Papež Frančišek: Zastonjskost pomeni posnemati Jezusa, ki se daje za nas

Vatican News

Kdo, kaj, kje, kako, kdaj, zakaj daje?

»Kadar se za nekaj trudimo, kot je na primer pomoč Cerkvi v Latinski Ameriki, je razumljivo, da pričakujemo tudi rezultat. Če ga ne dobimo, bi lahko to pomenilo neuspeh ali vsaj občutek, da smo delali zaman,« zapiše papež Frančišek. Vendar pa bi bilo po njegovih besedah takšno dojemanje v nasprotju z zastonjskostjo, ki je v evangeliju opredeljena kot dajati, ne da bi kaj pričakovali v zameno (prim. Lk 6,35). Ob vprašanju, kako lahko uskladimo ti dve dinamiki, sveti oče predlaga, naj se osredotočimo na to, kar nam naroča Jezus, ter na to, kar nam govori evangelij. Pri tem so nam lahko v pomoč vprašanja, ki bi jih zastavil novinar: Kdo daje? Kaj daje? Kje daje? Kako daje? Kdaj daje? Zakaj daje? S kakšnim namenom daje?

Bog je tisti, ki daje, mi smo samo oskrbniki

»V odgovoru na prvo vprašanje – Kdo daje? – nam Sveto pismo pojasni, da to, kar damo, ni nič drugega kot to, kar smo zastonj prejeli (prim. Mt 10,8). Bog je tisti, ki daje, in mi smo samo oskrbniki prejetih dobrin, zato se ne smemo ponašati (prim. 1 Kor 7,4) niti zahtevati plačila, višjega od lastne plače (prim. 1 Tim 5,18), temveč ponižno prevzeti odgovornost, ki jo ta dar od nas terja (prim. Mt 25,14-30).«

Gospod nam je dal vse

»Odgovor na drugo vprašanje – Kaj nam daje Gospod? – je preprost: dal nam je vse. Dal nam je življenje, stvarstvo, razum in voljo, da smo gospodarji lastne prihodnosti, sposobnost, da smo v odnosu z Njim ter z brati. Poleg tega se nam je podaril neštetokrat: naredil nas je po svoji podobi, sposobne ljubiti, dal nam je dokaze svoje ljubezni skozi zgodovino odrešenja, v Kristusovi daritvi na križu, v njegovi navzočnosti v zakramentu evharistije, v daru Svetega Duha. Zato je vse, kar imamo, od Boga, ali pa je dokaz in zagotovilo njegove ljubezni. Če izgubimo to zavedanje pri dajanju in tudi pri prejemanju, popačimo njegovo in svoje bistvo. Iz preudarnih Božjih oskrbnikov (prim. Lk 12,42) postanemo sužnji denarja (prim. Mt 6,24) in podvrženi strahu, da ne bi imeli (v. 25); svoje srce damo v zaklad lažne ekonomske varnosti, administrativne učinkovitosti, nadzora in življenja brez pretresov (v. 20)«.

Bog se daje sredi svojega ljudstva

Po papeževih besedah je prelomnica v našem razmišljanju to, da vidimo, kje se Gospod daje, saj nam odpira vrata na pot, ki je konkretna. »Vse od stvarjenja dalje se nam Gospod vedno daje, v svoje roke vzame naše blato, naš greh, našo nestanovitnost; s svojim učlovečenjem, križem, zakramenti ostane zvest kljub ponavljajoči se nezvestobi Izraela, učencev, apostolov. Z eno besedo, Bog se daruje sredi svojega ljudstva. Ne moremo, da pri našem dajanju ne bi upoštevali te neizogibne resnice, za katero vemo, da je gotova tudi v naši osebni in skupnostni zgodovini. Zato se ne izogibajmo tistim, ki so slepi, ki ležijo ob poti, tistim, ki jih pesti gobavost ali beda, temveč prosimo Gospoda, da bi bili sposobni videti, kaj jim preprečuje, da bi se soočili s svojimi težavami (prim. Lk 7,5).«

Gospod se daje vedno in popolnoma

Tudi odgovor na vprašanje kdaj in kako se Gospod daje svojemu ljudstvu, je zelo preprost, zapiše sveti oče: vedno in popolnoma. »Bog ne postavlja meja, tisočkrat grešimo, tisočkrat nam odpusti. V tihi samoti tabernaklja čaka, da se vrnemo k Njemu. Pri svetem obhajilu ne prejmemo majhnega koščka Jezusa, ampak celotnega Jezusa, v telesu in krvi, duši in božanskosti. To stori Bog, ki gre tako daleč, da je za nas postal ubog, da bi mi po njegovem uboštvu obogateli (prim. 2 Kor 8,9)«.

Zastonjskost: posnemati Jezusa, ki se daje za nas

»Tako lahko povzamemo, da zastonjskost pomeni posnemati način, kako se Jezus vedno in popolnoma daruje za nas, svoje ljudstvo, kljub naši revščini,« poudari papež in doda, da to stori iz ljubezni. »Ljubezen potrpi, ravna dobrotljivo, ne zavida, se ne ponaša, se ne napihuje, ne sramoti, ne išče svojega, se ne pusti razdražiti, ne misli hudega, ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse oprosti, vse veruje, vse upa, vse prenese (prim. 1 Kor 13,4-7)«.

Naš trud ni zaman, saj obstaja cilj

Ob koncu sporočila papež Frančišek poudari, da naš trud ni zaman, saj obstaja cilj. »Če se tako dajemo, posnemamo Jezusa, ki se je daroval, da bi nas vse odrešil. Sprejeti križ ni znamenje neuspeha, ni jalov trud, temveč pomeni združiti se z Jezusovim poslanstvom ter prinašati "blagovest ubogim, oznaniti jetnikom oproščenje in slepim povrniti vid, izpustiti zatirane na prostost (Lk 4,18)". To pomeni konkretno se dotakniti rane tistega brata, tiste skupnosti, ki ima ime, ki ima za Boga neskončno vrednost; mu dati luč, okrepiti njegove noge, odstraniti njegovo bedo, mu ponuditi priložnost, da odgovori na načrt ljubezni, ki ga ima Gospod zanj, ter na kolenih prositi, da bi Jezus ob prihodu našel vero na tisti zemlji (prim. Lk 18,8)«.