mi se moramo torej ozreti k njemu.
Drugi trenutek: ozrimo se na Jezusa. Potem ko je sprejel našo človeškost, se je spustil v brezna smrti in šel preko njih z močjo svojega božanskega življenja ter za vsakega izmed nas odprl neskončen žarek svetlobe. Ko ga je Oče obudil v njegovem, v našem telesu z močjo Svetega Duha, je odprl novo stran za človeški rod. Od tega trenutka naprej, če pustimo, da nas Jezus prime za roko, nobeno izkustvo poloma in bolečine, ne glede na to, kako zelo nas rani, ne more imeti zadnje besede o smislu in usodi našega življenja. Od tega trenutka, če pustimo, da nas Vstali zgrabi, noben poraz, nobeno trpljenje in nobena smrt ne morejo ustaviti naše poti v polnost življenja. Od tega trenutka »mi, kristjani, pravimo, da ima ta zgodovina … smisel, smisel, ki zajema vse, smisel, ki ni več onesnažen nesmiselnostjo in nejasnostjo … smisel, ki mu mi pravimo Bog … K njemu se stekajo vse vode naše preobrazbe; ne pogrezajo se v brezna niča in nesmisla … saj je njegov grob prazen in on, ki je bil mrtev, se je pokazal kot živ« (K. Rahner, Che cos’è la risurrezione? Meditazioni sul Venerdì santo e sulla Pasqua, Brescia 2005, 33-35).
Bratje in sestre, Jezus je naša Velika noč, On, ki nas vodi iz teme v svetlobo, ki se je za vedno zvezal z nami in nas rešuje iz prepadov greha in smrti ter nas priteguje v svetleč zanos odpuščanja in večnega življenja.
Bratje in sestre, ozrimo se Vanj, sprejmimo Jezusa, Boga življenja, v svoja življenja, obnovimo mu danes svoj »da« in noben kamen ne bo mogel zadušiti našega srca, noben grob nam ne bo mogel zapreti veselja do življenja, noben poraz nas ne bo mogel odriniti v obup.
Bratje in sestre, ozrimo se Vanj in ga prosimo, naj moč njegovega vstajenja odvali skale, ki tlačijo naše duše. Ozrimo se Vanj, v Vstalega, in hodimo v gotovosti, da je na temnem ozadju naših pričakovanj in smrti že navzoče večno življenje, ki ga je prišel On prinesti.
Draga sestra, brat, naj v tej sveti noči tvoje srce izbruhne od velikega veselja! Skupaj opevajmo Jezusovo vstajenje: »Pojte mu, daljne dežele, reke in planjave, puščave in gore … pojte Gospodu življenja, ki vstaja iz groba, svetlejši kot tisoč sonc. Ljudstva, ki jih je zdrobilo zlo in pretolkle krivice, ljudstva brez kraja, mučena ljudstva, odpustite nocoj pevce obupa. Mož bolečin ni več v ječi: predrl je zid, hiti k vam. Naj se v temi rodi nepričakovani krik: živi, vstal je! In vi, bratje in sestre, majhni in veliki … vi, v naporu življenja, vi, ki se počutite nevredni, da bi peli … nov plamen naj gre skozi vaša srca, nova svežina naj prešine vaše glasove. To je Gospodova Velika noč, bratje in sestre, to je praznik živih« (J-Y. Quellec, Dieu face nord, Ottignies 1998, 85-86).
