Papež Frančišek sprejel organizatorje in udeležence 2. katedre sprejemanja
Papež Frančišek
Dragi bratje in sestre, dober dan in hvala, da ste prišli! V teh dneh ste se zbrali v Fraterna Domus v Sacrofanu na 2. »katedri sprejemanja«. Gre za to zelo primeren kraj! Ne samo zato, ker je velik in opremljen. Primeren je, ker je gostoljuben! Je prostor, kjer so dobrodošli starejši ljudje, družine in otroci v težavah, migranti. Zato je lepo, da so sestre Združenja Fraterna Domus nekoliko motor in animatorji te pobude. Hvala, drage sestre!
Te dni sem videl vaš program: zelo bogat in zelo zanimiv. Ranljivost postavite v središče. To pomeni, da ste sprejemanje in ranljivost »reagirali« - kot bi rekli v kemiji - obravnavali v različnih oblikah. Cenim to izbiro, tipično evangelijsko, in rad bi vam zapustil nekaj namigov za razmislek in nadaljnjo pot.
Najprej: da sprejmem ranljive brate in sestre, se moram počutiti ranljivega in sprejetega kot takega pri Kristusu. Vedno je pred nami: naredil se je ranljivega do trpljenja; sprejel je našo krhkost, da po njegovi zaslugi lahko storimo enako. Sveti Pavel piše: »Sprejemajte drug drugega, kakor vas je sprejel Kristus« (glej Rim 15,7). Če ostanemo v Njem, bomo kot mladike na trti obrodili dobre sadove tudi na tem prostranem polju sprejemanja.
Drugi namig. Jezus je večino svojega javnega delovanja, zlasti v Galileji, preživel v stiku z revnimi in bolniki vseh vrst. To nam pove, da za nas ranljivost ne more biti »politično korektna« tema ali zgolj organizacija praks, pa naj bodo še tako dobre. To pravim zato, ker tveganje na žalost obstaja, vedno se skriva, kljub vsej dobri volji. Zlasti v večjih in bolj strukturiranih realnostih, pa tudi v majhnih, lahko ranljivost postane kategorija, posamezne osebe brez obličja, služenje pa delo in tako naprej.
Torej moramo ostati trdno zasidrani v evangeliju, v Jezusu, ki svojih učencev ni učil načrtovati oskrbovanja bolnih in revnih. Jezus je svoje učence želel naučiti življenjskega sloga tako, da je bil v stiku z ranljivimi med njimi. Učenci so videli, kako se je srečeval z ljudmi, videli so, kako jih je sprejemal: njegovo bližino, njegovo sočutje, njegovo nežnost. In po vstajenju je Sveti Duh vanje vtisnil ta način življenja. Tako je torej Duh vedno oblikoval može in žene, ki so postali sveti tako, da so ljubili ranljive osebe, kot jih je Jezus. Nekateri so kanonizirani in so vzor za vse nas. Koliko moških in žensk se je posvetilo s sprejemanjem majhnih, ubogih, ranljivih, odrinjenih! In pomembno je, da v naših skupnostih s preprostostjo in hvaležnostjo delimo zglede teh skritih prič evangelija.
Še zadnji namig vam hočem zapustiti. Ubogi, ranljivi v evangeliju niso objekti, so subjekti, so skupaj z Jezusom protagonisti oznanjevanja Božjega kraljestva. Pomislimo na Bartimaja, slepca iz Jerihe (glej Mc 10,46- 52). Gre za tipično pripoved, zato vas vabim, da jo večkrat preberete, saj je res zelo bogata. Ob preučevanju in premišljevanju tega besedila vidimo, da Jezus v tem človeku najde vero, ki jo je iskal. Le Jezus ga prepozna sredi množice in hrupa, posluša njegov krik, poln vere. In ta človek, ki po veri v Gospoda spet spregleda, se poda na pot, hodi za Jezusom in postane njegova priča, tako da je njegova prigoda prišla v evangelije. Ranljivi Bartimaj, ki ga je rešil ranljivi Jezus, je deležen veselja pričevanja njegovega vstajenja. Omenil sem vam to prigodo, vendar bi bilo veliko drugih, z različnimi vrstami ranljivosti, ne samo fizičnimi. Pomislimo na Magdaleno: ona, ki jo je mučilo sedem demonov, je postala prva priča vstalega Jezusa. Če povzamemo: ranljivi ljudje, ki jih sreča in sprejme Kristusova milost in njegov slog, so lahko navzočnost evangelija v verujoči skupnosti in družbi.
Dragi bratje in sestre, zahvaljujem se vam za vašo predanost. Nadaljujte! Naj vas vedno spremlja Marija. Iz srca vas vse blagoslavljam. In prosim vas, da molite zame. Hvala.
